Petek, 13. 11. 2020, 17.11
4 leta
Junaki 3. nadstropja
Makedonski fantek, ki so mu slovenski zdravniki rešili življenje
Poletje 2019 je bilo eno najbolj groznih v družini Makedonke Mime Stanoevske, saj ga je prekinila novica o sinovi bolezni. Pri še ne sedemletnem sinu Maksimu so odkrili levkemijo in začel se je težek boj, ki jih je pripeljal v Slovenijo.
Mima Stanoevska je julija 2019 z družino uživala brezskrbne poletne počitnice ob grškem morju, bila je v sedmem mesecu nosečnosti, čas pa sta ji krajšala že dva otroka, takrat 11-letna Mia in še ne sedemletni sin Maksim.
Dan po vrnitvi domov je Maksim dobil blago vročino, ki je v naslednjih dneh narasla, zato so odšli k zdravniku. Izvid krvi je pokazal zelo nizko raven trombocitov, zato so jih poslali na kontrolo v Skopje, v glavno pediatrično kliniko. "In tako se je začelo. Le tri dni je trajalo, da smo izvedeli slabo novico – levkemija," se spominja Mima.
Začelo se je iskanje ustreznega zdravljenja, pri čemer je kazalo, da to v Makedoniji ne bo mogoče. "Imamo sicer dobre zdravnike, a so razmere na pediatrični kliniki žal slabše za zdravljenje akutne mieloblastne levkemije (AML) in vseh možnih komplikacij, do katerih lahko pride pri zdravljenju."
Vsa družina, vključno z njeno sestro in svakinjo, se je zato lotila iskanja rešitve; dogovarjali so se s klinikami v Nemčiji, Avstriji in Sloveniji. Prvi so se jim oglasili iz Ljubljane, in ker so morali pohiteti, saj je imel Maksim vedno višjo vročino, so se odločili za pot v Slovenijo.
"Iz Ljubljane nas je poklicala dr. Kitanovski in nam sporočila, da lahko (o)zdravijo Maksima. Na hitro smo organizirali selitev in z letalom prispeli v Ljubljano le pet dni po postavljeni diagnozi. Imeli srečo, da je takrat (zdaj nekdanja) Adria letela dvakrat na dan na relaciji Ljubljana – Skopje."
Njihovi družini je na pomoč priskočilo tudi društvo Junaki 3. nadstropja, kjer pomagajo otrokom, zdravljenim na hemato-onkološkem oddelku. Na njihovi spletni strani je Mima zapisala tudi nekaj nasvetov za druge starše iz tujine, ki pridejo prav: o zdravstveni dokumentaciji, jeziku, ki ga govorijo slovenski zdravniki, iskanju namestitve, vizumu, ...
Ob navajanju na zdravljenje morali iskati še stanovanje
V Ljubljano so prispeli 24. julija in že naslednji dan na Pediatrični kliniki opravili vse teste, zdravljenje pa se je začelo 26. julija.
"Počutili smo se izgubljeno, saj smo bili prvič v Sloveniji, prvič v Ljubljani. Nikogar nismo poznali, nismo imeli stalnega stanovanja, nismo poznali jezika, nismo poznali postopkov in slovenskih zakonov za bivanje tujcev, ki bo trajalo več kot tri mesece. Pri tem so nam zdravniki pojasnili, da moramo iskati stanovanje, ki bo blizu bolnišnice in čisto, brez vlage in plesni."
Vsak dan je bil svoja bitka. Po eni strani spremljati Maksimovo zdravljenje in po drugi strani iskati stanovanje ter urejati papirje za bivanje v tujini.
"Jaz sem bila ves čas ob Maksimu v bolnišnici, mož in sestra pa sta komunicirala z nepremičninskimi agencijami in znanci iz Makedonije, ki živijo v Ljubljani. Tako smo končno našli primerno stanovanje za Bežigradom."
