Psihomodo Pop: Občinstvo smo slekli do golega

Psihomodo Pop so sinonim za izvirno, ekscentrično, kontroverzno, predvsem pa edinstveno. Glasbene mejnike so razbijali na vsakem koraku. Ob izdaji prvenca Godine zmaja leta 1988 je skupina srfala v ospredju jugoslovanskega novega vala in punka. Pot jih je zanesla na Nizozemsko, nastopili so na tamkajšnjem festivalu, posnetek koncerta pa je tudi prvi video iz nekdanje Jugoslavije, prikazan na MTV-ju. Presežki so se vrstili še naprej. V Ljubljani in Zagrebu so nastopili kot predskupina svojih idolov, legendarne zasedbe Ramones, na turneji po nekdanji Sovjetski zvezi razprodali kar 60 koncertov, na enem izmed nastopov na Hrvaškem v ekstatičnem napadu celo slekli občinstvo, tudi žensko. "Odvrgle so modrce, skakale, bila je prava norišnica. V nekem ekstatičnem trenutku sem kričal: Ajde, slecite se, pod kožo smo vsi krvavi," pove karizmatični pevec Davor Gobac.

Osmega decembra 2012 boste v Kinu Šiška priredili koncert ob 30-letnici delovanja. Obstaja fraza, ki bi lahko sklenila vašo izjemno glasbeno pot? Prišli so od nikoder, odpravili so se proti ničemur, končno so postali nihče in nič.

Ob častitljivi obletnici predstavlajte pesem Grički izotop. Je predelava stare uspešnice tudi napoved novega studijskega albuma? Omenjeno pesem smo pred približno 30 leti pripravili za Milana Blentona (Davor Gobac je v televizijski seriji Stereovizija nastopal kot Milan Blenton, op. a.), zgodba opisuje dogodivščine najbolj neumnega heroja v vesolju. Pesem sem pred 30 leti prepeval v Stereoviziji na radiu 101, zdaj smo jo malce preoblekli, vsa stvar zveni odlično, sveže. Ob okrogli obletnici pripravljamo tudi nov album, sestavljale ga bodo nove ter stare pesmi, tiste, ki niso našle mesta na dozdajšnjih ploščah. Med drugim bomo za nov album na Psihomodo Pop način pripredili tudi pesem Rain zasedbe The Beatles. Naj poudarim, da nismo mračen trendovski rokenrol bend, ostali smo veseli, pristni, igrivi, glasbena slika je precej ostra, trša. Besedila so na trenutke "infantilna", a se v vsakem od njih skriva določena mera sporočilnosti. Stare stvari zvenijo danes izredno šarmantne. Do tega trenutka imamo pripravljenih že 15 pesmi, malce jih je treba še dodelati, tako da album lahko pričakujete poleti 2013.

Se v glasbenem smislu vračate k svojim koreninam? Lahko tako rečemo. Dve pesmi sta malce bolj počasni, odlikuje jih blues manira, pri preostalem materialu prevzemata vodilno vlogo punk in rock. Psihomodo Pop so vedno primerjali s skupino Ramones. Nekatere stvari so seveda podobne, tukaj pa so tudi zadeve, ki z legendarno zasedbo nimajo nikakršne veze. Posneli smo precej blues, soul, celo reggae pesmi. V svojih temeljih smo še vedno punk-rock skupina.

Na jugoslovanski trg ste prodrli z brezkompromisnim zvokom, kontroverznimi in scensko dodelanimi nastopi. Kaj pa si mislite o današnji glasbeni sceni? Obstaja nešteto mladih skupin, ki nas v tehničnem smislu prekašajo, manjka pa jim izvirnost. Imam občutek, da dandanes vse postaja nekakšna kopija nečesa, vse preveč je nekih cover skupin, živimo v obdobju ekspanzije cover bendov.

Lahko rečemo, da ste glasbeni otrok punk-rocka, zvrsti, ki je sinonim za protiinstitucionalno glasbeno gibanje. Ste se kdarkoli v karieri ukvarjali s politično sporočilnostjo benda ali ste govorjenje raje prepustili glasbi? Specifične razmere so bila le v obdobju vojne na Hrvaškem, sicer pa se nikoli nismo ukvarjali s takšno sporočilnostjo, politike in politikov ne maramo. Besedila so opisovala socialne teme – politično korektne, nikakor nacionalistične. Zgodbe so se dotikale malih ljudi, vsakdanjih težav. Moja lirika se je vedno najraje dotikala ženskega spola, seksualnosti, kontroverznosti.

Prvenec Godina zmaja, izdan leta 1988, vas je nemudoma povzdignil do statusa vodilne skupine takratne rokovske scene. Kaj se dogaja v glavi mulca, ki se mu svet ponudi na dlani? Bili so izredni časi, lepi časi. Če sem povsem iskren, nismo preveč razmišljali, padli smo v glasbeni tok, ki nas je nosil spotano. Vse se je odpiralo, pesmi so se pisale, glasba se je ustvarjala. Album Tko je ubio Mickey Mousea iz leta 1992 je od ničesar do končnega izdelka potreboval natanko 15 dni. Produkcija albuma je še danes dovršena, popolna. Prepričan sem, da je na Zahodu preprosto nemogoče, da bi nekdo posnel ploščo v 15 dneh.

Konec osemdesetih ste nastopili na Nizozemskem, posnetek koncerta pa je tudi prvi video iz nekdanje Jugoslavije, prikazan na MTV-ju. Promocija je verjetno le še prilila olje na ogenj? V tistem času je bil nastop za nas neposreden prenos z Marsa, živeli smo svoje sanje. Prvič v življenju sem imel dovolj denarja, da sem si lahko plačal pot do Amsterdama. Prijavili smo se na festival Grote prijs of Netherland, spoznali Marcela Vanthilta, ki je posnetek našega nastopa pokazal v svoji oddaji News of the World. Predvajanju je sledila tudi izredno uspešna turneja na Nizozemskem. Pojavitev na MTV-ju nam je zelo pomagala, čeprav smo že bili v zaletu, album je bil izjemno priljubljen. Ko sem pozneje gostoval v oddaji pokojnega Dražena Vrdoljaka in mu povedal, da smo bili na MTV-ju, se je novica bliskovita razširila po vsej Jugoslaviji. Nekaj let pozneje, ko sem se z nizozemskim menedžerjem dogovarjal za drugo turnejo po državah Beneluxa, je izbruhnila vojna na Balkanu, vezi so se pretrgale, nihče ni imel denarja, niti živcev.

Leta 1990 ste se odpravili na trimesečno turnejo po Sovjetski zvezi, odigrali 60 koncertov, razprodani so bili popolnoma vsi ... Na omenjeno turnejo smo se odpravili ob zadnjih trzljajih Jugoslavije. Igrali smo povsod, v Sibiriji, Armeniji, Uzbekistanu, dvorane so bile nabito polne. Tudi po trikrat na dan smo nastopali kot predskupina nekega ruskega pop benda.

Istega leta ste v Ljubljani in Zagrebu nastopili kot predskupina svojih vzornikov, punk-rock zasedbe Ramones. V zaodrju je zagotova padla kakšna debata ... To je bil še večji prenos z Marsa, šlo je za zaokrožitev našega dotakratnega dogajanja, naše ramonoidne faze. Ni treba posebej poudarjati, da sta bila oba koncerta razprodana. Pevec Joey Ramone kar ni mogel verjeti, da se je na koncertu v Zagrebu zbralo kar 12 tisoč ljudi. Sicer pa smo se spoznali po njihovem nastopu v Ljubljani. Kitarist Johnny nas je povabil na pijačo, malce smo poklepetali. Spomnim se, da je Johnnyja zanimala predvsem naša turneja po Sovjetski zvezi, medtem ko je Joey iz sebe spravil le: "What about chicks?" Ramones je ena od redkih skupin, ki je zame idol še danes, pravzaprav so še vedno največji svetovni bend rokenrola.

