Dacia sandero stepway dCi 90

Lep? No ja … Vpadljiv pa vsekakor!

O avtomobilih te znamke je veliko gostilniških debat, katerih glavne teme so poleg ugotavljanja smotrnosti nakupa in komentiranja kakovosti ter zanesljivosti seveda tudi ocenjevanje karoserijskih linij. Če vprašate nas, avtomobil nikakor ni oblikovni presežek, ob katerem bi človek pozabil zapreti usta. Je pa za oko bistveno bolj vpadljiv in zanimiv od predhodnika.

Z več kroma, bolj ostrimi linijami in veliko impozantnejšim nosom, ki celo nekoliko spominja na velikega ameriškega italijana freemonta, daje vtis zanimivega, čvrstega, večjega in bolj resnega avtomobila, kot je v resnici.

Njegova podoba – zunanja in notranja –, še posebej če je okrašena z elementi stepway, dejansko predstavlja njegov največji napredek, ki je opazen na daleč. Celo tako daleč, da lahko pri kom zaneti iskre zavisti. Te sicer ob bližnjem srečanju in pogledu na logotip ponavadi ne prerastejo v plamen, ampak čustva pa se le oglasijo in to vsekakor nekaj šteje.

Na oko torej ni več plebejec

Kaj naj rečemo? To je nedvomno znak, da ljudje nanj "trzajo", kar je za Dacio znova dobra novica. Romunsko-francoska avtomobilska reinkarnacija je zgodba o uspehu, ki ji nova oblika sandera daje še več tržnega potenciala.

Povejmo naravnost. Oblika oziroma videz tega avtomobila dejansko celo nekoliko presega nizkocenovne standarde in njegov plebejski rodovnik. Ta crossover oziroma imidiž SUV-ja pa mu ob novi podobi še bolj simpatično pristoji. Hvalimo.

Prednost je v preprosti tehniki! Že, ampak do kakšne mere in kje?

Če vidni igralec iz premium razreda trdi, da je prednost v tehniki, mu prvi med novodobnimi nizkocenovneži seveda s pripisom zanesljive preprostosti zadovoljno prikimava. Ja, sofisticirana avtomobilska tehnika jasno ni in tudi verjetno nikoli ne bo poceni, zato so pri Dacii tehnično zgodbo obrnili sebi v korist in kupcem ponudili pripoved o preprosti, a zanesljivi tehniki. Slednje pa so podkrepili še s triletnim jamstvom.

Kar zadeva vsebino pod pločevino, testni sandero želi sugerirati preprostost s pozitivnim predznakom. No ja, to v resnici pije vodo kje drugje. Definitivno pa ne na evropskih cestah, sploh če se lahkotnost tehnike preveč pozna na varnosti in voznosti.

Že drži, da se je ta stepway s svojo terensko višino, od tal je dvignjen dobrih 20 centimetrov, tudi na dobro "zmahanem" makadamu peljal zares presenetljivo dobro, skoraj navdušujoče. Robustno zasnovano podvozje je do potnikov zaradi slabim cestam prilagojenega vzmetenja še vedno precej prizanesljivo. To pa je poleg razmeroma majhne mase (1083 kilogramov) tudi vse, kar zadeva prednosti njegove preproste tehnike.

Cena vzdrževanja te preprostosti pa tudi ni ravno zastonj, skoraj 1.300 evrov vas bodo do 120.000 kilometrov stali zgolj redni servisi, ob predpostavki, da vas zanesljivost, nezahtevnost "light" tehnike res ne bo pustila na cedilu.

Je cenovna pozicija res bolj pomembna od varnosti?

Kaj pa se s to preprostostjo zgodi ob nesrečnem kontaktu, bomo izvedli šele v trenutku resnice, ki se ji v Evropi reče test NCAP. Spomin na lodgyjeve tri zvezdice je še kako svež. Preprosta tehnika za manj denarja že, a ne na račun varnosti, to moramo povedati.

Milo rečeno je precej brezbrižna izjava proizvajalca oziroma uvoznika, da na domači predstavitvi nove generacije uspešnega modela izusti, da jih varnostna ocena pet zvezdic ne zanima, ker bi bil tako avtomobil predrag glede na cenovno pozicijo konkurentov. Štiri zvezdice naj bi bile po novem želeni domet. Kupce pa na reklamnih panojih poleg nizke cene in jamstva nagovarja tudi z varnostno komponento (ESP + štiri zračne blazine serijsko). Malce zavajajoče, kajne?

Pri Škodi, ki spada pod okrilje – tudi razvojno – največjega evropskega avtomobilskega proizvajalca, razmišljajo drugače in so naredili varen avtomobil za še vedno ljudski denar. Ja, rapid ima pet zvezdic, velik prtljažnik in tudi na luknjastem makadamu ne počepne. Res je med osnovnima modeloma sandera in rapida vrzel 5.000 evrov, kar dokazuje, da varnost ima ceno, ampak za denar testnega sandera pa iz salona že odpeljete rapida. Razumete? Nizkocenovni izdelek je lahko prava stvar. Hitro pa lahko postane tudi krinka stagnacije razvoja. Na trg stopiti z nekaj tisočakov nižjo ceno in bistveno slabšo varnostno oceno lahko hitro pomeni, da na lastni koži spoznamo nauk pregovora Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Sploh če bi vsi kupci slišali tudi zgodbe reševanj iz zverižene pločevine, ki so nam jih zaupali gasilci. Oni najbolje vedo, da pet zvezdic lahko pomeni ločnico med umreti ali živeti.

