Zoran Milivojević: Nekateri nočejo niti umreti, ne da bi prej okusili veliko ljubezen svojega življenja

Včasih je videti, kot da o ljubezni preveč razmišljamo in govorimo. Vendar pa ni od tega pametnega rezultata. Bi jo morali pustiti pri miru in je ne secirati do atoma ali se z njo raje ukvarjati na povsem drugačen način?

Če se posebej veliko ukvarjamo z ljubeznijo, je to znak, da nekaj ni v redu. Živimo v družbi, ki idealizira ljubezen. Smatra jo za božanstvo – oboževanje sledi iz tega. Kot da ljubljena oseba ni le nekdo, ki je ljubljen, ampak božanstvo. Nekje v življenju smo pobrali idejo, da nam ljubezen prinese življenjsko srečo, samo spomnite se pravljic: … in živela sta srečno do konca življenja … To so prve predstave, ki jih otrok dobi o ljubezni, življenju, poštenosti … Tu naj omenim še odnos do otrok, kakršen je danes, saj veste, otroku je treba vse omogočiti, otrok je ljubljen, tudi njega obravnavamo kot božanstvo. Tako to bitjece že takrat sprejme logiko, če je življenje že zdaj tako lepo, kakšno šele bo, ko bom večji! Tako odraste z vgrajenimi idejami in išče partnerja, ki se bo lepo vklopil v to sliko. V iskanju te absolutne ljubezni se nam ta izmika, vmes pa smo tudi pomešali pojma zaljubljenost in ljubezen. Torej ko razmišljamo o ljubezni, kar ste vprašali, v resnici sploh ne razmišljamo o njej. Samo premlevamo o že zgrajenih idejah, podobah o ljubezni, o sklepih, ki smo si jih ustvarili nekako do 12. leta. Pri tem "razmišljanju" gre bolj za spraševanje, zakaj se nam ponavljajo ene in iste slabe situacije. To obdobje nastopi pogosto po tridesetem letu. Posebej opazen je ta pojav pri ženskah, ki izpolnijo vse "norme". Se izobrazijo, lepe so, imajo družabno življenje. Nekako niso več zadovoljne v zvezi, saj je zaljubljenost minila. Prvi del zveze je kot umetnost, poezija … nato to mine in nastopi življenje z vsem, kar prinaša. Takrat gre lahko tudi tako daleč, da bi partnerja najraje kar zbrisali s sveta (na primer po 20 letih). Iščejo "izgubljeni" del. Potem se vmeša še biološka ura in panika je tu.

Kako bi do mene pristopil in mi dvoril Slovenec in kako Srb? Bi bila razlika?

Menim, da bi bila. Ljudje z juga so bolj zabavni, takoj pripovedujejo šale, hočejo se zabavati, duhoviti so, smejejo se … vsaj tako se mi zdi, nisem sicer zasledil nobene raziskave na to temo, zgolj opažam. Slovenci mi delujejo bolj resni. Že kot otroke jih starši pogosto opozorijo: "No, zresni se, kaj se afnaš!" Ta resnost se mi zdi pri Slovencih kulturna vrednota. No, takšno je potem tudi dvorjenje. Malo bolj resno. To pa je na nek način tudi prednost, saj so statistično mladi Slovenci mnogo bolj pripravljeni na resno zvezo kot mladi iz Srbije. Ti imajo celo "dovoljenje" staršev, da se naj raje še malo zabavajo, da so še mladi, naj se ne zresnijo tako kmalu, kot so se sami …

Valentinovo je …

To je praznik, ki je produkt popularne kulture. Cerkev sicer pozna svetnika Valentina, vendar to ni to, kar se sicer ob tem "prazniku" dogaja. Kultura si je izmislila ta praznik, da bi častila zaljubljenost kot višek ljubezni, najlepše čustvo, ljubezen velja za nekaj povsem običajnega. To je podprla še industrija, trgovci, in dobimo valentinovo.

Se po vašem mnenju trend zvez, kakšne torej so, spreminja? Naši stari starši, tudi starši, so v primerjavi z današnjimi pari precej drugače funkcionirali.

