Nenavadne praske, izmikanje in strah? Ne čakajte!

Otrok, ki se znajde pred nasilnim vrstnikom, doživlja izjemno stisko, psihičnim in fizičnim bolečinam se ponavadi pridruži še strah pred posledicami, ki naj bi sledile, če bo naznanil storilca. Zato do otroka, za katerega sumite, da je žrtev nasilja, pristopite skrajno nežno in zaupljivo. Nujno mu morate zagotoviti, da mu boste pomagali in da boste naredili vse, da se nasilje konča, ter da je nasilje popolnoma nesprejemljivo.

Nasilje je vse, kar povzroči neprijetne občutke

Stres lahko sproži vrsto hormonskih sprememb, ki trajno programirajo otrokove možgane za spopadanje z zlonamernim svetom. Tako se nasilje in zloraba prenašata z generacije na generacijo, pa tudi iz ene družbe v drugo, piše Margot Sunderland v vzgojnem priročniku Znanost o vzgoji.

Nasilje je vse, kar povzroči neprijetne občutke in ima negativne posledice za otrokov razvoj. Od nasilja nad otrokom pa moramo ločiti občasna zbadanja zaradi kratkotrajnih nesporazumov in občasne pretepe, brez katerih ne mine nobeno otroštvo.

Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je bilo leta 2013 2.543 mladih do 18. leta žrtev kaznivih dejanj, od tega jih je bilo kar 1.080 žrtev kaznivih dejanj, storjenih v družini, 327 otrok pa je nasilje doživljajo v prostorih šol in vrtcev oziroma v neposredni bližini.

Neslišni klici na pomoč. Jih boste opazili?

Otroci na različne in nepričakovane načine pokažejo, da se z njimi nekaj dogaja. Pozorni moramo biti, kadar se otrok začne bati poti v šolo in domov ter tudi na splošno začne zavračati šolo, čeprav do takrat tega strahu ni kazal. Morda vas bo celo prosil, da ga spremljate v šolo, in predlagal, da gresta po kakšni drugi poti. Slabši šolski uspeh je lahko še en pokazatelj, da je otrok padel v nemilost nasilnežev.

Otrok, ki je žrtev nasilja, lahko začne domov prinašati poškodovane šolske pripomočke in raztrgano obleko ali pa mu kakšna stvar celo zmanjka, ob naših vprašanjih pa se začne sumljivo izmikati in se braniti. Lahko opazimo praske, za katere nam ne da zadovoljivega odgovora, postane nenavadno zbegan in zavrača vse poskuse pogovora o tem, kaj bi bilo lahko narobe. Otrok je namreč zelo prestrašen, saj se boji dodatnih posledic, ki bi jih lahko utrpel. Ustrahovan ali celo napaden otrok je v krču in sam ne bo mogel izstopiti iz nasilniškega kroga, v katerega so ga ujeli starejši vrstniki.

Pred nasiljem si ne smemo zatiskati oči

Veliko je odvisno od tega, kako se bomo odzvali, ko bomo izvedeli, da se nad našim otrokom nekdo sistematično in dolgotrajno izživlja. Vsekakor otrokove tožbe ne smemo preslišati in zamahniti z roko.

Poskušajmo okrepiti otrokovo samozavest do te mere, da bo zmožen odločno zavrniti nasilneža in ga po možnosti tudi odriniti, tako bo nasilen otrok izgubil občutek nadvlade. Posvetujte se s šolo, da bodo začeli nasilnežu postavljati meje.

Žal pa se, kot je razvidno iz podatkov ministrstva za notranje zadeve, večina nasilja nad otroki dogaja med štirimi stenami, tako da mora veliko otrok varnost, razumevanje in podporo dobiti pri zagovornikih otrokovih pravic.

To so lahko šole, sorodniki, svetovalni telefoni, krizni centri in varne točke, kjer otroku pomagajo, da se izvije iz začaranega kroga nasilništva.

Nasilje med otroki bomo pomagali ustaviti tudi tako, da tiste otroke, ki nasilje opazijo in niso udeleženi v trpinčenje, spodbudimo, da tudi oni spregovorijo o nasilju, ter jim hkrati zagotovimo, da zato niso "tožibabe" in "špeckahle". Dober pogovor o nasilnem vedenju namreč nikoli ni odveč.

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.