Marko Roblek: Ne moreš le odvreči čevljev in začeti teči bos

Letos praznujete peto obletnico svojega bosega tekanja. Zakaj ste se odločili noge osvoboditi tekaških copat? Praznujem tudi 20-letnico tekanja, kar je več kot pol mojega življenja. Leta 2007 je s sodelavci za šalo padla stava, kdo si upa bos teči od Ruskega carja do Dunajske, in dva sva bila takoj za. Takrat sem pomislil – bos na cesto sredi mesta, to je noro. Urbane legende še danes govorijo o ogromno stekla, ostrih predmetov in pasjih drekov, a so Ljubljana in druga slovenska mesta zelo čista. Bosi tek mi je postal všeč, prav tako nekaj drugim. Poskusili smo tudi na Bledu, kjer organiziramo Nočno 10ko, in še isto leto v Celovcu in Dublinu bosi pretekli polmaraton, maraton pa sem bos pretekel že naslednje leto v Berlinu. Začelo se je s šalo, potem pa sem začel raziskovati ozadje bosega teka. Po 15 letih teka so me namreč neznosno bolela kolena, kolki in križ, imel sem cel kup tekaških težav …

Od katerih zdravstvenih težav in poškodb ste se poslovili, odkar tečete bosi? Zanimivo je bilo, da me prvič, drugič, tretjič, ko sem tekel bos, niso več bolela kolena, vsakdo pa mi je odsvetoval, da bi bos pretekel 21 kilometrov, češ da si bom uničil kolena. A ko začneš teči bos, spremeniš tehniko, ne tečeš več na pete, kot v čevljih, ampak po blazinicah. Prav tako me je nehal boleti križ pa še po nekaj letih zasičenosti s tekom sem dobil nov zagon, novo ljubezen do tega gibanja. Začel sem raziskovati in brati o tem ter ugotovil, da nisem edini, ki teče bos. V Sloveniji je bilo takrat – in je še danes – precej nenavadno, a je zelo naravno. Nisem izumil ničesar novega, le obudil sem tisto, kar so moji starši in stari starši delali vsak dan, ne da bi bili kaj posebnega – le bosi so bili. Odkril sem, da smo bili ljudje kot hodci in tekači evolucijsko večino časa bosi, pa smo preživeli in dobro uspevali, in da so današnji tekači, ki delajo najbolj naravno stvar na svetu, veliko poškodovani, čeprav imajo specializirano obutev. S temi spoznanji sem za bosi tek navdušil še nekaj kolegov in letos je na 2. Slovenskem bosem teku teklo že 120 ljudi iz vse Slovenije.

Zelo nevsiljivo, a s svetlim zgledom vabite v svoje vrste vse več bosonogcev. Kako se je od vašega začetka, ko ste bili ogrožena vrsta, prek triperesne deteljice tekaških kolegov do danes razmahnil bosi tek v Sloveniji? Če je bil prvi tekaški bum v sedemdesetih – seveda se je začelo v Ameriki –, so ljudje po 40 letih začeli iskati nekaj novega, kljub temu da tek še vedno privlači množice in je pri nas še vedno trend rasti na tekaških prireditvah. Leta 2009 je izšla zelo dobra knjiga Rojeni za tek, ki je v Ameriki naredila popolno revolucijo. Tudi v Sloveniji jo berejo ljudje, za katere si ne bi nikoli mislil, celo stare mame mi pravijo, da so navdušene in bi rade poskusile bosi tek. Zaradi te knjige in industrije, ki je dala na trg fivefingerse in druge minimalistične čevlje, bosonogih Ken Boba, Teda in podobnih "apostolov", ki so začeli to oznanjevati, se je bosi tek kot blisk razširil.

Del tega je pljusknil tudi k nam, kar je še okrepilo naše gibanje od prej. Ljudi prepriča to, da nekdo teče bos več let in se mu ni nič zgodilo, še več, uspe mu nepredstavljivo – sam sem v copatih z milimetrskim podplatom sredi zime brez težav v štirih dneh pretekel 220 kilometrov. Zgled je zagotovo najboljši, saj oznanjam nekaj, kar počnem. V Sloveniji so ljudje nezaupljivi in jim ob bombardiranju marketinga in oglaševanja o blaženju in tehnologiji ni jasno, da je boso stopalo lahko boljše kot najnovejši tekaški copati. Čeprav se bosi tek dobro prijema, smo še vedno opazni, prav vsak je nekaj posebnega, spodbuja vprašanja in privablja nove bosonogce, ki si upajo poskusiti. Zaradi zadržane slovenske duše imamo še veliko potenciala in pred bosonogci so lepi časi.

Kako se lotiti bosega teka, da začetniška izkušnja ne bo preboleča? Ljudje so navajeni instant rešitev za zapletene težave. Tečejo, tečejo, jih recimo bolijo kolena, zato jim predlagaš, naj poskusijo bosi. Že prvič pretečejo 10 kilometrov in staknejo druge poškodbe – vnamejo se jim mečne mišice. Ne moreš le odvreči čevljev in začeti teči bos, spremeniti moraš mišljenje. V zakup moraš vzeti, da se boš na novo naučil hoditi in teči, da boš upošteval ves odziv, ki ga prek podplatov dobiš s tal, in se temu podrejal. Če boš tekel obut in te bo bolelo koleno, boš seveda stisnil zobe do doma, ko pa ti bo bosemu začelo zategovati mečne mišice, predlagam, da greš domov peš in počakaš nekaj dni, da bolečina mine. Ko odvržeš čevlje, je 50 odstotkov že narejenega, saj se ti avtomatsko spremeni tehnika, preostalih 50 odstotkov pa moraš sam zavestno vnesti v tek.

