"Ti imaš komiko v riti"

Bojan Emeršič je zagotovo eden izmed najboljših slovenskih komikov. Ker je komedija eden od najostrejših kritikov vsakega časa, nas odrasle v pogledu skozi otroške oči v novi predstavi Mulc vas gleda z zvrhano mero navihanega humorja kritično oceni. Odrasli svet je skozi otroške oči popolnoma drugačen in včasih tako nerazumljiv in nezanimiv. Včasih nam morajo otroci povedati, kako grozljivo si zapletamo življenje, ki je v resnici otročje preprosto. "Njihove misli so rezultat tega, kako se odrasli v svojih frustracijah po tem, da smo konkurenčni, zanimivo vedemo. Tu je bilo največ prostora za humor."

Kako se počutite po nekaj odigranih predstavah? Kako predstava teče, kakšni so odzivi? Predstava je zelo dobro prestala prvi stik z občinstvom. Ljudje se iskreno zabavajo ob vsebini in zgodbah, ki sem jih napletel na temo Mulc vas gleda. Kar me preseneča, je, da so ljudje začudeni, da je ta predstava lahko tako dobra in zabavna, kot da ne bi verjeli, da je to tema, ki ponuja nekaj, kar jih pravzaprav zelo zadeva. Na tem področju bo očitno treba še kaj narediti, da ljudem povemo, da Mulc vas gleda ni le ena od številnih stand-up komedij in eden od monošovov, ki jih Slovenija ta trenutek premore.

Kako to, da ste se lotili pogleda na svet skozi otroške oči oziroma kako je prišlo do sodelovanja s Siti Teatrom? Celotna stvar je nastajala eno leto. Mulci so poligon, iz katerega se lahko nekaj naredi. Seveda je bil tudi Tibor (Bojanov sin. op. p.) iniciator tega, kot pogled na svet odraslega. Večkrat sem ga opazoval in videl, kako si moje besede in dejanja tiho prevaja. Takrat sem se sam pri sebi vprašal, kaj hudiča on razmišlja. Potem sem to zakuril in odkril, da je to neki svet, ki je zelo širok, to je toliko tem, da bi lahko naredil dve predstavi (smeh). Sam sem postavljal teme, Rok Vilčnik je nato poskušal to zapisovati in oblikovat. Teme, kot so recimo šola, obnašanje, seks, strategije izbiranja imen, srečanja z ljudmi, ki so drugačni ali drugače govorijo …

Dobro, da se v predstavi pojavi stric Tomo, ki dobro razloži teme, malce neprijetne za starše. Tako je. Saj strici in tete so za to. Tudi jaz sem imel enega takšnega strica, ki je znal poleg razlag še duhovičiti, da se je moja mama vedno jezila nanj. "Pa kaj razlagaš to otroku, ti butelj (smeh)." Stvari, ki gredo rahlo čez, si otroci neverjetno zapomnijo. In dobro, da ima Mulc tega strica, da mu razloži, da se delajo otroci tako, kot se pečejo piškoti (smeh).

Zakaj je oče Mulca Štajerec? Ni to kar malce tipično? Štajerščina mi je blizu. Mami pa je Ljubljančanka. Številni slovenski pari so pogovorno mešani, poleg tega se lahko skozi različne naglase malce sprehodiš po različnih karakterjih, ki so, priznajmo si, malce vezani na pokrajine.

Pogovarjava se kakšen teden ali dva po premieri in nekaj odigranih predstavah. Koliko je že improvizacije pri predstavah? Jo je že nekaj. Pojavi se neki prostor, ki ga ne moreš predvideti. Različni ljudje se različno odzivajo. V Sevnici me je neka gospa prosila, naj se malce zaustavim, da bo lahko prišla do sape (smeh). Seveda smo se nekaj minut zadržali na temi umetnega dihanja in tega, kdo ji ga bo dal.

A je Mulc zaokrožena trilogija Fotra in Starega fotra? To ni bilo tako mišljeno. SiTi Teater je to imel v načrtu, in ko so izvedeli, da delam Mulca, smo se dogovorili. Verjetno bi drugače uporabili istega avtorja, ki je napisal že Fotra in Starega fotra.

Mulc, ki ga uprizarjate, je star šest let in že ima svojo igračko, mobilni telefon. Ni to vseeno malce prehitro? To je bilo namenoma. A vseeno, opažam, kako je najin Tibor priklopljen na iPhone, če ne bi bil pod nadzorom, bi bil na njem vse dneve. Tehnologija je težava pri današnji mladini, ampak tega nisem razvijal naprej. Najprej sem nameraval govoriti o otrocih, pravzaprav pa govorim o nas odraslih skozi otroške oči. Njihove misli so rezultat tega, kako se odrasli v svojih frustracijah po tem, da smo konkurenčni, zanimivo vedemo. Tu je bilo največ prostora za humor.

Kako delamo starši nekaj strašnega iz stvari, ki otrokom to niso. Dobro ste opisali živčnost staršev ob vstopu otrok v šolo. Zanje to sploh ni nekaj posebnega. Bo vaš sin že šel v šolo? Pravzaprav bi moral, a sva se odločila, da bo še eno leto ostal v vrtcu. Vse bo še nadoknadil.

Koliko pa ima popoldanskih dejavnosti? Tibor ima tri dejavnosti. Zadnjič me je neka gospa v oddaji, kjer sva bila oba gosta, napadla, da je to preveč. "To, da jih silimo v dejavnosti, je smrt za otroke." Pa sem bil kar malce hud in ji stvar razložil. Naš otrok ne hodi na dejavnosti zaradi najine ambicioznosti, ampak ker je to edino mesto, kjer se lahko sreča z otroki. Tibor v svojem okolišu nima niti enega otroka. Otroke sreča samo v vrtcu in na telovadbi, kjer eno uro norijo. Je to zdaj dejavnost, ki mu škodi? Če hodi v glasbeno šolo, nad katero je popolnoma navdušen, ob tem pa sam poskrbi, da jaz ne zamujam? Ali je to škodljivo? Je pa težava, če starši otrokom čas napolnijo z dejavnostmi, ker nimajo časa za njih, ker gredo rajši recimo k frizerju. Ni prav, da otroka zaposliš z dejavnostjo, da imaš ti mir.

Koliko pa vi kot starš komplicirate pri vzgoji? Trudiva se, da ne. Z Viktorijo imava dober dogovor glede vzgoje. Starši se morajo poznati. Sam sem flegmatik in težko me kaj spravi iz tira. Moj reakcijski čas je daljši kot Viktorijin. In če se ne bi dobro pogovorila, bi se začeli spori.

Bi lahko Mulca igrali pred dvajsetimi leti? Da, če bi ga kdo napisal (smeh). Ta Mulc je prišel ob pravem času, mislim, da se tega pred leti ne bi znal pravilno lotiti.

Ste morali v vmesnem času prevzeti tudi drugo vlogo? Tako je.

A ko ste monokomedijo sestavljali, ste se vmes spominjali svojega otroštva? Seveda. V Mulcu je dosti stvari, ki so vzete iz življenja in sem si jih tudi kje izposodil ter jih malce oplemenitil.

Občutite, kdaj ste med predstavo občinstvo pritegnili na svojo stran? Seveda. Smeh ni racionalna odločitev, ampak je bolj refleks. Nikoli se ne odločiš, temu se bom nasmejal, temu pa ne. In ko ta refleks začne funkcionirati, ga ne moreš zaustaviti. Komedija je preprosta stvar.

Ampak narediti dobro komedijo ni preprosta stvar. To pa absolutno ne. Tu je ogromno pravil in nato še veliko občutka.

Koliko se med predstavo spogledujete s stand-upom? Nisem še videl veliko stand-upov, ampak lahko rečem, da je to kot rap. Vsak se lahko tega nauči, vprašanje pa je, kako dobro nato to počne. To je kot šablona, nastaviš temo, dodaš nekaj neumnega in nato obrneš. To je kot šala. Mene to ne zanima, čeprav je Mulc neki hibrid med stand-upom in šovom.

Zanimivo mi je bilo, da se v monokomedijah in stand-upih tako radi dotaknete teme nestrpnosti pred odhodom na morje. Je to nekaj posebej slovenskega? Resno? To je že bilo. To je res tako tipično, kot kaže. Mi gremo vsako leto na morje in vsako leto imamo eno in isto težavo. Viktorija pripravi kovčke zase in za Tiborja. Toliko stvari, da rečem, da bi, če bi imeli klavir, še tega dali v avto. To je konflikt, ki hitro nastane, to je teren, ki je komediji zelo naklonjen. Ampak šale s "flipflopkami" pa še nisi slišala?

Ne tega pa res ne. Ker to je pa popolnoma moj izum. Humorja si ne moreš kar tako izmisliti, najprej mora priti do nekega čudenja. Meni so šle te japonke res na živce in Viktorija je ena redkih oseb, ki ji "flipflopke" med hojo ne delajo plop, plop. Meni to ne uspe. In iz takšne situacije potem zraste humor, kot glivice (smeh). Komiko moraš imeti v sebi, s tem se rodiš. Profesor na akademiji mi je rekel: "Ti imaš komiko v riti in tega se ne da naučiti." Ko imajo v SNG Drama, kjer ste zaposleni, na sporedu komedijo, najprej pomislijo na vas. Ali lahko igrate tudi v resnih vlogah? Seveda lahko.

Pa je to večji napor? Ne. Kje pa. Mi smo profesionalci in vse življenje se trudimo, da bi bil naš igralski spekter čim bolj širok. Najslabše, kar se igralcu lahko zgodi, je, da ga znotraj njegovega ceha ukalupijo. Proti temu se boriš z vztrajnostjo in s tem, da vsako priložnost, ki jo imaš, maksimalno dobro izkoristiš. Ko sem prišel na akademijo, sem si želel biti zelo resen igralec, ampak ko so se mi sošolci na prvi produkcii tako smejali, sem spoznal, kako z lahkoto ljudi pripravim do tega, da se mi smejijo. Moram priznati, da sem kar malce jezen na režiserje, ker prevečkrat uporabijo bližnjice ter vzamejo tipičnega človeka za resno dramo in tipičnega za komedijo. Koliko vlog je bilo, ki sem si jih želel, ampak so jih dali rajši nekomu, ki mu mogoče nič ne pomenijo, ker je odigral že sto podobnih. Če bi tu razmišljali malce bolj široko, bi bil naš gledališki svet bolj pester in naše predstave mogoče celo boljše.

Ampak Šugman, Bakovič, Škof in Zrnec igrajo tako v resnih dramah kot tudi v komedijah. Če vzameva Jerneja. Obstajajo igralci, ki so zelo univerzalni. V njih je najbolj uravnoteženo vse, kar igro sestavlja. To so disciplina, strategija in inteligenca, s katero se igre lotiš, to je karizma, ki jo imaš, to je fizična postava sama po sebi. Tisti, ki ima vse to uravnoteženo, lahko igra vse. Jernej je takšen univerzalen igralec, ki lahko igra zelo resne vloge in velike like, tudi komične. Jaz sem že malce manj univerzalen, ampak zato sem lahko za drznega režiserja večje presenečenje predstave.

Pravzaprav si želite, da bi dobili drugačne ponudbe v gledališču? Da, res je. Želel bi si, da bi hiša, v kateri služim že dvajset let, razmišljala malce več o meni. Ampak Drama je polna res dobrih igralcev – in tu ne govorim o sebi – in res domišljavo bi bilo kaj takega zahtevati. Me pa moti, kadar se vodstvo naše hiše odloči, da komedija kot žanr ni primerna za naše gledališče, kar se je že kdaj zgodilo. Ker komedija je eden najstarejših žanrov, eden najbolj priljubljenih in hkrati eden najostrejših kritikov vsakega časa.