Imamo dva tipa mentalitete. Eno je tisto, kar poimenujemo cona preživetja. To je že zgodba naših dedkov in babic kot tudi ljudi z drugega konca sveta, z juga. Ko ljudje težko živijo, potem je ljubezen zelo pomembna, saj je to čustvo, ki povezuje ljudi, pomeni pripadnost. Intuitivno čutijo, da se morajo povezati, saj imajo tako večje možnosti, da preživijo. Zato so družine, plemena zelo povezani. Ta povezanost je ljubezen. Pogosto poudarjam, da je pomembno gledati antropološke dokumentarne filme, na primer s področja Amazonke ali iz življenja Aboridžinov, da vidimo, kako je videti prava ljubezen brez kulturoloških pritiskov.

Ko pa ljudje zadovoljijo pogoje preživetja, spremenijo mentaliteto. Nastopi t. i. družba bogatih. Gredo v družbo, da zadovoljijo tudi drugačne potrebe, ne le osnovne za preživetje. Mešajo pa pojem kakovost življenja z užitkom. Želijo, da jim je prijetno. Če jim je, to razumejo kot kakovost življenja. Ta trend je pravzaprav negacija ljubezni. Če pogledamo to z vidika partnerstva ali zveze, partner ni več tisti, ki ga ljubim, vendar oseba, ki mi omogoča prijetne užitke, zaradi katerih smatram svoje življenje kot kakovostno.

To pelje v narcisoidnost: sem središče sveta, okoli katerega se vse dogaja. Moje potrebe morajo biti zadovoljene, za druge mi ni mar. Pojavljajo se nove teorije ljubezni. Partner je tisti, ki vam omogoča osebni razvoj. Če vam ga ne, potem stagnirate, ne morete se razvijati. Zamenjate ga z drugim partnerjem, spet se osebnostno razvijate, ko se ustavi, se zgodba ponovi. Druge izkoriščaš za svoj razvoj. V bistvu je vse to narcisizem.

Bi lahko rekli, da je ljubezen družbeni status?

Vprašanje je, ali to sploh je ljubezen. Meša se jo z zaljubljenostjo. Vrnimo se v zgodovino (ponekod je še vedno tako): starši so bilo neke vrste partnerji svojim otrokom na način, da jim predstavijo neke življenjske kriterije, po katerih živijo. Izberejo jim ustreznega partnerja (npr. muslimani). Ti potem z njim ustvarijo družino, vzljubijo se, živijo po nekih usmeritvah. Igrajo vloge. To so družbe z jasno definiranimi družbenimi vlogami, ženske vedo, kaj je njihova naloga, prav tako moški. Temu lahko rečemo ljubezen.

Danes pa mi ljubimo samo zaljubljenost, za katero verjamemo, da pelje v pravo ljubezen. "Če mi oče ne bo izbral žene, kako naj izberem?" Če mi ob kateri ženski hitreje bije srce ali me spolno močno privlači, potem bo najbrž prava. To je močan kriterij izbire, vendar ni dober. Ne zaljubijo se v kogarkoli, ampak v osebo, ki ima nekaj, kar iščemo in pričakujemo od partnerja. Zaljubljenost smo si izmislili, to ni realno čustvo. Da bi se zaljubili, moramo verjeti v to realizacijo, da mi bo ljubezen prinesla srečo v življenju. Potem ljubezen ni več ljubezen, ampak postane smisel življenja.

Ni več sredstvo, da gremo skozi življenje, ampak postane cilj ali smisel. To zgodbo ste pogosto videli na filmskem platnu, verjamete, da je možno. Ni idealnih partnerjev, beseda idealno izvira iz ideala, ta pa iz ideje. Idealno je tisto, kar imam v glavi, natančno tako, kot si zamišljam. Seveda slej ko prej sledi razočaranje. Nekateri nočejo niti umreti, ne da bi prej okusili veliko ljubezen svojega življenja.

