Potovalna slabost - pomagajo ingver, predvidevanje in miselne igre

Sedemsedežne enoprostorce so ustvarili, da bi družina na izlet vzela še sosedovo hčerko

Moja otroka se rada družita s svojo sestrično. Radi se skupaj igrajo in seveda jim ni dovolj, da se vidijo vsakih nekaj mesecev na družinskem pikniku. Radi bi kdaj kam šli skupaj, na primer v kino, na kopališče, do babice na deželo, na izlet ... A kaj, ko starši ne utegnejo.

Problem seveda sploh ni tako težko rešljiv, nečakinjo bi zlahka peljala naša družina z našim sedemsedežnim enoprostorcem. Toda nečakinji je na vsaki vožnji slabo, zato jo lahko vozi samo njen očka.

Potovalna slabost je resna zadeva, z njo ima redno težave približno tretjina otrok do 12. leta. Seveda gre za površno posploševanje, problema ne moremo kar tako omejiti na otroštvo - potovalna slabost je namreč posledica neravnovesja med informacijami, ki jih prejemajo naše oči in čutila za gibanje. Do neujemanja teh informacij pa seveda pride tudi pri starejših sopotnikih, sploh če na primer med vožnjo berejo knjige ali gledajo filme. So pa glede na številne analize otroci na ta neravnovesja bolj občutljivi.

Kemija, ingver ali akupresura

A statistika gor ali dol, ni treba, da bi tretjina bolj občutljivih otrok morala ostajati doma!

Pomagamo si na primer lahko s "kemijo". Na voljo so različne tablete, najpogosteje se omenjajo zdravilne učinkovine dimenhidrinat, meklizin in skopolamin. Večinoma gre za zdravila, ki jih vzamemo vsaj pol ure pred vožnjo, možna reakcija na te tablete pa je zaspanost, zato ne bo dobro, če ga vzame sopotnik, ki bo po določenem času prevzel volan. Zdravilo tudi ne gre skupaj z alkoholom, dovoljena stopnja postane v kombinaciji s tem zdravilom nevarnejša!

Pomagati pa si je moč tudi z naravnimi izdelki. Kot je na naši delavnici Družina na potovanju razlagala prehranska strokovnjakinja Petra Jakob, slabost med vožnjo najbolj učinkovito preprečuje in odpravlja ingver, pogosto v kombinaciji s poprovo meto. Ja, res je težko pričakovati, da bo značilno pekoč okus ingverja všeč otrokom, ravno zato so jih iznajdljivi farmacevti zapakirali v lizike z veliko sladkorja in aromo jabolk, dobijo se tudi žvečilke in piškoti, dobra ideja je tudi pitje ingverjevega čaja. Pivoljubi bodo z veseljem slišali, da obstaja tudi ingverjevo pivo, a proti slabosti med vožnjo se seveda lahko borimo samo s tistim brez alkohola, ne z angleškim "ginger ale" pivom.

Potovalno slabost lahko odpravimo tudi z akupresuro. Dobijo se posebne zapestnice, ki pritiskajo na tako imenovano točko osrčnik 6. Menda so zapestnice precej učinkovite, a jih otroci pogosto premaknejo, zato ne pritiskajo na pravo točko in je tako ves trud zaman. Izkušeni starši predlagajo, da zapestnice prilepite na pravo mesto s simpatičnim obližem s sliko McQueena.

Petra Jakob je na naši delavnici poudarila tudi pomen sicerjšnje prehrane. To velja za vse, za občutljive še toliko bolj: če se boste pred potovanjem obilno najedli, tvegate slabost veliko bolj kot, če pojeste manj in predvsem kaj lažjega, manj začinjenega.

Ne glejte dol, opazujte okolico

Če do slabosti vseeno pride, se nikar ne ustavljajte za samo nekaj minut. Ne bo dovolj, telo morate povsem umiriti, če želite naprej potovati umirjeno, sicer se boste čez nekaj kilometrov spet ustavili. Postanek naj tako traja kake pol ure.

