Nebotičnik se že osem desetletij dviguje nad Ljubljano

Zgradba arhitekta Vladimirja Šubica, ki je leta 1933 veljala za najvišjo stavbo v Srednji Evropi oziroma na Balkanu, je bila več desetletij simbol sodobne Ljubljane, še danes pa je ena najvišjih zgradb v prestolnici.

Nebotičnik, zgrajen po naročilu Pokojninskega sklada, je bil postavljen na mestu srednjeveškega samostana. Zgradba s 13 nadstropji stoji na 16 stebrih in ima temelje, ki segajo 18 metrov v globino, zaradi česar velja za eno najbolj potresno varnih zgradb v Ljubljani. Nebotičnik, ki v višino meri 70 metrov, je bil prva visoka zgradba v Ljubljani, ki je presegla baročno silhueto zvonikov. Sloko stolpnico označuje enoten volumen, na vrhu nadgrajen z valjastim tempeljskim stebriščnim zaključkom.

Vsi detajli na stavbi so bili premišljeno načrtovani, od vrat in kljuk do nosilcev za table in opreme kavarne. Šubicu so pomagali Lado Kham, Ivo Medved (paviljon na terasi), Marjan Mušič (tempietto na vrhu), Marjan Sever in Bojan Stupica (oprema kavarne). Ob Nebotičniku stoji stanovanjski blok, ki je prav tako Šubičevo delo. K delu sta prispevala tudi kiparja France Gorše z glavami hišnih bogov v veži in Lojze Dolinar s simbolično žensko figuro na pročelju.

Iz ekonomskega vidika je Nebotičnik predstavljal kulminacijo dela Pokojninskega zavoda do dograditve leta 1933, potem pa je začel izkazovati slabo donosnost, ki so ji botrovali gospodarska kriza, draga tehnologija ter gradnja in nepravilnosti pri njej. Šubic, ki je sicer vešče obvladoval situacijo v takratni Ljubljani, je skupaj s Pokojninskim zavodom izgubil bitko z denarjem in novim stavbnim tipom, saj v gospodarskem okolju Ljubljane ni bilo pogojev za nastanek takšne stavbe. Nebotičnik je tako odraz hotenj takratne maloštevilne elite, ki se je navduševala nad ameriškim modernizmom, je v knjigi Ljubljanski nebotičnik - Denar in arhitektura zapisal Bogdan Zupančič, ki je veliko vlogo pri izgradnji pripisal tudi takratnim prostozidarjem.

Ljubljančani so bili na Nebotičnik ponosni, njegova višina je vzbujala zavist pri južnih sosedih. Časnik Slovenski narod je 19. septembra 1931 pisal: "Na naš nebotičnik smo Ljubljančani in Slovenci upravičeno ponosni. Prav tako poslopje so si zgradili v Kölnu, drugo nič višje imajo v Berlinu (...) Nebotičnik nam zavidajo Beograjčani in Zagrebčani in Beograjčani so že sklenili postaviti nebotičnik s 25 nadstropji, Zagrebčani bi jih pa seveda radi prekosili in hočejo napraviti nebotičnik s 27 nadstropji, samo da nimajo še potrebnega drobiža."

Vrhnja nadstropja so bila že od samega začetka namenjena gostinski dejavnosti, a je ta ob koncu 90. let zamrla, po temeljiti prenovi leta 2010 pa so ta nadstropja ponovno odprli. Zahvala za to je šla avstralskemu podjetniku slovenskega rodu Anthonyju Tomažinu, ki je leta 2007 od Kapitalske družbe na dražbi kupil zgornja štiri nadstropja. Prenova je potekala v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Nebotičnik je namreč kot kulturni spomenik državnega pomena od leta 2003 zaščiten v celoti, tudi prvotna notranja oprema in gostinska namembnost vseh poslovnih prostorov na vrhu.

Danes je v zgornjih nadstropjih Nebotičnika, ki je opevan tudi v skladbi skupine Bele vrane Mala terasa, obnovljena kavarna in restavracija. Nekaj stanovanj v spodnjih nadstropjih so predelali v pisarne, sicer pa v njem, tako kot je bilo predvideno že pred 80 leti, delujejo različne trgovine, uradi in podjetja.