"Kira je moj srček, zame ni le delovni pes, ona je prijateljica!"

Na vzhodu naše ljube državice bije srce skupini ljudi v ritmu pasje prisrčnosti, poslušnosti in sodelovanja. Psi so zmožni pravega timskega dela v najbolj čisti definiciji. Delo z njimi pa obsega različna področja, od psov vodičev do psov spremljevalcev oziroma pomočnikov. Koliko truda, birokracije, požrtvovanja in čudežev je potrebnih, da nekdo, ki je slep ali na invalidskem vozičku, dobi v roke povodec, na koncu povodca pa najbolj srčnega prijatelja, nam je pojasnila prijazna sogovornica mag. Darinka Lečnik-Urbancl, ki je predsednica združenja Canis in vodja intervencijske enote Društva za reševalne pse Maribor.

V šolo morata oba – inštruktor in pes

In ne, ne sedita skupaj v šolski klopi in ne prepisujeta drug od drugega. Dve polni leti izobraževanja potrebuje inštruktor, ki mora imeti pred tem nekajletne izkušnje na področju šolanja psov. Vsaj dve leti sta potrebni, da izšolamo psa vodnika ali psa pomočnika. Predpriprava psa traja eno leto, specialno šolanje psov pomočnikov in psov vodičev pa traja od šest do osem mesecev.

V fazi izbora mladička za potencialnega psa pomočnika inštruktor skrbno oceni vsakega mladička posebej. Mladiček mora že v zgodnji mladosti imeti dobro koncentracijo in zasnovo (motivacijo), samokontrolo v stiku z drugimi živalmi (mačke, psi, golobi ...) in podobno. Mladički, ki so izbrani, gredo skozi intenzivni petmesečni program treninga, ki je posebej zasnovan za mladiče v starosti do enega leta. Treningi potekajo vedno in samo na podlagi pozitivne motivacije. Mladi psi večinoma zlahka osvojijo osnove poslušnosti in jih radi ponavljajo. Nadaljuje se še od šest do osem mesecev intenzivnega specialnega treninga (najmanj po 20 tednih treninga pes opravlja poseben test značaja in delovnih sposobnosti).

Kdo lahko dobi psa pomočnika

Po psih pomočnikih bolj povprašujejo osebe, ki za svoje gibanje potrebujejo invalidske vozičke kot pa slepe in slabovidne osebe ali osebe z drugačnimi fizičnimi pomanjkljivostmi. Takšnih povpraševalcev bo verjetno več, ko bo nov Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) zaživel tudi v praksi. Vsi si bodo takrat nadejali financiranja s strani pristojnega ministrstva.

Žal pa vsi kandidati ne zmorejo slediti zahtevam in odgovornostim, ki jih prinaša pes vodič ali pes pomočnik. Treba se je zavedati, da je vrednost šolanja enega takšnega psa za en dober manjši avto, zato je usposabljanje uporabnika, ki lahko traja od meseca dni do nekaj mesecev, še kako pomembno. Preden ocenjevalci podajo pozitivno oceno, da je kandidat dovolj suveren, da lahko zaživi polno življenje s svojim novim prijateljem, poteka dnevno večkratno intenzivno in naporno usposabljanje kandidata, nevajenih dnevnih režimov s psom ... vendar ta se na koncu vedno izteče v korist uporabnika.

Treningi potekajo na več lokacijah okrog doma uporabnika in v samem stanovanju. Traja najmanj štiri tedne, da uporabnik osvoji minimum zahtevanega standarda po varnem samostojnem gibanju in za delo s psom pomočnikom. Uporabnik se nauči primerno skrbeti za pasje potrebe in psa samega, nauči se razumeti "pasjo govorico" (kaj mu štirinožec sporoča).

