Palestinska sodobna umetnica je znana predvsem po instalacijah in skulpturah, njena dela pa je močno zaznamovala tudi usoda izseljenke.
Mona Hatoum je hči palestinskih staršev, ki se je rodila leta 1952 v Libanonu, danes pa živi in ustvarja v Londonu. Ker si je oče za umetniško navdahnjeno hči želel "resnega" poklica, se je najprej odpravila na študij grafičnega oblikovanja in se nato zaposlila v oglaševalski agenciji, kjer ni našla zadovoljstva. Študiju svoje prve ljubezni, umetnosti, se je posvetila med bivanjem v Londonu, ko je v Libanonu izbruhnila vojna in jo odrezala od družine.
Mojstrica uporabe različnih materialov
Njena zgodnja dela so vsebovala močno politično noto, umetnica pa se je večinoma izražala s pomočjo lastnega telesa. Njen artistični razvoj je konec osemdesetih let opustil politično ostrino in prevzel širši pomen. Osredotočila se je na instalacije in začela poudarjati interaktivno plat svojih del. Namesto prenašanja sporočila gledalcu so njena dela gledalca nagovarjala bolj direktno, ga fizično vpeljala v umetniško izkušnjo. Njena skulptura Entrails Carpet (1995), nekakšna preproga iz silikona, je na primer narejena tako, da moraš po njej hoditi z bosimi nogami. Je udobna, a vizualno spominja na posledice pokola, kar pri obiskovalcu tvori nenavadno nasprotje med ugodjem in vizualnim odporom. "Material uporabljam kot podaljšek koncepta svojega dela in včasih tudi kot nasprotje tega, s čimer skušam ustvariti kontradiktorno in paradoksalno situacijo privlačnosti in odpora, fascinacije in odbijanja," je takrat povedala za revijo Bomb.
Neumorna raziskovalka kontradiktornega in kompleksnega sveta
Za Hatoumovo je značilno prav raziskovanje občutka nemira in tujosti v sodobnem svetu, ko tisto, kar ti je najbolj domače, ni tudi varno. Za njena dela so značilne binarne tematike doma in izgnanstva, bližine in razdalje, izgube in ločitve. Neumorno raziskuje kontradikcije in kompleksnosti sodobnega sveta, ustvarja paradoksne pomene in raje namiguje kot postavlja trditve ter mojstrsko obvladuje različne materiale. Njeno najnovejše delo Kapan (2012) na primer vsebuje pet jeklenih košar v višini povprečnega človeka, v katerih so ujeti rdeči stekleni predmeti, ki asociirajo na ujetost v človeškem telesu. Izpostavljajo trdnost in krhkost, skoraj prepleteni med seboj, ter ranljivost človeškega telesa, ki ga ogrožajo tako močne strukture kot notranji občutek izgnanstva.
Hatoumova že od osemdesetih razstavlja po vsem svetu, njena dela so bila na ogled tudi v centru Pompidou v Parizu, v chicaškem muzeju sodobne umetnosti in londonski galeriji Tate, lani pa je gostovala v galeriji White Cube v Londonu. Dvakrat je sodelovala na mednarodnem beneškem bienalu (leta 1995 in 2005), prejela je tudi več nagrad in častni doktorat univerze v Bejrutu.
3
