Za dober odnos je treba teorijo živeti v praksi

Kaj je ljubezen?

Obstaja veliko strokovne literature, ki se ukvarja z definicijo ljubezni, prav tako bi najbrž vsak izmed nas podal svojo trditev.

Kaj je zame ljubezen? Kdaj vem, da sem ljubljena? Na misel mi pride mama, ki mi v času učenja dnevno pripravi svežo sadno solato in mi jo tiho postavi na pisalno mizo ... ali ko mi je že celo življenje pripravljena stati ob strani in se mi razdajati ... (materinska ljubezen) ... ali oče, ko mi pomaga pri izdelavi svetilke; ko mi omogoči prve šoferske izkušnje, ali takrat, ko se z razumevanjem loti popravljanja avta, ki si ga kot najstnica brez njegove vednosti sposodim in poškodujem ... (očetovska ljubezen).

Pojavi se tudi slika, ko se s hudim glavobolom zaprem v zatemnjeno sobo in prosim, da me vsi pustijo pol ure pri miru. Takrat sicer razposajeni dvoletni sin tiho odpre vrata, v temi prileze na posteljo, se stisne k meni in me s svojimi malimi ročicami močno objame. Tako sem ganjena, da glavobol v trenutku izpuhti! Nepozaben trenutek! (otrokova ljubezen).

Tu je tudi partner, ki v trenutku, ko sem slabe volje, izreče zame čarobne besede "Kar izkašljaj se" in jaz lahko stresem vso nabrano jezo iz sebe. Kako hitro jeza plahni, ko me pozorno posluša, nato pa stisne k sebi s tolažečimi besedami: "Povej, ko bi se želela o tem pogovarjati." Ali ko me iskreno pohvali ... (partnerska ljubezen). Pravkar sem sicer navedla različne načine komunikacije, a sporočilo je podobno: opazili so me kot osebo, mi podarili svoj čas, zaznali mojo stisko ali potrebo, mi po svojih najboljših močeh ponudili roko, nekaj naredili zame ali namesto mene, mi izrazili podporo, me pohvalili, mi dali izvirno darilo ali dragocen dotik.

Seveda mora za uspešno ljubezen proces potekati v obe smeri ali kot že star pregovor pravi: za ljubezen sta potrebna dva.

Ali obstaja prava partnerska ljubezen?

Ja, osebno verjamem vanjo. Ima pa lahko vsak svoje pojmovanje prave ljubezni. Tudi pri isti osebi se lahko pojmovanje skozi čas spreminja, saj stvari, ki so bile pomembne v mladosti, pozneje zamenjajo druge. Ni nujno, da prava ljubezen traja do konca življenja. Menim, da se lahko pojavi večkrat v življenju, na različne načine.

In kadar se pojavi, je idealno, da partnerja skupaj rasteta v zadovoljevanju svojih potreb, znata živeti kompleten odnos, imata skupne aktivnosti in se znata slišati.

Kakšna je razlika med ljubeznijo in zaljubljenostjo?

Zaljubljenost je tako telesno kot čustveno zelo intenziven proces. V telesu se sproži kemična reakcija, podobna drogi, ki telo preplavi s prijetnimi občutki, pospeši se srčni utrip, naša življenjska energija se poveča. Partnerja in njegovo bližino doživljamo zelo intenzivno in čutimo usodno privlačnost. Takrat sta partnerja sama sebi dovolj, skupaj sta eno, celota. Poleg vsega lepega pa ima zaljubljenost tudi negativno lastnost: ima namreč omejen rok trajanja, saj prej ali slej sledi streznitev, ko se soočimo z realnostjo. Pri partnerju nas začnejo motiti stvari, ki jih prej nismo opazili, saj so bile začasno skrite. Zdaj se sicer obnaša naravno, mi pa smo presenečeni, saj ga takšnega ne poznamo. O ljubezni pa govorimo takrat, ko sta se po koncu zaljubljenosti partnerja sposobna odkrito pogovarjati, si priznati, da imata tudi probleme, in jih skupaj, s pogovorom, reševati. Tu je pomemben tudi individualen osebni razvoj posameznika, saj prava ljubezen dopušča zasebnost vsakega od njiju. Pomeni enakopravnejši odnos, kjer znata prijetne občutke poiskati tudi sama v sebi. Partnerja nista več eno, pač pa postajata vsak zase celota, torej dve celoti, ki jima je bolj prijetno biti skupaj kot pa narazen. S skupnimi aktivnostmi gradita odnos za prihodnost.

