Opel admiral V8 – doživeli smo avtomobilsko romantiko šestdesetih let

Evropsko brušenje ameriškega sloga

Takoj, ko se je čudovito ohranjeni admiral V8 zganil z mesta, nam je postalo jasno, da podoživljamo neki drugi čas, avtomobilski in družbeni. Leta 1964 je namreč Opel kot prvi avtomobilski proizvajalec v Evropi ustanovil lasten oblikovalski oddelek. Ta še danes izredno pomembna pridobitev evropske avtomobilske industrije je bila v tistem času pravzaprav pomanjšana različica oddelka General Motors Styling, ki je od poznih petdesetih let prejšnjega stoletja ustvarjal avtomobilsko prihodnost. Bel admiral z rdečo notranjostjo zato prav nič ne skriva, da se je v svojem času tako po obliki kot po tehniki spogledoval z ameriškim avtomobilskim slogom.

Oplovi oblikovalci so sicer malce obrusili razkošnost ameriškega sloga, a v resnici s tem avtomobilom mojstrsko ujeli njegovo bit. Med letoma 1965 in 1968 je Opel naredil le 622 takih admiralov in enega smo tokrat lahko vozili mi.

Nehote opaziš osupljivo razliko med tehniko, ki jo loči pol stoletja avtomobilskega razvoja

Vožnja s takim avtomobilom je seveda vselej poseben dogodek. Ko telo objame foteljski sedež in roke sežejo na tanek ter za današnje čase že skoraj tovornjaško velik volanski obroč, se človek zave, kaj dejansko pomeni petdeset let avtomobilskega razvoja.

Težko si je predstavljati, da bi s tem avtomobilom brez vzglavnikov, brez ABS-zavor, brez zračnih blazin in brez sodobnih ojačitev karoserije peljal s hitrostjo 200 kilometrov na uro. To namreč ta admiral še vedno zmore. Nočemo kvariti romantike, saj je ta avtomobil res izjemen primerek tehnične kulture, ampak priznamo, da nas je podzavest, preden smo izpred tovarne v Rüsselsheimu zapeljali na glavno cesto, nehote spomnila na previdnosti. Prav ta admiral 2. generacije je sicer v svojem času veljal za varnostno precej napreden avtomobil z izpopolnjeno šasijo, dvokrožnim zavornim sistemom z zavorno asistenco, kolutnimi zavorami spredaj in regulatorjem zavorne sile.

V zavojih nevarnost morske bolezni

No ja, malce pretiravamo, ampak vozniško dinamiko so si pred petimi desetletji pač razlagali malce drugače kot danes. Vstop v zavoj pomeni veliko vrtenja volana in večja kot je vstopna hitrost, bolj karoserija zaniha.

Smerna stabilnost sicer vzbuja veliko zaupanja, a odločno pospeševanje daje občutek glisiranja.

Je pa bilo s tem avtomobilom nekoč nedvomno pravi užitek potovati po nemški avtocesti z nekoliko višjo potovalno hitrostjo. Tam je admiral blestel.

Leta 1969 je postal varnejši in znova dvignil letvico tehničnih standardov

Ob snovanju nove generacije admirala, ki je premiero doživel leta 1969 na salonu v Ženevi, so v Rüsselsheimu veliko pozornosti namenili prav varnosti. Karoserija admirala B je tako že imela posebne karoserijske dele zgradbe, namenjene prestrezanju in izničevanju energije trka.

Trdnejša potniška celica, varnostni volanski obroč in kolutne zavore so ga znova postavljale med presežnike tistega obdobja.

S sofisticirano zadnjo premo De Dion, 2,8-litrskim šestvaljnikom največje moči 165 "konjev", z elektronskim nadzorom vbrizga goriva in dodatnimi možnostmi, kot sta bila na primer hidropnevmatska nastavitev višine vozila in tristopenjski samodejni menjalnik, je admiral močno dvignil letvico tehničnih standardov.