Da ne pride do slabosti, lahko veliko naredi tudi sam voznik. Ni mu treba voziti počasi, lahko si privošči tudi nekaj dinamike, mora pa se izogibati sunkovitemu pospeševanju in naglemu zaviranju. To seveda pomeni, da mora veliko predvidevati, gledati daleč naprej. In naj spomnimo na pravilo, ki smo ga na naših delavnicah že večkrat poudarili: zaviramo pred ovinkom, sredi ovinka je že čas za pospeševanje!

A naj bo voznik še tako uvideven, slabosti bolj občutljivih sopotnikov ne bo mogel preprečiti, če bodo ti gledali v tablico, brali knjigo, brskali po spletu, gledali filme, torej svoj pogled usmerjali v neko statično točko, ki nima nobene veze z dogajanjem na cesti (ste že kdaj med vožnjo z daljnogledom opazovali ujedo v letu, fotografirali med vožnjo?).

Nikar, tako ali tako je za vse sopotnike bolje, če so med vožnjo tudi sami osredotočeni na vožnjo, občutljivi sopotniki pa sploh morajo gledati ven, v daljavo, na cesto - oči morajo videti, kaj se dogaja, da bodo naša čutila v možgane pošiljala usklajene informacije.

V vsakem avtomobilu se to ne da! Ena bistvenih lastnosti občutljivim otrokom prijaznega avtomobila je nizek rob bočnih stekel. Avtomobili z visokimi boki, iz katerih otroci ne vidijo ničesar, se v tem pogledu res ne izkažejo! Če gre za enoprostorca, predlagamo namestitev na sredinski sedež zadaj, da lahko gleda vsaj naprej.

Otroci so v svojih školjkastih otroških sedežih dovolj utesnjeni, da jih med vožnjo ne premetava. Odrasli potniki pa pogosto niso deležni tega ugodja, pogosto so avtomobilski sedeži preveč plohki, ravni, nudijo premalo bočne opore. Če vozite sopotnike, ki jim je hitro slabo, velja pri nakupu avtomobila razmisliti tudi o bolj športnih sedežih. A te besede jemljite razumsko, trdo športno podvozje namreč po drugi strani pripomore k slabosti.

So krivi starši?

Strokovnjaki tudi svetujejo odvračanje pozornosti od slabosti. Tako ali tako trdimo, da je čas, ko se družina vozi skupaj v avtomobilu, pametno porabiti za pogovor. V avtomobilu se družina druži!

A če je sicer dopustno, da se vsak potnik briga zase, pa se je še zlasti pri otrocih, ki se pogosto soočajo s potovalno slabostjo, pametno pogovarjati. Osebno lahko povem, da sem že marsikaterega otroka med vožnjo zamotil tako, da mi je razlagal smer, kot sovoznik na reliju. Ali pa smo ugibali živali ali se igrali druge miselne igre.

Seveda se na te metode ne gre povsem zanašati, nekateri otroci so res močno občutljivi. A strokovnjaki kljub vsemu ocenjujejo, da ne gre metati puške v koruzo. Pravijo, da otrokovo težavo v marsikaterem primeru potencirajo starši. Dostikrat gre za starše, ki se že sami bojijo vožnje in svoj strah tudi nehote in morda nevede prenašajo na svoje otroke. Iz potovalne slabosti delajo "velik cirkus" in tako kar rinejo v težave, namesto da bi z igrami in dobro voljo odvračali pozornost od slabosti.

Pri tem pomaga tudi navajenost na vožnjo, zato se velja z bolj občutljivimi otroki pogosteje voziti in pogovarjati o vožnji, prometu. Namreč, vsaj načeloma imajo s potovalno slabostjo pri otrocih manj težav tisti starši, ki svoje otroke redno vozijo v avtomobilu.