Vsak trening je zasnovan individualno glede na potrebe uporabnika in sposobnosti psa pomočnika. Seveda pa se delo tu ne konča. Inštruktor nadaljuje s podporo paru skozi delovno dobo psa pomočnika, ki v povprečju traja od osem do deset let. Inštruktor redno obiskuje uporabnika. Če je potrebno, ta nudi strokovno pomoč pri "preusposabljanju" uporabnika, če ta zaprosi za drugega psa v primeru, da kuža zboli ali pogine zaradi bolezni ali starosti.

Lidl Slovenija je v okviru projekta Ustvarimo boljši svet podprl delovanje Združenja Canis z donacijo v obliki delovnih oblačil, toplejših oblačil in pohodnih čevljev za vodiče.

Trinajstkrat so tekle solze ...

V pomoč so do danes oddali trinajst šolanih psov. Trinajstim, ki jim je pomoč veselih repkov še kako pomembna, je srce jokalo od sreče, trinajstkrat pa so tekle tudi solze ob slovesu, saj se vendar inštruktorji, ki imajo živali neizmerno radi, navežejo na njih. Z njimi psi živijo od takrat, ko so še mladički, do trenutka, ko povodec predajo novemu skrbniku. So kot družinski člani. Verjetno bi nam nekaj podobnega v odgovor odlajali tudi kosmatinci, če bi jih pobarali o čustvih.

Kuža na obisku

S treniranimi kosmatinci pa hodijo tudi na obiske v šole, vrtce, domove za starejše občane, bolnišnice … Ne na kavice in kak priboljšek, da bi klepetali o vremenu, temveč zato, da vsaj za nekaj trenutkov olajšajo stiske, s kakršnimi se spopadajo. "Povsod nas lepo sprejmejo. Pri našem delu smo se v osmih letih, kar se ukvarjamo s šolanjem psov vodnikov in psov pomočnikov, srečali z raznovrstnimi ljudmi. Vsak ima svoje težave, individualne potrebe, stiske, probleme. Vsak se z njimi različno spopada, uspešno ali manj uspešno. Zato lahko trdimo, da smo bili že v marsikateri situaciji. Običajno so ljudje neizmerno srečni, ko imajo možnost si izboljšati način življenja, povečati svojo mobilnost ob pomoči psa vodnika ali psa pomočnika.

Vsako šolanje psa zahteva določeno mero potrpežljivosti. Veliko ljudi nas sprašuje: 'Ja, kako pa psa naučiš vsega tega?' Naš odgovor je, da se pravzaprav vedno vprašamo zakaj, ne pa kako. Za vsako pripravo na šolanje si vzamemo veliko časa. Naši psi 'diplomanti in pripravniki' so prav posebne vrste labradorcev, no, pa saj so res vse naše psice in psi prav posebne vrste. Vsak dan je po svoje testni dan za psa in nas kot inštruktorje," sklene ga. Darinka.

"Kira je moj srček, zame ni le delovni pes, ona je prijateljica!"

Koliko iskrene ljubezni je bilo čutiti iz besed dveh srečnih uporabnikov psov pomočnikov! Nekoliko tehnično zveni uraden naziv – uporabnik psa –, vendar daleč presega to poimenovanje. To je zgodba o najbolj iskrenem prijateljstvu in nesebični vzajemnosti.

Sabina Dermota, slepa uporabnica psa vodiča Barona, je svojo izkušnjo opisala tako: "Življenje je bilo vedno dobro do mene, imela sem vse, čudovitega moža, dva otroka, službo, veliko sem se ukvarjala s športom ... Nekega dne mi je mož predlagal, da bi imela psa v pomoč. Zdelo se mi je, da se dobro znajdem kljub slepoti. Čeprav sem si ga od nekdaj želela, sem imela precej pomislekov. Tudi tistega dne, ko sem spoznala Barona. Vendar v tistem trenutku, ko sem začutila njegov topel kožušček ... v tistem trenutku je med nama nastala neopisljiva globoka vez. Od tedaj se nikoli več zaletim na ulici ob kakšno kolo, pločnik …vedno me varno pripelje domov, vse je veliko lažje. Ampak to ni vse, Baron je moj prijatelj, on je tak most med mano in svetom. Odkar sva skupaj, sem se spremenila, lažje komuniciram z okolico, še več veselja čutim. Pretekli teden sva skupaj pretekla 15 kilometrov. Vedno in povsod je z mano. V službi, gledališču, povsod. Veliko mu dam prostega časa, da je lahko samo pes, da se igra, obilno dozo crkljanja mu privoščim. Sploh si ne upam pomisliti na tisti neizbežni trenutek, ki vedno pride ..."