Zakaj nas nekdo, ki ga prvič vidimo, o katerem ne vemo nič, nenadoma tako razvname, da se zaljubimo na prvi pogled?

Raziskave kažejo, da vsakdo izmed nas nezavedno poišče partnerja, ki na nekem nivoju spominja na naše starše oz. naše skrbnike, tako po pozitivnih (zavestno iščemo) kot tudi negativnih lastnostih (našemu nezavednemu so domače). Tako se zgodi tisti čudoviti občutek "čeprav te poznam šele par ur, se zdi, kot da te poznam že celo življenje ..." ali "končno sem te našel/našla".

Ali je bolje za partnerstvo, da se začne brez zaljubljenosti?

Bistvo je, da si srečen, ne glede na to, po katerem receptu. Menim, da je naravna pot, da se zaljubimo v partnerja, ni pa nujna. Tudi brez zaljubljenosti lahko nastane in obstane uspešna zveza, ki se morda sčasoma spremeni v ljubezen. V vsakem primeru verjamem, da je dobro, da se partnerja ujemata ali sprejemata vsaj v 70 odstotkih. Tu mislim na usklajene skupne vrednote, skupno vizijo, podobne lastnosti, hobije ... Del tega lahko predstavljajo tudi različnosti drugega partnerja, ki jih prvi dolgoročno z lahkoto sprejema. Pregovor, da se nasprotja privlačijo, sicer v prvi fazi drži, potem pa velikokrat ravno ta nasprotja pripeljejo par v težave, ko želi en partner spremeniti drugega. Partnerja je treba ljubiti takšnega, kakršen je, in ne zahtevati, da se odreče tistemu, kar ga dela takšnega, kot je. Zato je treba izbrati takšnega, ki nam najbolj odgovarja.

Kako torej vemo, da gre v našem odnosu za pravo ljubezen?

Partnerja imata skupne vrednote, delita si skupno vizijo na njuno prihodnost, vidita skupno pot, po kateri bosta stopala, ko bosta za to pripravljena, in bosta zanjo sposobna tudi kaj žrtvovati, se čemu odpovedati, se veseliti skupnih dosežkov. Če gre za mlad par, je pomembno tudi skupno načrtovanje otrok oz. skupna odločitev za življenje brez otrok. Drug drugega sprejemata in se ljubita, kakršna sta, brez potrebe po spreminjanju drugega. Izjemnega pomena je dobra komunikacija, prek katere se gradi spoštovanje, skupne aktivnosti, vsaj nekateri skupni hobiji, skupen pogled na svet, izpovedujejo se vrednote, cilji, kako jih doseči, in drobna dejanja pozornosti, kot so pomoč pri vsakdanjih opravilih, ali nekaj narediti namesto partnerja, drobna darilca, izmenjava nežnosti, pozornosti, strasti ...

Kako lahko napačne predstave vplivajo na naše življenje?

V otroštvu smo se pogosto srečali s pravljičnim koncem "in potem sta srečno živela …" in bili v realnem življenju razočarani, ker nam takšna pravljica ni usojena. Pravljice ne povedo, da je treba za srečo tudi sam veliko narediti. Druga napačna predstava pa se lahko zgodi ob pogledu na starše, ki med sabo ne znajo ali ne zmorejo dobro komunicirati. Zato se raje izognemo tveganju čustvene bližine in skačemo iz odnosa v odnos ali izberemo samoto.

Kaj ločuje srečne zakonske pare od nesrečnih?

Vedno znova poudarjam moč dobre komunikacije, medsebojne iskrenosti, odprtosti, spoštovanja, sprejemanja, skupnega dela in zabave ... Ni dovolj poznati samo teorijo, treba jo je živeti v praksi. Vsak dan znova.

Je tudi zaradi nepoznavanja sebe toliko ločitev?

