Otroka v nasilje vodijo čustva

Pri otroku se razvojna faza agresivnosti začne pri starosti približno leto in pol, ko se otrok začenja zavedati svoje edinstvenosti. Krotki otročički se nenadoma spremenijo v male diktatorje, ki staršem pijejo kri. Agresivna faza v otrokovem odraščanju je nekaj povsem normalnega, čeprav se staršem zdi, da bodo izgubili vse živce. Takrat naj mislijo predvsem na to, da bo to stanje minilo in da je takrat priložnost, da otroka naučijo socialnih spretnosti.

"Otrok se socialnih spretnosti uči z jasnimi navodili, ki mu jih dajemo starši in drugi pomembni odrasli v vsakodnevnih situacijah, ko je jezen. Starši majhnim otrokom, ki tepejo, grizejo, ščipajo in pljuvajo, vse prevečkrat rečejo le 'ne!', ne povedo pa jim, kaj lahko naredijo, kadar so jezni ali frustrirani. Starši naj otroke spodbujajo, da se zavedajo svojih čustev in jih izražajo z besedami," je povedala predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin in dodala, da so vsa čustva dobra. Ne poznamo negativnih čustev, kot starši pogosto napačno mislijo in otrokom sploh ne dovolijo, da se jezijo. Jeza je izredno pomembno čustvo, začutimo jo, ko je nekdo prestopil našo mejo. Pozneje v življenju je izjemnega pomena, zato moramo otrokom dajati dovoljenje, da se jezijo.

Učenje socialnih veščin naj bo tako pomembno kot učenje uporabe stranišča

Otroke moramo naučiti, kako lahko jezo izrazijo na konstruktiven način. Ko začutimo jezo ob drugem človeku, pravzaprav želimo, da nekdo spremeni svoje vedenje, takrat se nehamo jeziti. Starši naj tudi sami uporabljajo konstruktivne načine za izražanje jeze, saj jih bodo otroci posnemali. Ne moremo pričakovati od otrok, da se naučijo nenasilja, če jih starši telesno kaznujejo. "Pomembno je, da otrokom ves čas sporočamo, da so nesprejemljive vse oblike nasilja, da ga ne smemo niti povzročati niti trpeti. Tako bomo vzgajali asertivnega otroka, torej takšnega, ki pozneje ne bo ne žrtev ne povzročitelj nasilja," je povedala Katja Zabukovec Kerin.

Učenje socialnih veščin naj bo tako pomembno kot učenje uporabe stranišča, samostojno hranjenje in skrb za higieno in zdravje.

Če se otrok ne nauči samonadzora, lahko dobi napačno sporočilo, da so čustva njegov gospodar in ne obratno. "Pričakujemo lahko več težav v odnosih z vrstniki, vrstnicami, pa tudi odraslimi. Odrasli bodo večje otroke ob nasilnih izbruhih vse bolj obsojali in jih kaznovali, socialno spretni otroci se bodo njihove družbe izogibali," je o posledicah šibkega samonadzora povedala predsednica društva, ki izvaja tudi delavnice za pomoč otrokom in staršem, ki se soočajo z vrstniškim nasiljem oziroma "bullyingom". Otrok, ki ne zmore obvladati svoje jeze, bo tako doživljal več zavrnitev in posledično stiske, ki jih žal ne bo zmogel reševati na konstruktiven način, in tako se začne začaran krog. Večji otroci začnejo verjeti, da so slabe osebe, zaradi izkušenj zavrnitve začnejo dvomiti vase in druge ljudi in težave se lahko hitro večajo. Dobro je, da se starši posvetujejo s strokovnjakinjami in strokovnjaki, preden se otrok začne identificirati kot problematičen.

Jeza je čustvo, nasilje je način vedenja

Kaj se zgodi, če pri otroku zanikamo jezo ali jo poskušamo čisto zatreti? Veliko otrok dobi v družinah, pa tudi vrtcih in šolah prepoved na izražanje jeze. To je zelo slabo. Ker čutimo jezo, se upremo vrstnikom, ko pritiskajo na nas, naj se napijemo, ker smo drugače reve, da se upremo fantu, ki reče, da nas bo zapustil, če z njim ne bomo imele spolnih odnosov ipd. Zaradi jeze ljudje rečemo ne, kadar nas ljudje silijo ali manipulirajo v situacije, ki jih nočemo.

Jeza je čustvo, nasilje je način vedenja. Ljudje se lahko zelo zjezimo, pa nikoli ne uporabimo nasilja. Če imamo do nasilja odklonilen odnos, razumemo, da je prepovedano in znamo ravnati drugače. Jeza je samo eno od čustev, ki jih lahko destruktivno izrazimo z nasiljem. Nekateri otroci ravnajo nasilno tudi, kadar so prestrašeni ali žalostni, pa mislijo, da so za njihove neprijetne občutke krivi drugi, ne znajo še sprejeti odgovornosti za svoje občutke.

Agresiven otrok potrebuje podporo in pomoč odraslih

V Društvu za nenasilno komunikacijo so prepričani, da je velika agresija pri otroku pogosto klic na pomoč in odraz stiske. Otrok takrat bolj kot obsojanje in kazen potrebuje podporo in pomoč odraslih, da se razreši primarna težava otroka.

Starši naj otroka naučijo, kaj je dovoljeno in primerno vedenje. Od razburjenih otrok ne zahtevamo, da govorijo čisto mirno, nič ni narobe, če skačejo na mestu, vržejo igračko ob tla ipd. Naš prvi cilj naj bo, da ne udarijo drugih ali sebe, ko bodo starejši bomo temu prilagodili naša pričakovanja. Pokažimo jim, da lahko udarijo blazino, strgajo papir, povzdignejo glas in jih pohvalimo, ko jim to uspe. Da bi otroci razvili empatijo jih opozarjamo na doživljanje drugih ob udarcih in žalitvah, rečemo lahko: "Mojci to ni všeč, Nejc ti tega ne dovoli in tudi jaz ne, to ga boli in prizadene."

Da pa se pri otroku ne bi razvila potlačena agresivnost, ki se kaže z nenadnimi izbruhi jeze in agresivnosti, pa moramo otroka spodbujati, da nam lahko pove, kaj ga muči, ne zmanjšujemo njegovega doživljanja, pravico ima do vseh čustev, nam jih ni treba razumeti. Usmerjamo ga v konstruktivne načine izražanja, predlagamo mu, kako se lahko izrazi, ostajamo ob njem, da bo vedel, da ima našo podporo in ga ne zavračamo, kadar je v stiski. Povemo mu, da vidimo, da mu je zdaj težko, vsakemu otroku je, a skupaj se bosta naučila, kako si lahko pomaga. Dobro se je zavedati, da agresija ni nujno povezana z občutki jeze, lahko gre za strah, občutek manjvrednosti, prezrtosti ...

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.