Ustvarjalna prožnost in poroznost

Iskanje etičnih odgovorov o sodobnosti in (so)bivanju v njej, ki prihajajo iz polja estetskega, je to, kar je za kustosinjo letošnjega 7. trienala sodobne umetnosti v Sloveniji U3 Natašo Petrešin-Bachelez pomembno. Ljubljanski trienale je bil že na začetku zastavljen z vizijo, da bi obstajal kot nek diskurzivni spodbujevalnik, trenutek kritičnega prespraševanja o umetnosti, družbeno-političnih okoliščinah ter kulturni politiki. Prav to si želi doseči tudi letošnji pregled iz izbor sodobne umetnosti, na kateri je predstavljena predvsem mlajša in srednja generacija umetnikov in umetnic.

Koncept prožnosti, kot to pojasnjuje kustosinja v besedilu ob trienalu, je tisti, ki se zadnjih nekaj letih pojavlja v obliki nadgradnje globalne naravnanosti k trajnosti. V naravi in fiziki je prožno telo, tisto, ki ima zmožnost vrniti se v prvotno stanje in v svojo vnovično izgradnjo transformirati tudi od zunaj vneseno energijo. Psihologija, kot še piše Nataša Petrešin-Bachelez, pa o prožnosti govori kot o življenjski odpornosti, zaradi katere subjekt po večjem stresu ali hujšem šoku precej hitro najde svoj prvotni potencial in zmožnosti za nadaljnje samouresničevanje. Prožnost ne gre enačiti s fleksibilnostjo, ki jo je dodobra koloniziral neoliberalni kapitalizem, ki od posameznika zahteva, da se neprestano prilagaja, uklanja in sam išče rešitve na prekerne okoliščine, ki so mu predočene ter pred njega postavljene kot trdo dejstvo.

Prožnost, kot poudarja kustosinja, išče rešitve in odgovore drugače in drugje. Ne skozi individualizem, temveč raje skozi skupnostno, sogradnjo in vzajemno soodvisnost. Princip Do-it-together, ki se loteva mikro lokalnih reševanj težav skupnosti in kolektivnega iskanja odgovorov na pereča vprašanja, tako prekriva koncept Do-it-yourself, kjer se s svetom posameznik spopada sam.

Prožnost so v U3 vključeni umetniki in umetnice ter drugi sodelujoči tako razumeli kot metaforo, metodo za spoprijemanja z resničnostjo, odgovor na njo in orodje za postopanje v njej, kjer rituali in rutine vsakdana vstopajo v umetniško prakso in kjer umetniška praksa ter njeni postopki stopajo v življenje. Prožnost tako v tem primeru poudarja tudi poroznost, kjer se eno pretaka v drugo in tretje ter obratno, kar pa je tako ali tako eden od ključnih momentov našega sočasja tako na ravni življenja, umetnosti, dela in delovanja. Iskanje virov, tako intelektualnih, etičnih, ekonomskih, simbolnih in čustvenih v današnji družbi, ki ne zagotavlja niti ne stremi k trajnim smerem, zahteva veliko iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Status kreativnega subjekta in vloga ustvarjalnosti v današnji negotovi družbi pa je bilo poleg temeljnega spraševanja o sobivanju v določenem prostoru in času eno od osnovnih izhodišč trienalnega umetnostnega dogodka in izbora.

Živi del trienala Sodobna umetnost že nekaj časa ni vezana samo na objekt, temveč na situacijo, izkušnjo, diskurzivno raven, odnose in podobno. Tako je tudi v imenu zaobjemanja praks prožnosti na U3 mogoče videti dela/projekte, ki posegajo v različne smeri, v njih pa se prepleta vizualno, performativno, participatorno, skupnostno, graditeljsko, družbeno, produkcijsko in druge diskurzivne prakse. Medsebojno se ogledujejo posameznik in družbeno-kulturni, politični ter ekonomski konteksti iz katerih umetniki in umetnice izhajajo, k njim pa se obračajo z različnimi komentarji in predlogi. Lahko ironičnimi, kritično nabritimi, s socialno perspektivo zastavljenimi in usmerjenimi, poetičnimi, političnimi, aktivističnimi, metaforizirajočimi in z rahlo utopijo navdahnjenimi ali pa neposredno obrnjenimi k vodilnim parametrom poganjanja sodobne družbe, od tehnologije, znanosti, do umeščenosti umetnosti in/ali politike v življenje ter obratno.

Vprašanja sodobnosti in (so)bivanja v vse težjih pogojih za življenje se na trienalu 40 sodelujočih posameznikov in kolektivov ter dveh festivalov loteva na različne načine. Ti temeljijo na drobnih predlogih za tukaj in zdaj, upanjih, kritikah, predvsem pa na verjetju v sodelovanje in ustvarjanje. Kuratorka, ki že osem let živi in dela v Parizu, kot je povedala na predstavitvi za medije pred začetkom U3-ja, je povedala, da se je ponujene naloge kustosa slovenskega trienala lotila raziskovalno in da se je v tem času iz Slovenije v Pariz vračala polna optimizma in prepojena z ustvarjalnim nabojem, ki ga je imela tu med nastajanjem projekta možno spoznavati, vsrkavati in se z njim napajati. Ustvarjalnost, kljub kritičnim okoliščinam in kulturno strogostjo, ki jo poganja in opravičuje recesija, pozna principe za preživetje, je še poudarila.

Po odprtju U3-ja, ki je ponudil tudi s performansom Leje Jurišić in Teje Reba pod naslovom Zofa ter slovestnostjo ob odkritju spomenika Nikoli Tesli Marka Požlepa in Jaše z naslovom God Came for Dinner Last Night, so se tudi v prvih dneh trienale že odvili številni dogodki v živo. Kot na primer posvet ob izdaji Maskinega zbornika Hibridni prostori umetnosti, Transmittance Maje Delak in Luke Ptinčiča ter sodelavcev Loup Abramovici, Claudia Francello, Matija Frelih, Janez Janša, Maja Smrekaj, Maja Šorli, Urška Vohar. Še več pa jih je do septembra napovedanih, program si lahko ogledate na spletni strani trienale.

Razstav in dogodki U3-ja se bodo odvijali vse do 29. septembra.

Kratek pogled nazaj Trienale sodobne slovenske umetnosti, ki je zdaj postal trienale sodobne umetnosti v Sloveniji, je svoj začetek doživel leta 1994, svojo posebnost pa je utemeljil na predstavljanju lokalne produkcije. U3 je nastal kot odgovor na stanje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so tukajšnji umetnostni prostor in institucije želeli vse bolj odpirati k javnim debatam, mednarodnemu prostoru, mladim in sodobnosti.

Ena od ključnih nalog ljubljanskega trienala, poleg razpiranja polja za pregledovanje sodobne umetnosti v slovenskem prostoru, že v izhodišču postavljena, je sprožanje javnih debat. Eno od vodil pa je bilo zastavljeno tudi skozi izmenjavo domačega in tujega kustosa, ki dogodek pripravi. Prvi kustos je tako bil Tomaž Brejc, za njim Peter Weibel, katerega U3 velja za ključno prelomnico v razumevanje sodobne umetnosti v tem prostoru, sledil je izbor Gregorja Podnarja, Christine Van Assche, Jurija Krpana, Charlesa Escheja in sedanja kustosinja Nataša Petrešin-Bachelez.