Avtodomanje po kokoškinem kljunu

Obkrožili smo samo kokoškin kljun, ne celotne glave

Seveda vemo, da s tem potopisom nekaterim od vas mešamo štrene, saj imate že popolnoma izdelane načrte za prihodnje potovanje. In čeprav pogosto ni tako, bi moral biti ta članek za prebivalce Prlekije in Prekmurja praktično neuporaben, saj naj bi domačini poznali svoje kraje. Popotniški odvisniki pa so to turo tako ali tako že prevozili, prehodili ali prekolesarili.

A kakorkoli, za našo družino je bilo vandranje okrog kokoškinega kljuna nekaj novega. Povrhu tega pa smo si tokrat zadali še cilj, da štiri dni živimo v avtodomu, skoraj popolnoma avtonomno, s spanjem samo na PZA-jih, ne v kampih (ja, tu je odgovor na nagradno vprašanje naše aktualne nagradne igre!).

Z atlasom, brez navigacijske goflje

Zakaj Slovenija? Veliko je motivov. Prvič zato, ker ponavadi takoj pomislimo na tujino. Provanso, Toskano, Bavarsko, Dalmacijo, marsikaj smo že prekrižarili. V drobovje poznamo tudi že precej velik kos Slovenije, ta skrajni vzhod pa je kar ostajal neraziskan.

Ja, seveda smo že bili v Murski Soboti, pa v toplicah, vozili smo že po pomurski avtocesti, a vsakič je manjkalo turističnega duha, vedno je bil razlog za obisk tistih ravnih koncev služba ali zabava.

Tokrat je bilo drugače. Navigacijski teti nismo pustili do besede, pomagali smo si s starim dobrim atlasom. Za načrtovanje poti doma ni bilo časa, prepustili smo se cesti, pri odkrivanju teh krajev pa so nam bili v pomoč zgolj izčrpni nasveti zaposlenih v turistično informacijskih centrih, ki so me zelo navdušili ... Prijazni, veliko vedo, z veseljem zavrtijo telefon in kaj uredijo ...

Ormoško jezero ornitološki raj

Torej, kaj smo videli? Začnimo v Ormožu. Že na karti v oči pade jezero, precej veliko, akumulacijsko, na meji s Hrvaško. Takoj smo začeli uživati prednosti, ki jih ponuja avtodom. Žena je začela pripravljati kosilo, otroka sta zajahala svoja kolesa.

A se je zgodba hitro končala, vmes sem namreč naredil hiter "research" po Najdiju o tem jezeru in ugotovil, da je kolesarjenje po obrežju prepovedano. Zaradi ptic, jezero je ornitološki raj, tu najdemo skoraj polovico od 40.000 vodnih ptic, ki prezimujejo v Sloveniji, največ je gosi.

Vzel sem fotoaparat z dolgim objektivom in smo šli na sprehod. Takoj smo srečali fotografa, ki redno prihaja k jezeru, a je potarnal, da očitno ni pravi dan za opazovanje, da bo težko kaj poslikati.

In res smo videli zgolj nekaj labodov, fokus vseh drugih fotografij je bil zato na naplavljeni in močno smrdeči svinjariji na obali ... Saj je prijetno tam okrog Ormoškega jezera, a kljub varstvu narave bi lahko okolico vsaj malo uredili, predvsem pa bi lahko ukrenili kaj v zvezi s tistimi glasnimi tovornjaki, ki se vozijo v bližnjo gramoznico.

Jeruzalem - toskanska romantika za otroke nezanimiva

Jeruzalem je bil naš drugi postanek. Romarska cerkev s tistim nenavadnim križem na stropu in sliko Jezusa z Marijo, ki naj bi jo križarji v 13. stoletju prinesli prav iz Jezusovega Jeruzalema.

A ta slavna slika v cerkvi mojih otrok pričakovano ni zanimala.

Med trte ju preventivno nisva spustila, razgleda sta se kmalu naveličala, v galeriji vin pa sta ves čas poslušala samo: "Če bosta kaj razbila, bomo plačali iz vajinega pujska!" Zato sta zelo hitro potarnala: "Dooolgčaaaas!"

Ljutomerski kasači

Naj bo Jeruzalem še tako toskansko romantičen, otrokoma je veliko bolj ugajal sprehod po glavnem trgu Ljutomera. Tako je pregleden, da sta se lahko po mili volji znorela, k zabavi so seveda pripomogla tudi igrala in sladoled, mene pa je medtem fasciniral zlati angelček na spomeniku sredi trga, ki me je spomnil na Berlin.

A nato je punca v turističnem centru otrokoma pihnila na dušo: "Prleki smo izredno ponosni na svoje kasače!" "Mami, kaj so to kasači?" In smo šli na dirkališče ... tam bi otroka v nedogled gledala trening, navijala sta vsak za svojega konja, kot bi šlo za pravo dirko.