Dacia by Renault pomeni neko zaupanje, zagotovo tudi v smeri petih zvezdic!

Renault bo tako slej kot prej tudi pri Dacii moral kupcem naliti čistega vina. Prestavna ročica in zaslon na dotik oziroma LG-jev multimedijski vmesnik sta v novem cliu enaka kot v lodgyju ali pa sanderu. S tem seveda ni nič narobe. Prav nasprotno, saj se bo kupec, ki simpatizira z Renaultom, a je zaradi krize bolj racionalen oziroma manj likviden, tudi v dacii počutil domače. Zagotovo pa bo bolj osuplo pogledal, ko bo izvedel, prebral, da je avtomobil ob vseh podobnih stikalih, ročicah pa vendarle za debeli dve zvezdici manj varen. Kar se je recimo zgodilo lodgyju lani. Napis Dacia by Renault je zagotovo na avtomobilu z namenom. Da zbuja zaupanje. Torej? Ja, avtomobil, ki nastaja pod okriljem znamke, kjer so zgodbo o varnosti prvi dvignili na najvišjo raven, bi preprosto moral slediti tej zavezi. To bodo kupci slej ali prej zahtevali.

Ničesar nočemo soditi pred preizkusom NCAP, to bi bilo krivično. Res je tudi, da ima sandero na slovenskem trgu po novem, kot že omenjeno, serijsko vgrajen ESP in štiri varnostne blazine, a grenak priokus ob zgoraj opisanem sporočilu ostaja.

Na običajni cesti soliden, na makadamu odličen

V hitrih zavojih smo tako hočeš ali nočeš bili še bolj pozorni na vzvojno čvrstost karoserije, ki diha manj kot pri lodgyju. Pozorno smo spremljali tudi obnašanje zavor, ki sicer dobro opravljajo svojo nalogo. Avtomobil vozno ne blesti, ampak tudi nič konkretnega mu pri tej postavki ne moremo očitati. Nagibanja karoserije je nekoliko manj kot prej, zdi pa se, da je težišče postavljeno še vedno malce visoko, kar pa je delno posledica stepwayevega prirastka v višino. Prav vzorno pa je sandero zmožen opraviti s cestami vprašljive kakovosti. Še tako načet makadam njegovemu vzmetenju zlepa ne pride do živega. Pohvalno, res. Med pozitivne plati lahko uvrstimo še 320-litrski prtljažnik, ki je za 20 litrov večji od tistega v novem cliu in za 60 litrov manjši od prtljažne kapacitete golfa VII generacije.

Motita pa recimo jakost in količina sile, ki jo je potrebno uporabiti za zapiranje vrat. Ni se zgodilo redko, da smo celo trikrat ponovili ta banalni manever, preden je zadeva bila pripravljena za zaklepanje oziroma za vožnjo.

Prepričljiv motor

Boljši del tehnike tega sandera je dodobra preizkušen, dodelan in varčen ter razmeroma čist turbodizel. Njegovih 66 kilovatov in 220 njutonmetrov je v resnici za tak avtomobil povsem dovolj, pa to ni mišljeno podcenjevalno.

Avtomobil je z njegovo pomočjo čisto solidno agilen in prijazen do uporabnika. Na našem testnem krogu je zahteval 5,9 litra. Prav slednje pa najbolj paše v zgodbo tega avtomobila. Čeprav to ni rekorden rezultat, prej bolj povprečen.

Cena ni več tako nedolžna in konkurente sandero po tej plati dohiteva hitreje kot s tehniko

Zaradi vseh teh malenkosti, ki pustijo pečat, se tudi cena testnega modela kljub prepričljivi zunanjosti in dobremu motorju ne zdi več ravno diskontna. Prav nasprotno. S to cenovno pozicijo znamka izgublja svojo bistveno prednost – veliko avtomobila za malo denarja in to je največji problem. V tem sta logan in logan MCV bila bistveno prepričljivejša. Ne, ni več smešno poceni, da bi si človek rekel, za ta denar mu pa res nič ne manjka. Pa še vedno je bolj malček po velikosti. Za denar, kot ga Dacia zahteva za testnega sandera, dobite s popusti – slednji so pri Dacii še vedno bolj tabu tema – recimo že novega clia. Že razumemo, da ima sandero tudi terensko šminko stepway, ampak avtomobil v resnici vsebuje le tisto, kar je danes že samo po sebi umevno.

In če pogledamo še h konkurenci ... Chevrolet recimo za podoben, za zares le malce zajetnejši evrski kupček ponuja spodobno opremljenega novega avea, ki se dobro pelje, je zanimivo oblikovan in se mimogrede lahko pohvali tudi z že osvojenimi petimi zvezdicami testa Euro NCAP.

Kar zadeva ergonomijo in materiale v notranjosti (celo dvobarvna armaturna plošča), je sandero pridobil, a ga pri tem in z opremo zopet "neseta" njegova neposredna nizkocenovna francoska tekmeca peugeot 301 in citroën C-elysee.