Stojan Rozman, ki je na invalidskem vozičku, ima psičko pomočnico Kiro. "Veste, ona je bila manjkajoči košček v mozaiku mojega življenja. Kako težko je, ko si v celoti od nekoga odvisen, ve samo tisti, ki ima tako izkušnjo. Kako neskončno lažje in lepše je, odkar imam labradorko Kiro. Prvič sva bila narazen, ker sem bil na nekem potovanju. Kako sva bila oba žalostna! Ona je moj srček, zame ni le delovni pes, ona je prijateljica, član družine. Neizmerno sem hvaležen vsem, da sem jo dobil."

Obstajajo zgolj s pomočjo donacij

Marsikomu med nami ni povsem jasna slika, kako se preživlja takšna organizacija, od kod sredstva za vložen čas inštruktorjev in za pse. "Težko, z veliko napora in lastnimi sredstvi članov. Ne mislim na članarine, ker te niso pogoj za biti član v našem združenju SLO-CANIS. Finančne donacije so postale redkost, javnih sredstev za naše aktivnosti je tako malo," pove sogovornica.

Canis ima večletno tradicijo dobrodelnosti in udejstvovanja v družbeno odgovornih dejanjih. Šolanje psov pomočnikov je v tujini vsekakor lažje in precej dražje zaradi drugačne organiziranosti (profesionalni menedžment, redno zaposleni inštruktorji, strokovne službe za zbiranje sredstev in promocijo ter marketing, lastni razvojni inštituti ...), pri nas v Sloveniji pa imamo le svojevrsten način zbiranja donacij in sponzorskih sredstev za te namene. Šele ko potrebuješ posebno pomoč, na primer psa pomočnika, se zaveš, da je tako pomoč izredno težko dobiti.

Povedati je potrebno, da je tudi delo vodnikov prostovoljno in neplačano; kako si vodniki čas, ki ga potrebujejo za akcije, izborijo v svojih rednih službah, je pravzaprav njihova stvar. Zato si najpogosteje vzamejo dopust ali delajo nadure. "Ko enkrat začneš, postaneš privrženec in ne moreš odnehati, tako konjiček postaja način življenja," pravijo reševalci.

Drugače ne bi šlo, saj mora vodnik, preden sploh začne vaditi s psom, opraviti veliko teoretičnih izpitov: nevarnosti v gorah, vrvna tehnika, prva pomoč psu, prva pomoč ponesrečencu ... Poleg tega se znanje preverja vsako leto, da o najmanj dveh urah treninga na dan niti ne govorimo. In kaj jih žene v to? "Zagotovo obstaja nagnjenje, da pomagamo. Poleg tega imamo tukaj odlično druščino ljudi, ki si res zaupamo, saj drugače ne bi zmogli. Veliko dobiš nazaj. Preprosto je to v vsakem reševalcu," pravi vodja intervencijske enote Društva za reševalne pse Maribor.

Po 25 letih so vaditelji pridobili mednarodna potrdila s strani tujih šol vodnikov in mednarodnih organizacij o usposobljenosti in društvo SLO-CANIS je prvo v Sloveniji, ki si je pridobili polnopravno članstvo v Evropski zvezi psov vodičev (EGDF) in pridruženo članstvo v Svetovni zvezi psov vodičev (IGDF) ter Evropski zvezi psov pomočnikov (ADEu). Pogoji za včlanitev niso preprosti.

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija