Zdravo je piti električno mleko

Diplomsko razstavo slikarke Jelene Sokić z naslovom Zdravo je piti električno mleko ali "sliko je mogoče obesiti kjerkoli, ne le na tank veji" v Galeriji Equrna odpirajo nocoj ob 19. uri. V razstavni projekt obiskovalca galerije mlada hrvaška umetnica popelje skozi ozek, črn hodnik. Hodnik, ki ločuje zunanji svet od galerijskega sveta, nas atmosfersko pripravi na svet, v katerem živijo podobe, vsebine in motivi Jelene Sokić. Zdi se, kot da se moramo pripraviti ali očistiti vseh zunanjih vplivov in podob, da bi lahko v miru in kar se da celostno spregledali upodobljen svet na tapeti prvega prostora galerije in na platnih v drugem delu.

Ob razstavi umetnica zapiše: "Tranzicija je eno celo časovno obdobje. Kot ogromni sendvič. Pomembno je, da oči vidijo svojo steklovino, mehkobo in do kam sega očesni živec. Nočne more dajejo ton dnevom. Neustavljivo tli v ozadju odra. Otoki so daleč in še vedno neraziskani. Slučajno se umazati je povsem v redu. In ko stvari minejo, je enako v redu." Naše oko torej sprejema različne svetlobne spremembe v galerijskem okolju, jih povezuje z nočnimi morami in dogajanji v vsakdanjem dnevu, in slike so otoki v galerijskem morju, ki se zdaj predstavljajo pred nami zato, da bi jih raziskali in spoznali njihovo avtorico, ki dopušča slučajnosti priložnost, da se z njenim delom umažemo, nasitimo in dovolimo, da nas dela osvobodijo tranzicije.

Razstava je razdeljena v dva sklopa. V prvem nas avtorica nagovori s svojimi dnevniškimi zapiski, ki so presek njenega življenja iz leta 2012. Risbe, fotografije, slike in readymade predmete povezujejo različni avtoričini zapisi iz socialnega in digitalnega mreženja. V drugem delu razstave pa nas nagovori z desetimi slikarskimi platni, ki jih je umestila na rožnato poliestrsko podlago. Podlaga oljnih slik je v realnosti namenjena zavijanju mesa v mesnicah. Slike so torej užiten material, ki ga lahko obiskovalec galerije okuša z očmi in predvsem z mislijo, ki se ustavi na človeški figuri, ob kateri se znajdejo tudi lobanje in očesna zrkla. Oba prostora povezuje avtoričina osebna mitologija, ki je intimna, ekstrovertirana in objektivno realna hkrati. V zapisih, prepisih in upodobitvah sledimo vsakdanjosti sanj, sveta, medija.

Vsako umetnostno delo, predvsem njegova ideja, je vedno pristransko, četudi v njem sledimo realističnim odslikavam sveta. Jelena Sokić predmetni svet življenja formalno dopolnjuje s fantazijskimi iluzijami, ki dobesedni realizem dopolnjujejo z avtorsko pristranskostjo. Odsevi na slikah so na eni strani podvojitve realnega sveta, ki ga upodablja, na drugi strani pa fantazijski prizori alegoričnega režiranega kadriranja. Ob upodabljanju in ustvarjanju slikarka sledi posnemanju, ki meji med resnično podobnostjo in skoraj nadrealistično nepodobnostjo upodobljenca. Oljne podobe na platnu so tako presečišča materialnega in miselnega sveta, v njih pa sledimo potrjevanju in udejanjanju obeh.

V fotogaleriji vam ponujamo nekaj pogledov na razstavo, ki gledalca odžeja z "električnim mlekom".