Vsekakor nam je v življenju veliko lažje, če se dobro poznamo, svoje vedenjske vzorce, tudi svoje slabosti, jih razumemo, sprejmemo in znamo z njimi živeti. Nasprotje temu je: "ne vem, kaj mi je bilo takrat ... to nisem jaz ...". Če se že na začetku partnerja pogovorita tudi o njunih slabostih, se bosta pozneje lažje usklajevala, kot če jih skrivata, saj slej ali prej pridejo na dan, morda v najbolj neprimernem trenutku.

Ali bi se lahko strinjali s trditvijo, da imajo dobre odnose le čustveno zrele osebe?

Tu bi poleg čustveno zrelih oseb dodala tudi tiste osebe, ki si dovolijo čustveno zoreti, ki so se pripravljene učiti in želijo nekaj skupaj narediti za zvezo. Te imajo vsekor boljše možnosti za uspešno zvezo.

V zadnjih letih se pojavlja trend manj sklenjenih zakonskih zvez in več ločitev. Ima to dvoje skupno nit?

Zdajšnji tempo življenja in dela marsikomu otežuje priti bližje k samemu sebi. Ostaja bolj na površini in v naglici se zdi lažje zamenjati partnerja kot graditi na odnosu.

Danes ima mlad človek veliko opcij, kaj bo počel, se izobraževal ... Veliko možnosti je. Vse je bolj odprto, neobvezujoče, kot pa je bilo nekoč, ko je fant podedoval kmetijo in si poiskal zdravo in močno žensko, ki mu bo rodila otroke in skrbela za gospodinjstvo. Takrat je bilo tudi manj možnosti za razklenitev zakonske zveze, še sploh, če je bilo v družini veliko otrok.

Ali je v sodobnih časih težje ohraniti zakon in s tem zdravo družino?

Prej omenjena odprtost daje več možnosti tako menjave delovnih mest, potovanj ... kot spoznavanja novih ljudi. Partnerji večkrat živijo ločeno, na daljavo, z dvema partnerjema ... Odnosi so marsikje bolj svobodni, manj obvezujoči.

Pomembna je odločitev v posamezniku in nato skupaj v paru, čemu dajo prednost, kaj je zanje večja vrednota – družina ali družba ali kariera …

Slovenski tip ženske. Nekje sem prebrala, da se Slovenke od žensk preostalih narodov razlikujemo v tem, da imamo slabo samopodobo.

Menim, da imamo na splošno Slovenci kot narod slabšo samopodobo kot nekateri drugi narodi, ki na vsakem koraku izražajo svoj ponos. Drugače pa smo Slovenke podobno kot druge ženske – tako uspešne kot neuspešne – lahko zadržane ali odprte. Morda se kaže še en vpliv, prednost majhnega naroda – tiste ženske, ki uspejo zgraditi svojo samopodobo, so lahko hitro uspešne in medijsko razpoznavne.

Kako bi morali starši vzgajati otroke, da bi bili pripravljeni na življenje in da bodo enkrat izbrali prave partnerje?

Prve izkušnje izkazovanja ljubezni dobimo v otroštvu od svojih staršev oz. skrbnikov. Na podlagi teh gradimo nadaljne odnose – če so nam všeč, jih posnemamo, če ne, preizkušamo kaj novega. Nekaterim je bilo dano, da so lahko že od svojih staršev sprejeli pomembne vrednote za uspešno partnerstvo, preostali pa imamo možnost, da se jih naučimo naknadno. Zdaj obstajajo številni viri, kjer lahko svoje znanje izpopolnjujemo in ga s pridom uporabljamo v življenju. Vsakemu je jasno, da se mora najprej učiti hoditi ali voziti kolo ali avto. Tako se je treba učiti tudi medsebojne komunikacije, umetnosti izražanja čustev na produktiven način ... To je investicija najprej v nas same, nato v našo zvezo in naše otroke. Kot vsak športnik potrebuje redni trening in vsaka rastlina potrebuje redno zalivanje, tudi vsaka zveza potrebuje redno nego. Parom priporočam, da najprej poskrbijo za svojo osebno rast in rast s partnerjem in tako s svojimi dobrimi zgledi naredijo največ za svoje otroke.