"Se spomniš takrat, ko smo vse poletje v Renaultu skakali po festivalih?"

Pisal bom o stvareh, ki jih bom videl, o občutkih, ki me bodo prevevali, o ljudeh, ki jih bomo srečali, o glasbi, ki nas bo odnesla v drugo vesolje, in o avtu, ki nas bo zapeljal nekam čisto drugam. Ne želim izdati preveč. Najboljše zgodbe se nikoli ne napišejo vnaprej.

Te misli sem zapisal, preden smo se prvič podali na pot. Pred nami je bilo 2.432 kilometrov v treh etapah. Družba je bila na kupu, načrta nismo imeli, to priložnost smo želeli le čim bolje izkoristiti. Vedno sem se peljal s svojim Kadjarčkom. Z njim sem imel tak odnos kot z najstniško simpatijo. Že na prvi pogled sva si bila všeč, potem se je pojavilo nekaj težav, ker sva še spoznavala eden drugega, ko pa so bili poporodni krči za nama, je šlo za pravo, pristno ljubezen. Vedel sem, kaj mi ponuja, in nikoli me ni razočaral, vsakič mi je stal ob strani.

Foto: Jure Marolt

Lovili smo kultne trenutke, take, ki bodo vedno ostali z nami. Iskali smo nekaj, česar še nismo poznali, in kot pravi turisti smo si dovolili nekoliko več. Predvsem pa smo uživali. Še največja težava pri obiskovanju festivalov po celotni Dalmaciji je zagotovo Sveti Rok. Ni pomembno, ali v smeri Zagreba ali Splita, tam se konča vse, kar je luštno. Ampak to je bila tista ovira na poti, zaradi katere je bil cilj še toliko bolj privlačen.

Včasih sem se počutil kot vsiljivec med preostalimi znanimi obrazi iz regije, celo ultra znanimi. Med njimi pa potem neki Jure iz majhnega Novega mesta, ki je začel pisati iz samega dolgčasa. A ko spoznaš ljudi, ugotoviš, da so isti kot ti. Da s sabo prenašajo drugačne demone, vendar vseeno želijo le čim več lepega v svojem življenju. Verjetno so me povabili k sodelovanju, ker so potrebovali nekoga, ki bo to izkoristil do samega konca. Ob koncu vsake festivalske dogodivščine sem vseeno hitel domov, ker je bilo za moj notranji mir nujno, da čim prej vidim svojo hčerko. To je bila glavna razlika med obiskovanjem festivalov danes ali pa pred petimi leti. Zdaj me je doma čakalo nekaj, kar je potovanje naredilo še toliko bolj privlačno. V čim krajšem času sem moral namreč iz njega izvleči čim več.

Ko človek uredi misli in združi zgodbice, dogodke in trenutke v smiselno celoto, ugotovi, da je za njim izredna poletna dogodivščina. Kaj takega v drugačnih okoliščinah ne bi bilo mogoče. V danem trenutku sem potreboval natanko to. Nekaj drugačnega. Nekaj, kar bo ostalo z mano. Danes pišem zgodbe prihodnosti.

Vsakič, ko se poletje prevesi v svojo zadnjo fazo, postanem nekoliko otožen. Pred nami so mračni meseci, kratki dnevi in dolge noči, ko večino časa preživimo v pisarnah ali na kavču. Pred nami je dolgočasje. Ampak to poletje sem ustvaril spomine, ki me bodo greli tudi v tistih mrzlih dneh. To poletje mi bo sledilo še daleč naprej. Če kaj, se že zdaj veselim prihodnjega. Ker sem odkril, da ta najlepši čas leta s seboj prinaša neskončno število priložnosti za nepozabno zgodbo.

Pag, Dubrovnik, Murter. Pol Dalmacije v mesecu in pol. Trije odlični festivali in šest odličnih prijateljev. Nepredstavljivo število majhnih utrinkov, zaradi katerih je vredno živeti. Doma sem že tri dni, pa imam še vedno močno otekel gleženj od predolgega poplesavanja na mivki. Ali ni to čudovito – zvit gleženj zaradi preveč plesa v idiličnih pogojih? Igre življenja ni treba igrati po konvencionalnih pravilih. Omejitev ni, kocka je v tvojih rokah. Si upaš poskusiti nekaj novega?