Mlinar in brodar

Bil je že čas, da gremo čez Muro ... Ker smo imeli po poti malo šolo žitaric, je bila logična posledica, da gremo po moko v slavni Babičev mlin. Kupili smo in se ekspresno pobrali, komarjev je bilo res preveč!

In seveda smo prečkali Muro na tisti stari način, z brodom. Tokrat smo izbrali Tinekovega, druge smo že izkusili. In roko na srce, Tinekov brod ima v sebi največ duše, tiste prekmurske! Seveda pa avtodoma ni prav preprosto spraviti na leseni brod, zadnji previs je izredno dolg. Pozna se, da je brodar Martin Pozderec – Tinek že prevažal avtodomarje in da točno pozna vse težave, ki se lahko pojavijo.

Otroka? Seveda je bil brod doživetje in pol, a se mi zdi, da se jima ni sanjalo, kako nevarna je lahko reka.

Dopust ni čas za zatežene teme

V Črenšovcih nam je v oči padla izredno mogočna cerkev. Prebral sem turistično tablo in se jezil, da so nanjo (zgolj v slovenščini) zapisali za povprečnega turista same nepomembne podatke.

Želel bi izvedeti, kdo je Danijel Halas, s čim si je sin Martina in Katarine, rojene Horvat, zaslužil svojo romarsko pot in tako mogočno cerkev. Zakaj je tako zelo pomembno, da je v tej cerkvi Halas prejel prvo obhajilo in daroval prvo mašo?

Spet ni šlo brez Najdija ... Ugotovil sem, da gre za duhovnika mučenika, čigar zgodba je že sprožala različne politične spore, zato sem še isti hip vžgal motor Adrijinega matrixa in se vrnil k dopustniških razpravam.

Žal ne za dolgo, vstopili smo namreč v vas Velika Polana, rojstni kraj slavnega pisatelja Miška Kranjca, ki je menda, sodeč po Wikipediji, ukazal usmrtiti župnika Halasa. In nasploh se je med vožnjo po teh krajih političnim temam težko izogniti, saj že nepozorni popotnik zazna, da se občine tukaj nenavadno hitro zamenjajo.

Štorklje gredo pozimi na dopust v Afriko

K sreči se nama je z ženo kljub tankemu ledu uspelo izogniti političnim pogovorom in sva nadaljevala uživanje v dopustu. Pri tem so nama pomagale štorklje. Velika Polana je evropska vas štorkelj.

Štrk, ta bela ptica selivka, ki naj bi prinesla tudi najina otroka, je v tej vasi dobila svoj spomenik. Zgradili so več stebrov, na katerih naj bi si te ptice uredile svoja gnezda, čeprav je videti, da imajo vendarle raje klasične dimnike ali telegrafske drogove.

Tu je čudovit park, s številnimi tablicami z informacijami o štorkljah (tokrat tudi v nemškem in angleškem jeziku). Na eni od njih je hčerka prebrala, da štorkljinemu oglašanju s kljunom pravimo klopotanje, na drugi pa je pisalo, da štorkljino gnezdo z vsakoletnim dograjevanjem doseže tudi do eno tono mase, v njem pa domujejo tudi vrabci.

Lendava z Judi, Rembrandtom, avstroogrsko torto in očakom

Prišli smo do roba Slovenije, do čudovite Lendave. Izvedeli smo, da smo ravno zamudili zadnjo uro za ogled lendavskega gradu, kjer še do konca septembra razstavljajo slike znamenitega Rembrandta. Razočarani smo si privoščili sladoled in slavno avstro-ogrsko rezino esterhazy, medtem pa smo izvedeli, da naj bi v Lendavi prvi v Sloveniji izdelovali kornete in vaflje.

Pogled smo usmerili v mali park z mogočnim teatrom na eni strani in skromno sinagogo na drugi. Poleg te je v Sloveniji ohranjena le še mariborska judovska cerkev, obe danes služita v kulturne namene – Judov je namreč v Sloveniji malo, registriranih komaj 150.

Nato smo se povzpeli za 150 metrov, na mogočnega očaka s kapelico Svete Trojice na nadmorski višini 300 metrov, in razgled je bil prav veličastno monoton. Sama ravnina, sama žitna polja. "Aha, zdaj pa razumem, zakaj pravimo žitnica Slovenije," je pametno ugotovila hčerka.

Zadnje jutro smo na hitro skočili še v džunglo, v znani tropski vrt, v katerem s pomočjo geotermalne energije vsak dan zacveti okoli 4000 orhidej in približno sto drugih eksotičnih rastlin.

Potovanje smo sklenili na Bukovniškem jezeru, kjer smo se za na pot napolnili z zemeljsko energijo, tam je namreč kar 26 potrjenih energetskih točk.