Nissan note 1,2

Kot da neuspešno beži od enoprostorske oznake. Rad bi bil več kot to.

Že ob prvi vožnji, nekje na sredini preteklega leta, smo omenili željo po kršitvi pravil jasno razmejenih avtomobilskih razredov. Nissan je nota postavil na dva stolčka hkrati in poudaril, da tekmece išče tudi med običajnimi, no, atraktivnimi običajnimi malčki. Na muho so vzeli celo Fordovo fiesto.

S privlačnejšim videzom napada tudi klasične malčke

V primerjavi s spredaj skrajno zadržanim predhodnikom je novi note opazno manj "škatlast" in malenkost nižji ter širši kot prej, z zanimivo masko skoraj netipično meri na kupce, ki v avtomobilski obliki iščejo sodobno zmes športnosti in emocij.

Mimogrede, se vam ne zdi, da bi podobno zašiljen nosek ustrezal tudi micri? Kakorkoli, kar so oblikovalci spredaj dodali, so zadku odvzeli. Se spomnite, kako drugačne od vsega videnega so bile podolgovate zadnje luči predhodnika? Zagnano so se zajedale v strešna loka, zdaj kljub simpatični našpičenosti tako po velikosti kot atraktivnosti ne presegajo bolj ali manj ustaljenih povprečij segmenta, v katerega spada nissan.

Pa smo spet pri razredih. Z navalom domiselno privlačnih potez mu je koga nemara celo uspelo pretentati, da je kaj drugega kot majhen enoprostorec. Pa ni. Zaradi izdatne prostorske ponudbe ostaja globoko znotraj ozemlja majhnih, skrajno uporabnih in družini podrejenih vozilc. Da ne bo pomote, to je pohvala.

V kabini se nekaj svežine izgubi

Racionalno razporejenost stikal na zadržano oblikovani armaturni plošči razbijajo v krogu nameščena stikala klimatske naprave. Včasih avtomobilski proizvajalci v iskanju igrivosti podležejo pomanjkljivi ergonomiji, a je note temu kljub klimatskemu venčku k sreči ušel. Materiali so povprečno kakovostni, sestavljenost kabine zelo dobra.

360-stopinjski pogled v malčku

Informacijski vmesnik s pripadajočimi stikali je videti zastarelo, a ker je vsebina zmeraj pomembnejša od videza, smo minus spregledali. Podobno kot večji bratje namreč tudi note lahko razpolaga s priročno združitvijo delovanja štirih širokokotnih kamer in 360-stopinjskega pogleda, ki omogoča natančnejše parkiranje ob robnik tudi neveščim voznikom.

Tehnično preprost, a učinkovit pripomoček je bil še pred nekaj leti domena velikih in prestižnih avtomobilov. Vzvratna kamera (lahko je vklopljena posamično) večino podobnih rešitev prekaša s prepoznavanjem gibajočih "padalcev" – pešcev, kolesarjev … Uporabno.

Druga generacija je bogatejša tudi za sistem preverjanje mrtvega kota in opozorilnik pred nenamerno menjavo voznega pasu, ki sta oba preverjena in koristna pripomočka, česar ne moremo reči za vrsto modrih luči nad merilnikom hitrosti. Vklapljajo in izklapljajo se glede na ekonomičnost vožnje. Vsaj v teoriji. V praksi vse lučke gorijo le, ko se desna noga skorajda ne dotika stopalke za plin, zato si pomočnik tega imena skorajda ne zasluži.

Kljub nižji karoseriji vstop v kabino ostaja priročno lahek

Položaj sedenja spredaj je tudi zaradi centimeter in pol nižje karoserije malenkost nižji kot prej, a v prid lažjemu vstopanju in izstopanju še zmeraj primerno visok. Voznikov položaj je skladno z nekoliko bolj športnim značajem zelo podoben kombilimuzinskemu, primerna namestitev bi bila lahko še boljša z možnostjo globinskega pomika volana.

Klop je vzdolžno pomična šele pri bolje opremljenih izvedbah

Prostornost kabine, uporabnost in prilagodljivost druge vrste sedežev so največji aduti, centimetrov je tudi za večje potnike v vse smeri dovolj. Prtljažnik, v osnovi za 45 opaznih litrov prostornejši kot prej, ponuja prednost uporabe dvojnega dna, zaradi vzdolžno pomične klopi (do 16 centimetrov) je tudi priročno povečljiv, a oboje velja le pri dveh najvišjih paketih opreme.

Piko na i bi postavila dodatna odlagalna površina na dosegu voznikovih rok. Če sta držali za pijačo zapolnjeni, bo telefon romal v predal vrat ali v odlagališče med sedežema, tako da bo zunaj voznikovega vidnega polja.

5,9 litra na sto kilometrov. Po živahnost nad 3.500 vrtljajev.

Na cesti je note podobno kot predhodnik zadovoljil z nevtralno lego. Je udoben, ni pretirano športen, a vseeno zavoje voljan jemati z nekoliko večjo hitrostjo kot predhodnik. Hvalimo odzivno krmiljenje ter vihamo nos nad premehko in slabše odzivno stopalko zavore, kar zahteva privajanje. Čeljusti sicer grabijo vzorno, le potisk noge mora biti odločnejši, kot smo bili vajeni iz drugih avtomobilov.

1,2-litrski trivaljnik je večino svojih nalog opravljal brezhibno. Ob značilno značajsko bogati zvočni kulisi smo na testu kljub dobremu deležu avtocestnih kilometrov v povprečju porabili le 5,9 litra bencina na sto kilometrov. Prestavna razmerja so dobro razporejena in razmeroma dolga, zato šeste prestave nismo pogrešali. Motorju očitamo le izrazito lenobnost v nižjem območju delovanja, značilno za trivaljnike. Kdor bo hitel, bo moral živahnost poiskati nad 3.500 vrtljaji.