Strah pred avtoplinom ima velike oči

Mnogi se plina bojijo kot hudič križa

Obstajajo vozniki, ki celo v svojih hišah ne marajo jeklenk za gospodinjski plin, kaj šele da bi med vožnjo strahoma premišljali o možnosti eksplozije rezervoarja. Pri voznikih, ki jih je malo manj strah, lahko govorimo vsaj o predsodkih. Ljudje pač vedo, da je plin pod pritiskom stisnjen v jeklenkah, od koder lahko uhaja, in če se po kakšnem naključju zgodi, da se pojavi iskrenje, je nevarnost tu.

Preberejo tudi kakšno vest v črnih kronikah ali pa se spomnijo zgodb iz časa prvih predelav na avtoplin. Takrat so nekateri vozniki kar v garaži pretakali plin iz gospodinjskih jeklenk v plinske rezervoarje. Nekdanji lastnik juga 45 pove, da je v Italiji nabavil ročno napravo za prečrpavanje gospodinjskega plina v avtomobilski rezervoar. Danes ga upravičeno štejemo med tiste srečneže, ki niso skupaj z jeklenkami poleteli v zrak.

Črpalka, ki jo je kupil, je delovala na ročni pogon, Italijani pa so takratponujali tudi električne. Kaj pa požarna varnost, iskrenje ...? No, to vsekakor ni primer dobre prakse.

Stopnja varnosti je večja kot pri bencinu

Vsaka predelava vozila na motorni pogon, naj gre za obrtniško ali tovarniško vgradnjo plinskega sistema, mora skozi zahteven postopek homologacije. Ta potrjuje trdnost rezervoarja, ki mora prestati poseben crash test.

Pri tem se preveri delovanje elektromagnetnega ventila, ki sprosti previsok tlak plina ob morebitni deformaciji rezervoarja oziroma izpostavljenosti visoki temperaturi.

Strokovnjaki, ki spremljajo in proučujejo nesreče požarov na avtomobilih, trdijo, da so posledice mnogo hujše, kadar ogenj zajame vozilo s klasičnim gorivom. To se namreč nenadzorovano razlije iz rezervoarja, medtem ko avtoplin skozi ventil odteka usmerjeno kot pri gorilniku gospodinjskega kuhalnika.

Nekdanje slabe izkušnje še danes izgovori za dvomljivce

Pred približno štirimi desetletji so se pri nas bolj številčno pojavljala vozila, predelana na avtoplin. Večinoma je šlo za takrat razširjena vozila znamke Zastava, tem so sledili ruski avtomobili (zlasti terenske nive), ki so bili znani po visoki porabi goriva. Že tako skopo odmerjeni prtljažni prostori avtomobilov so zasedali nerodni rezervoarji valjastih oblik, podobni jeklenkam za gospodinjski plin.

Za vožnjo na plin je bil potreben postopek, ki se je začel z zagonom motorja na bencin, sledila je ročna prekinitev dovoda goriva in preklop na plin. Kljub zapori dovoda goriva v uplinjač so takratne mehanske črpalke za gorivo tudi med delovanjem na plin neutrudno potiskale bencin v prazno in povzročale nepotrebno izgubo energije. Naslednja težava se je pokazala po določeni obratovalni dobi.

Plin, ki vstopa skozi sesalno cev v kompresijski prostor mimo ventilov, nima mazalnih lastnosti bencinskih hlapov. To povzroča poškodbe na ventilih in sedežih ventilov, čemur sledi zastoj delovanja motorja.

Strah je odveč, pravi pomisleki so vsega trije in ti ne zadevajo varnosti

Za vse zapisane minuse se med dvomesečnim preizkušanjem opla corse 1,2 LPG nismo menili, ker smo preprosto zaupali dejstvu, da za varnost skrbijo uveljavljeni proizvajalci in ustrezni organi za njihov nadzor. Zato voznikom, ki premišljujejo o nakupu vozila na avtoplin oziroma vgradnji plinskega sistema, svetujemo, naj jih varnost pri vožnji na plin prav nič ne skrbi. Koristno pa je, da si najprej odgovorijo na naslednja vprašanja:

(1) ali so se pripravljeni usklajevati s pooblaščenim uvoznikom svojega vozila glede garancijskih pogojev,

(2) ali se lahko odpovejo garažiranju v nekaterih parkirnih hišah in celo v nekaterih podzemnih garažah, namenjenih lastnikom stanovanj, in

(3) ali so pripravljeni potovati naokrog s kompletom za popravilo pnevmatik namesto z rezervnim kolesom?

Prvo vprašanje seveda odpade, kadar gre za tovarniško vgradnjo. Drugih pomislekov ne vidimo, sami bi se brez dvoma odločili za LPG, ampak bi strošek vgradnje plinskega sistema povečali še za nabavo rezervnega kolesa s ključem in dvigalko. Med vožnjo po kakšnih slabših cestah bi že našli prostor za to opremo.