Vedno poudarjam, naj začetnik najprej osvoji hojo. Čim več bodite bosi – doma, poleti zunaj, na vrtu, na dopustu, pojdite bosi v mesto –, da se podplati utrdijo, da se okrepijo mišice in vezi ter se koža odebeli in zmehča. Potem je čas za kakšen kilometer teka, ko "muskelfiber" mine, spet kakšen kilometer. Bosonogci, ki že obuti pazijo na tehniko, povprečno potrebujejo tri mesece, da se navadijo, tisti, ki niso vešči tega, potrebujejo kakšno leto. Tekmovalcem svetujem, naj kombinirajo – da tečejo v svojih običajnih tekaških copatih in enkrat na teden dodajo bosi tek ter si s tem izboljšujejo tehniko. Pomembna je postopnost, za uvajanje si je treba vzeti čas in odklopiti načrtovanje o razdaljah in hitrostih.

Ali bosi tek blagodejno vpliva tudi na plosko stopalo, če vsi s to težavo poznamo mantro iz otroških dni, naj čim več hodimo bosi? Zanimivo je, da je plosko stopalo največkrat posledica preveč opore. Vsakomur, ki je imel kdaj mavec, je jasno, da ti ob opori mišica oziroma kita usahne. Če dolgo časa podpiraš stopalni lok, ta oslabi, mišice in kite se razrahljajo. Če pa hodiš in tečeš bos, stopalo dela neprimerno bolj kot v čevlju, kjer je mobilizirano. Pri bosem teku bolj trpijo nartne mišice, zato se krepi stopalni lok in marsikateremu bosonogcu se lahko ta v enem letu dvigne, ker se napne in spet dela kot vzmet. Kot mulec sem bil tudi sam "platfusar", pa imam zadnja leta popoln odtis stopala.

Katere druge mišice, ki so v športnih copatih že zaspale, še prebudita bosa hoja in tek? Daleč najbolj mečne mišice, kar opazi vsakdo, ki le enkrat teče bos. Narastišča mečnih mišic najbolj bolijo, ravno tako ahilova tetiva, ki se pripenja na peto in spodnji del meč, saj se začne raztegovati. Celotno stopalo, v katerem je 33 kosti, 18 vezi in 125 mišic, se kar naenkrat prebudi in krepi, tudi ves nartni del in sprednji del goleni, pokostnica. Zadnje stegenske mišice delajo bolj, prav tako sprednje, saj se slej ko prej naučiš manj odrivati in bolj dvigovati noge od tal. Poravna se tudi medenični del. Ves sistem mišic in kosti od pasu navzdol ima koristi oziroma mora delati.

Kaj odvrnete na pomisleke nejevernih Tomažev, da telo današnjega človeka, ki večino časa preždi za računalnikom, ni sposobno bosonoge tekaške izkušnje? Sedeči način življenja intenzivno obstaja šele zadnjih 50 let, prej so ljudje veliko fizično delali, hodili. Če pogledava v zgodovino, smo, odkar obstaja sodobni homo erectus, torej dva milijona let, svoj kardiovaskularni in mišično-skeletni sistem prilagajali hoji, teku, skakanju, zato bi bilo neverjetno, če bi se v samo 50 letih evolucija prilagodila sedečemu človeku. Morda komu, ki je ves čas za računalnikom, neka telesna dejavnost predstavlja večji napor, ker telo oslabi, a evolucijsko še nismo prilagojeni sedečemu načinu življenja. Naša telesa so še vedno telesa homo sapiensov, ki so skakali in tekli, in to še danes potrebujejo. Epidemija debelosti in s tem povezanih bolezni je še en dokaz, da nismo prilagojeni na tak način življenja, na uživanje predelane hrane, na sedenje, veliko počivanja, kajti sicer bi bili zdravi, a večina izza računalnikov potrebuje nekaj gibanja, da pretegne svoje telo.

Je bosi tek tudi vaše druge življenjske nazore usmeril nazaj k naravi? Vsekakor. Odkar tečem bos, sem tudi druge vidike življenja začel obravnavati skozi mantro manj je več. Manj obutve je bolje, tudi pri hrani je tako, da so bosonogi tekači naklonjeni paleolitskemu načinu prehranjevanja, v čemer je veliko logike. Tudi sam eksperimentiram; če greš nazaj k naravi, umakneš "pocukrano" industrijo in naenkrat ugotoviš, da to tvojemu telesu bolj ustreza. Če je moj stari oče lahko preživel ob mastni, nesladkani hrani in živel do pozne starosti, lahko tudi jaz. Deset, 20, 100 rodov pred mano je najbrž ravno tako lovilo in nabiralo – a ne belega kruha, žemljic in pic, ampak meso, zelenjavo in oreške.