Kadar se izve, da je neka ženska pogledala na svojo bodočo zvezo predvsem s praktičnega vidika, njena odločitev naleti na obsojanje, da je materialistka, "lovača" in še kaj. Pa je res vse tako črno ali belo?

Ne, ni. To je stereotip, da se nekdo združi z nekom ali zaradi denarja ali zaradi ljubezni. To dvoje se ponavadi prepleta. Ženska izbira in če lahko izbere nekoga, ki se je z nečem že dokazal, je videti sposoben, je nekaj ustvaril, je to znak, da je zmožen skrbeti za družino. Denar vendar je pomemben, zaradi njega je naše življenje kakovostnejše, manj skrbi imamo vsaj po tej plati. Težko je verjeti, da je kakovost življenja brez denarja na visoki ravni. Obstajajo pa tudi liki, to so t. i. "sponzoruše, starlete". One so gledale že prej omenjene filme in zdaj si ob sebi želijo nekoga, ki jim bo vse to omogočil (drage obleke, potovanja, skratka udobno življenje …). Če to ne gre, sledi frustracija. Torej pridemo do tega, da zaljubljenost ni prva faza ljubezni, temveč razočaranja. Čarati, očarati, začarati … vidite povezavo? Nato se ta čarovnija konča – razočarati, spregledati, videti stvarnost.

Kakšna je po vašem mnenju dobra brezčasna zveza (ne tista, ustvarjena v medijih in raznih populističnih priročnikih)? Kot terapevt sem izurjen, da ne sodim. V vseh teh letih dela s pacienti sem slišal toliko zgodb, da me težko kaj preseneti. Lahko rečem le, da kar je nekomu v redu, je tudi meni. Vsaka zveza ima neko funkcijo. Primer: za vsak dan potrebujete čevlje. Če vas tiščijo, boste imeli čez nekaj kilometrov žulje, čez deset pa že rane. Enako je z zvezo. Za življenje potrebujete udobno zvezo. Oba se morata dobro počutiti, imeti morata urejene osnovne zadeve, imeti morata tudi podobne vrednote in nekaj, kar ju povezuje. Bistvo je, da se v tem najdeta, da noben od njiju ne nekaj posebej pogreša ali da koga od njiju nekaj posebej moti. Tak par ima veliko možnosti, da se bo obdržal.

Pravijo, da ženske ne vedo, kaj hočejo.

Tako kritiko podajajo moški. Vzemimo za primer, da se ženska pritožuje, ker on ne zasluži dovolj. Potem dlje dela, da bi ji ustregel, ona pa mu očita, da je premalo doma. Torej, njena čustva so konsistentna, ni pa logika. Ona odreagira na to, kar trenutno čuti. Gre bolj za bitko spolov.

Revije so polne nasvetov in kvazištudij, ki nam predpisujejo, kolikokrat v tednu moramo seksati, da veljamo za normalne in da ni že najmanjši odklon alarm, da je z nami ali s partnerjem nekaj zelo narobe. Pa vendar je o konkretnih številkah govoril tudi ugleden zdaj že pokojni psihiater dr. Janez Rugelj.

Dr. Janez Rugelj je predstavljal nek nasprotni pol. Vrgel je kost, da smo začeli razmišljati. Zelo sem ga spoštoval, je predstavnik svoje generacije, mačo, športen tip, čeden moški, bil je kot francoski eksistencialisti 50. let preteklega stoletja. Temeljil je na predmodernističnih predstavah o tem, kaj je normalno, izhajal je iz norme. Tak ata je bil. "To je v redu, to ni v redu …" tako je opredelil. Ljudje pa čutijo potrebo po tem, da slišijo konkretne številke ali navodila, da lažje primerjajo sebe z drugimi. Da ovrednotijo. Imam primere, da moški obupani pridejo do mene, da so impotentni, ker ne morejo več vsak dan seksati. Nekje so pač prebrali, da mora biti tako. No, sam menim, da je normalno vse tisto, kar je paru vzajemno v redu. Se pa pari med seboj seveda razlikujejo.