Petek,
29. 6. 2012,
7.20

Osveženo pred

9 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 29. 6. 2012, 7.20

9 let, 1 mesec

Wang Guangyi – komunizem in potrošništvo z roko v roki

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Umetnik "političnega popa" je podpisan pod nekatera najbolje prodajana dela sodobne umetnosti in velja za enega najvplivnejših kitajskih ustvarjalcev.

Wang Guangyi se je rodil leta 1956 v najsevernejši kitajski provinci Heilongjiang in odraščal v revni družini. Preden se mu je uspelo vpisati na umetnostno akademijo v provinci Zhejiang, je bilo za njim več let dela na železnici in kot večino kitajskih umetnikov je tudi njega zaznamovala kulturna revolucija. Še danes se izogiba govorjenju o temah, povezanih z revščino ali premoženjem, čeprav je zdaj eden najpremožnejših kitajskih umetnikov. Njegova serija del Velika kritika je že leta 2005 postavljala prodajne rekorde na trgu kitajske sodobne umetnosti, dve leti pozneje pa je podrl lasten rekord in za velikansko sliko Mao AO iz leta 1988 na dražbi v Londonu iztržil kar 2,5 milijona evrov.

Na umetnost vpliva predvsem družba Wang je eden osrednjih likov kitajskega gibanja "politični pop". Najbolj znan je po delih iz že omenjene serije Velika kritika, v katerih uporablja zanj značilno kombinacijo simbolov komunizma in potrošniške kulture, dveh nasprotujočih si ideologij, s čimer postavlja ogledalo sodobni Kitajski ter njeni trgovini in modernizaciji, ki se mu zdita le odraz skomercializiranega pohlepa. Wang verjame, da umetniki ustvarjajo bolj po naključju kot kaj drugega in da na umetnost namesto posebnih navdihov vpliva predvsem družba, v kateri umetnik živi.

Dražbe so anomalija umetniškega sveta Zaradi velikega dobička je Wang pogosto deležen kritik. Sam pravi, da bi moral umetnik ne glede na premoženje vedno ohraniti svojo identiteto. Dražbe se mu zdijo anomalija umetniškega sveta in je zelo natančen glede tega, kdo sme kupovati njegova dela. Teh ne vidi kot komercialne izdelke, ampak bolj kot umetniško dobrino, zato si želi večino svojih del videti v rokah profesionalnih zbirateljev ali, še raje, muzejev, kjer imajo dostop do njih vsi. Kot je povedal za ArtZineChina, bi svoja dela raje za 20 let posodil muzeju, kot pa jih za milijonsko plačilo pustil 20 let stati v skladišču.