V osemdesetih je vaša karizmatična ekscentričnost očarala, zabavala pa tudi šokirala. Na odru ste pojavljali v ženskih oblačilih, se slačili in fotografirali goli. Vas je tovrstno početje kdaj drago stalo? Nastopi so poosebljali naš imidž, naš umetniški izraz. Govorim predvsem o naših začetkih, pozneje smo se malce umirili. Vedno sem bil zagovornik teze, da se mora bend skozi leta spreminjati. Ramonsi so verjetno kar edini, ki se jim nikoli ni bilo treba spreminjati. Sicer pa smo nekaj kazni dobili predvsem na račun kršenja javnega reda in miru. Spomnim se, da je sodnik vsakič umiral od smeha, rekel nam je: "Za javni red in mir plačajte 100 mark in pojdite."

Na enem izmed koncertov ste oblačila odvrgli prav vsi, nato pa ste h goloti nagovorili tudi občinstvo … Bilo je obdobje Sexi Magazina. Leta 1989 smo nastopali v nekem majhnem klubu na Hrvaškem. Člani benda smo se slekli, takoj za tem so majice odvrgli vsi moški, v nekem trenutku pa so se začele slačiti tudi ženske. Odvrgle so modrce, skakale, bila je prava norišnica. V nekem ekstatičnem trenutku sem kričal: "Ajde, slecite se, pod kožo smo vsi krvavi."

Glede na to, da je zadnji album doživel tudi vinilno izdajo, bi vas kaj lahko opredelili za nostalgike. Kaj menite o frazi Dobri stari časi? Nekaj je na tem. Ne želim, da smo videti kot pomilovanja vredni stari konji, ki jokajo za starimi časi. Dejstvo je, da je bila atmosfera v sedemdesetih in osemdesetih veliko bolj humana. Trenutno svetovno vzdušnje je precej turobnejše.

Kljub dejstvu, da bi vaša diskografija precej zlahka zapolnila celodnevni koncert, na nastopih raje izvajate priredbe. Gre za preprost poklon izrednim glasbenikom? Priredbe radi uvrstimo na album, zaradi čiste zajebancije pa jih tudi zaigramo na svojih koncertih. Razmišljali smo, da bi izdali album priredb Psihomodo Popa. Večinoma gre za uspešnice skupin, ki jih obožujemo, spoštujemo. Kar zadeva tovrstno početje, sem bil vedno mnenja, da če se že lotiš priredbe, je nikakor ne uniči, dodaj ji neko novo dimenzijo.

V enem izmed intervjujev ste rekli, da danes igrate veliko bolje kakor včasih. Bi lahko rekli, da je dandanes boljši tudi zaslužek? Malce smo odrasli, igramo precizneje, energija je zrelejša. Kar zadeva zaslužek, da, je boljši, sicer pa mislim, da ima skupina vedno isto vrednost.

Vaša velika ljubezen je tudi slikanje. Izvirnikov ne prodajate, tu pa tam kakšnega podarite. Kaj pravzaprav slikate, za kakšen slog gre? Zadnja tri leta nisem naslikal kaj omembe vrednega. Večinoma razstavljam, do danes sem imel po Balkanu že okoli deset razstav. Slog bi opredelili kot nekakšen pop art, urbano naivnost. Sem ljubitelj Andyja Warhola, Walta Disneyja, smeri umetnosti, ki se naravno ujema z našo glasbo. Nekatere slike predstavljajo dovršeno upodobitev naših pesmi. Ljudje ljubijo moje slike, Hrvaška je očarana. Izvirnikov nimam namena prodajati, tudi sicer mi jih je ostalo le še okoli deset, veliko slik sem namreč podaril sorodnikom in prijateljem.