Ford B-max 1.5 TDCi titanium - mali in varčni velikan

Razred, ki nikdar ni zares zaživel

Fordov B-max spada v razred malih limuzinskih kombijev ali mini MPV, kot jim rečejo Američani. Kot naslednik modela fusion je naredil ogromen korak naprej na vseh področjih, a ne dosega (prodajnih) rezultatov, ki bi si jih morda zaslužil.

S stališča prostornosti in uporabnosti se zdi skoraj genialen, a se je očitno pojavil v napačnem času. Vso smetano v tem trenutku pobirajo podobno veliki mestni terenci in ni izključeno, da bi mu pomagalo, če bi pri Fordu iz njega napravili križanca.

Prejšnja generacija armaturne plošče z nekaj zamerami

Na trgih je že tri leta in o njem vemo že veliko. Ta hip je njegova največja pomanjkljivost to, da je nastal tik pred večjim korakom razvoja Fordovih vozil, kar vključuje predvsem notranjost oziroma elemente armaturne plošče. Težko mu je odpustiti krmiljenje potovalnega računalnika z gumbom med merilniki, na katerega voznik pritiska skozi (!) volanski obroč. Najbrž tu ni treba posebej izpostaviti nevarnosti takšnega početja.

Poleg tega je potovalni računalnik še na majhnem zaslončku in še vedno ponuja bore malo podatkov.

Podobno je z osrednjim zaslonom. Tudi ta je krepko premajhen, poleg tega je daleč od oči, krmili pa malo naprav – v konkretnem primeru pravzaprav le avdiosistem, saj navigacijske naprave ni imel.

Zadnja drsna bočna vrata – odličen dostop v notranjost

Med pomanjkljivosti mu gre pripisati še del pod tem zaslonom – na njem je preveč gumbov, okoli njih pa je (moteča) svetleča črna plastika. A da ne bo nepošteno: tipke na volanskem obroču so lepo na dosegu palcev, sedeža sta zelo dobra (oblikovno in mersko), zadnja klop ima spodobno bočno oporo za dva potnika in navsezadnje se tudi pet odraslih kar spodobno pelje v njem.

Posebej je treba pohvaliti tudi dostopnost v kabino po zaslugi zadnjih drsnih vrat. Ta so sicer kar težka in notranji gumb za sprostitev je zelo trd, a njihova praktičnost odtehta tudi to. K praktičnosti spada še prtljažnik: klop se zloži tretjinsko tako, da se sedalni del nekoliko spusti hkrati s polaganjem naslonjala.

Če prištejete še preklopno naslonjalo sovoznikovega sedeža in veliko odprtino vrat prtljažnika, je jasno, da je B-max zelo uporaben avtomobil, morda v svojem razredu celo najbolj. Vsekakor vse klasične male avtomobile (fiesta, clio …) v tem daleč prekaša.

Motor s 55 kilovati je namenjen varčnim voznikom, pet litrov za sto kilometrov v resničnih pogojih v prometu

Takšen B-max bi vsaj teoretično zmogel pokriti velik del kupcev družinskih avtomobilov. Prav takšen, kot je bil testni, torej s 55-kilovatnim (75 "konjev") turbodizlom, ne skriva, da meri na umirjene, varčne in še raje na varčne umirjene voznike.

Prav nič dinamičnega ni v njem, čeprav je hitro jasno, da ima podvozje še veliko rezerve. A ta motor dinamike pač ne omogoča, bo pa zagotovo zadovoljil nezahtevne glede zmogljivosti. Za dizla spodobno mirno in tiho teče, je pa tudi varčen, kar je (ali bo) najbrž najmočnejši magnet za kupca.

V resničnem prometu z njim ne bo posebej težko porabiti pet litrov plinskega olja na sto kilometrov, pa da hkrati ne bi bili cokla za druge udeležence na cesti. B-max je sicer bolj mestni avtomobil, a tudi s tem motorjem je potovanje lahkotno in varčno: na avtomobilski cesti pri hitrostih do 130 kilometrov na uro potovalni računalnik pokaže povprečno porabo okoli 5,5 litra na sto kilometrov, a tu niso všteti morebitni vzponi.

Z dokaj majhnim navorom je poraba pri priganjanju precej večja

Takšen motor je sicer res varčen, a le pri bolj ali manj zmerni vožnji; kdor se bo na cesto podal živčen, bo namreč opazno dvignil porabo. Pri 160 kilometrih na uro potovalni računalnik kaže porabo deset litrov na sto kilometrov, še bolj pa se ta dvigne na avtocestnih vzponih.

Jasno, ker ga je treba zaradi majhnih zmogljivostih v (recimo) vrhniški klanec pri dveh osebah v avtomobilu pošteno priganjati, da sploh doseže največjo dovoljeno hitrost, se lahko pri takšnem tempu številka porabe dvigne tudi na 11 in več.

A, kot rečeno, ta motor v tem avtomobilu meri na specifične kupce – tiste, ki vozijo zmerno in ob tem pričakujejo tudi majhno porabo goriva. Takšni bodo gotovo zadovoljni.