Kako veste, da imate panični napad?

"Napade panike spremljajo številni zelo neprijetni telesni občutki, ki nimajo vzroka v telesnih obolenjih in v nekaj minutah do nekaj urah postopoma minejo. V tem času sta zaznavanje in zmožnost racionalnega mišljenja okrnjena, oseba se počuti zmedeno in ni zmožna ugotoviti vzroka takega občutja. Lahko občuti strah pred izgubo razuma, hudo boleznijo ali smrtjo," nam pojasnita psihologinja in psihoterapevtka Zmaga Dvornik in psiholog Dare S. Kovačič.

Kakšni so znaki paničnega napada?

Panični napadi običajno vključujejo vsaj štiri od naštetih znakov oziroma simptomov:

• razbijanje srca in povišan srčni utrip, • občutek kratke sape in dušenja, • potenje oziroma občutek povečane toplote ali hladnosti, • tresenje (tremor), • bolečine ali nelagodje v prsnem košu, • bolečine in/ali slabost v trebušnem predelu, • vrtoglavica in omotičnost, • občutek otrplosti ali mravljincev (parestezije), • občutek odmaknjenosti, nepovezanosti z okoljem, • občutek izgube nadzora nad samim seboj ali strah pred izgubo razuma ali strah pred smrtjo.

Kdaj govorimo o panični motnji?

Panični napadi se po besedah Dvornikove med seboj razlikujejo po intenzivnosti in trajanju. "Veliko ljudi doživi panični napad enkrat ali zelo redko. Če pa se panični napadi ponavljajo, govorimo o panični motnji. Kot kriterij za diagnozo zmerne panične motnje veljajo najmanj štirje panični napadi v obdobju štirih tednov, za diagnozo hude panične motnje pa najmanj štirje panični napadi v enem tednu znotraj obdobja štirih tednov."

Ker se paničnih napadov ne da predvideti vnaprej, se pri osebah s panično motnjo razvije zaskrbljenost, ali ga bodo in kdaj znova doživeli. Razvije se lahko torej dodatni strah pričakovanja oziroma anticipatorni strah ter zato dalj časa spremenjeno vedenje.

"Marsikdo poskuša težave prikriti, ker meni, da je njegovo občutje nenavadno in nerazumno in se izogiba situacij, v katerih bi bil v primeru paničnega napada nemočen. Pogosto vso pozornost usmerja v svoje telo, zato večkrat zazna občutke, ki se jih drugi ljudje sploh ne zavedajo. Ti občutki mu nadalje služijo kot dokaz, da resnično obstaja neka telesna ali duševna bolezen," pove Dvornikova.

Pri ženskah se panična motnja pojavlja okoli dvakrat pogosteje kot pri moških

Na splošno je pogostost pojavljanja panične motnje v enem letu v evropskih deželah nekaj manj kot dvaodstotna, medtem ko je v celotnem življenju približno dvakrat večja.

"Tipično je, da se začne kazati v mladostniški in zgodnji odrasli dobi, nato kadarkoli v odrasli, redko pa po 65. letu. Pri ženskah se panična motnja pojavlja okoli dvakrat pogosteje kot pri moških. Kar tretjina do polovica ljudi s panično motnjo v splošni populaciji ima tudi agorafobijo, nerazumen strah pred širnimi, odprtimi prostori. Posamezne ali redke panične napade pa doživi precej več ljudi, letno se to zgodi tretjini odraslih oseb," povzame statistiko pojavljanja Kovačič.

Kaj vpliva na razvoj panične motnje?

Na razvoj panične motnje vpliva prepletanje mnogih vzročnih in sprožilnih dejavnikov:

• Biološki, kot so genetski ali dedni dejavniki, infekcije ali okvare živčevja.

• Psihološki in socialni, pri katerih so sorazmerno pogost vzrok okoliščine v otroštvu, na primer različne travme ali neustrezen odnos staršev do otrok.

Eden pomembnih dejavnikov je tudi dolgotrajno stresno obdobje, kot na primer stalno pomanjkanje denarja, prav tako velki stresorji, kot so pomembne življenjske izgube, torej smrt, ločitev, izguba zaposlitve, bolezen ali finančni zlom.

Sprožilci prvega paničnega napada, zlasti pri osebah, ki so bolj občutljive, so lahko tudi velike spremembe, ki zahtevajo več mesecev prilagajanja, na primer poroka, odhod na študij, rojstvo otroka, sprememba službe ali selitev.

• Situacijski sprožilci, kot na primer prevelike količine kave in cigaret ali nekatere droge: amfetamini, LSD, kokain, visoke doze marihuane in tako dalje.

Kakšne so oblike pomoči?

Za zdravljenje panične motnje se po besedah Dvornikove uporabljajo farmakoterapija, kognitivna in vedenjska terapija ter druge oblike psihoterapevtskega dela z ljudmi, kot so tehnike sproščanja, hipnoza in tako dalje.

"Ponovne panične napade lahko včasih preprečimo že s tem, da osebi razložimo, da napadi niso nevarni in niso znak hude bolezni, ker gre večinoma za temeljni psihofiziološki odziv, to je boj ali beg na ogroženost, ki v tem primeru ni osnovana, in s tem povezane telesne občutke. Na ta način si jih začenja oseba ustrezneje razlagati in bolj umirjeno doživljati, kar je že pomemben začetni korak k zdravljenju," pojasni sogovornica.

V veliko pomoč so tehnike sproščanja, ki povečajo učinkovitost samonadzora oziroma nadzora nad motečimi telesnimi simptomi. "Učinkoviti sta tudi vedenjska tehnika varnega izpostavljanja situacijam, v katerih je pojav paničnih napadov bolj verjeten, in kognitivna tehnika preusmerjanja pozornosti iz notranjega telesnega na zunanje dogajanje."

Bolj celostna psihološka obravnava oseb s panično motnjo pa po besedah Dvornikove poteka v okviru tako imenovane integrativne psihoterapije, ki je na začetku osredotočena na simptome in njihovo zmanjšanje oziroma odpravljanje. "Ko je ta cilj dosežen, pa se začne obravnava z njimi povezanih duševnih vsebin."

Kot še pove Dvornikova, panična motnja močno vpliva na kakovost življenja, na srečo pa je po njenih besedah zdravljenje z omenjenimi in drugimi terapijami ter tehnikami lahko zelo učinkovito.