A njihov drugi dom je postala Pediatrična klinika, saj se je družina v njej počutila varno. Mima je vedela, da bo njen sin tukaj ozdravel. "Vse sestre in zdravniki so skrbeli za nas 24/7. Vedno so vedeli, kaj se dogaja in katere (težke) odločitve sprejeti za Maksimovo ozdravitev."
Maksim je zdaj zdrav fant, a ostajajo previdni, še posebno v času krize covid-19, saj je njegov imunski sistem še vedno oslabljen.
V Ljubljani ozdravili sina in povili hčer
Ob vsem tem pa se zdravstveno osebje ni posvečalo samo Maksimu, temveč tudi Mimi in njeni nosečnosti, saj so ves čas skrbeli, da je potekala po načrtih. "Na tem svetu ni dovolj besed, s katerimi bi lahko izrazila vso hvaležnost vsem sestram in zdravnikom za skrb in nego vseh otrok na oddelku," dodaja.
Pri prestajanju Maksimovega zdravljenja so ji pomagali tudi starši drugih otrok na oddelku, s katerimi se sprva ni pogovarjala, a so kmalu postali njena nova družina. "Le starš, ki doživlja podobno in gre čez takšno izkušnjo, lahko razume tvoja čustva in strahove."
Na oddelku so prebili šest mesecev, od tega le nekaj dni v najetem stanovanju za Bežigradom. Zdravljenje je bilo uspešno in ves trud poplačan, danes pripoveduje Mima. "Vse neprespane noči so bile pozabljene, ko so nam zdravniki povedali, da je zdravljenje potekalo po načrtu."
Z intenzivno terapijo so zaključili decembra 2019 in na predvečer pravoslavnega božiča, 6. januarja 2020, začeli z vzdrževalno terapijo. Po osmih mesecih, marca in tik pred začetkom pandemije, so se vrnili domov v Makedonijo.
Domov so prispeli z ozdravljenim sinom in deklico Darijo, ki se je rodila konec septembra v Ljubljanski porodnišnici, in je bila prvič doma. Tam jih je pričakala tudi najstarejša hči, ki v času njihove odsotnosti odrasla in dozorela, razlaga Mima. "V Ljubljani nas je obiskala le enkrat – med njenimi zimskimi počitnicami."
Decembra se zaključijo še vzdrževalne terapije in Maksim bo leto 2021 začel brez bolezni in zdravljenja.
Maksim trenutno prestaja še zadnji del vzdrževalne terapije v Skopju, ki se bo zaključila decembra, nato pa bodo lahko to poglavje končno zaprli in zaživeli brez bolezni ter zdravljenja.
"Naša bitka se nadaljuje, a je vse veliko lažje. Maksim se počuti dobro, je zdrav fant, a vseeno smo zelo previdni, še posebno zdaj v času krize covid-19, saj je njegov imunski sistem še vedno oslabljen. A tudi to bitko bomo dobili."
Na Siol.net bomo v sodelovanju z Društvom Junaki 3. nadstropja objavljali zgodbe otrok s težkimi boleznimi. Gre za osebne zgodbe, prek katerih želimo širiti zavedanje o teh boleznih pri otrocih, hkrati pa opozoriti na stiske, s katerimi se spoprijemajo družine.
Delovanje društva Junaki 3. nadstropja, ki je neprofitno in temelji na prostovoljnem delu posameznikov, lahko podprete na različne načine, in sicer tako da:
- postanete član ali podporni član društva,
- donirate preko spletne prijavnice,
- pošljete SMS s ključno besedo JUNAKI5 na 1919 in tako donirate 5 evrov,
- nakažete donacijo na TRR SI56 6100 0002 3978 068 (koda namena: CHAR), naslov: Društvo Junaki 3. nadstropja, Tržaška cesta 2, 1000 Ljubljana.
Sredstva, ki se zbirajo na računu, so namenjena za pomoč malim rakavim bolnikom in njihovim družinam.
Preberite tudi zgodbi:
3