Maja Martina Merljak: Predstava ne moralizira in ne travmira

S fotografom sva bila na eni zadnjih vaj pred četrtkovim nastopom v Linhartovi dvorani CD-ja. Med vsemi, ki ste se zbrali na vaji, je vladalo navdušenje, ki bi ga težko spregledali. Zakaj menite, da so protagonisti predstave tako zagnani?

Ker jim to ogromno pomeni in ker jim je ta predstava res veliko dala. Aja, in ker so strastni do življenja! Že ko smo jo pred dvema letoma prvič zaigrali, je naletela na zelo dober sprejem, za kar je po mojem mnenju odgovorna čista resnica, ki jo podajamo na odru, "ni blefa, ni glume". Gre namreč za njihove resnične zgodbe. In oni so resnični. Ko so videli kakšne rezultate prinaša predstava, jim je to dalo še več zagona.

Pri projektu Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali ste idejni vodja in režiserka. Kako ste prišli v stik s to skupinico mladih invalidov?

Dokaj smešno. Priporočila me je žena mojega frizerja. Na Društvu študentov invalidov Slovenije so potrebovali nekoga, ki bi povezoval prireditev ob deseti obletnici delovanja njihovega društva in takoj smo se ujeli. Danes žal že pokojna Daniela Šorc je nato predlagala, da bi prevzela vodenje njihovega dramskega krožka, in ker mi je bil to velik izziv, sem ponudbo sprejela. Začeli smo z osnovami, od govorne tehnike, improvizacije, dihalne tehnike ... Skratka, skušala sem jih naučiti vsega, kar so me naučili na igralski akademiji, ter dodala svoje izkušnje in v veliko čast mi je, ko mi danes kdo omeni, da zaradi tega znanja lažje nastopa, se predstavlja tako na fakulteti kot v vsakdanjem življenju … Daniela je bila ves čas gonilna sila projektov Društva študentov invalidov Slovenije ter vezni člen med društvom, ki je obenem tudi producent predstave, in menoj, žal pa je tik pred premiero umrla zaradi bolezni. Nismo vedeli, kako naprej, naj sploh izpeljemo projekt ali ne. Potem smo se pa drug za drugim prebujali iz žalosti, si rekli "že zaradi nje moramo do konca" in dokončali predstavo, ki je nekaj najlepšega in najbolj čistega v metaforičnem smislu, kar sem osebno do zdaj soustvarila. In tudi Daniela je v predstavi, s svojo zgodbo in s svojim songom, le da ji jaz pač s svojim glasom pomagam, da so njene misli slišane.

Kako je potekal proces od igre znotraj dramske skupine študentov invalidov do predstave na odru Cankarjevega doma? Korak je najbrž kar precejšen …

Na začetku je bila ideja precej drobna. Da bi našim staršem, prijateljem in sorodnikom pač pokazali, kaj vse smo počeli, česa smo se naučili in podobno. Začelo se je z drobnim semenom, a je raslo in raslo, dobivalo globino in širino in preraslo v veliko predstavo. Skorajda res samo od sebe. Res imam občutek, da se je preprosto moralo zgoditi.

Kakšne cilje ste si zadali pred predstavo?

Želela sem, da je predstava v celoti njihova. Od besedila, scenarija do izvedbe in vse organizacije okrog – da bi se res čim več naučili. Predlagala sem jim, da napišejo zgodbe iz svojega življenja. Tiste, ki so se jih resnično dotaknile. Komične ali pa ne. Take, ki jih razlagajo okrog ali morda celo skrivajo zase. Nabralo se je ogromno materiala in tukaj mi je na pomoč priskočil Branko Đurić - Đuro, prav tako Danielin prijatelj in naš supervizor, kot smo ga poimenovali. Zgodb glavnih akterjev skorajda nisva spreminjala, da sva ohranila njihovo pristnost, morda sva dodala le kak komični dodatek. Potem sem iz zgodb naredila dramaturgijo in predstavi dala obliko. In začela sem intenzivne skupinske in solovaje, da smo izpilili njihove pripovedi, njihove "sit-downe" do najmanjših detajlov, ter pripeljala še kakšne goste, kot so na primer Boris Cavazza, Jernej Kuntner ali stand-up komedijantka Marina Ipša, da so jih še oni prijeli v roke. Nekatere od zgodb so bile že same po sebi tako filmske, da bi si zaslužile celovečerec, in Đuro mi je v nekem pogovoru preprosto predlagal, da jih pač posnamemo. Začeli smo razmišljati, da bi vse skupaj razširili v multimedijski projekt, in v ta namen posneli kratke filme, v katerih nastopajo znani slovenski igralci, kot so Marko Mandič, Jernej Kuntner, Grega Zorc in drugi, ki so se z veseljem odzvali na naše povabilo. Filme sta režirala odlična mlada filmska režiserja Urša Menart in Marko Šantić. V predstavi nastopa tudi bend MadDog, ki z vsakič drugim glasbenim uvodom gledalce vpelje v naslednjo zgodbo in odigra uvodni song v predstavo, katerega glasbo in besedilo je napisal Jure Ivanušič. In seveda Branko Potočan ... Njegova vloga pa naj ostane zavita v tančico skrivnosti.

Kje ste se predstavili premierno?

Premiera je bila v Španskih borcih, med drugim smo nastopili tudi na Borštnikovem srečanju in razprodali Linhartovo dvorano. Upamo, da bo tako tudi letos. Ta predstava bo že deseta. Sliši se malo, ampak je, verjemite, veliko.

Pri vajah ste se srečevali z nevšečnostmi okrog ustreznega prostora, ki bi bil dostopen tudi za invalide. Kako ste reševali to težavo?

Težava je v tem, ker slovenski odri niso prilagojeni invalidom – v večini primerov se v invalidskem vozičku sploh ne morejo povzpeti nanj. Popolnoma prilagojena je le dvorana v Španskih borcih, če naredijo klančino, tudi Unionska dvorana in seveda Cankarjev dom. Tokrat bomo spet nastopili v Linhartovi dvorani v CD-ju in nadvse smo jim hvaležni, ker nas bodo gostili praktično zastonj.

Zakaj menite, da zgodbe o invalidih polzijo mimo nas, še več, da bi njihove predstavitve najraje spregledali?

Verjetno zaradi strahu in občutka krivde hkrati. Tudi mene je strah invalidskega vozička, ta te še posebej stigmatizira, in katerekoli bolezni, priznam. Okrog tega je še vedno ogromno tabujev. Odkrito ali globoko v sebi se zavedamo, da invalidov ne jemljemo enakovredno, in zato nas po mojem mnenju preveva občutek krivde. Ne jemljemo jih enakovredno, ker nam je njihov svet tuj – jemljemo ga za drugačnega. Če smo iskreni, kaj človek začuti, kadar sreča invalida? Nelagodje. In hitro pogleda stran, se zapre v svoje misli in čim prej odide naprej, stran od te podobe in strašnih misli, ni res?

Sama opažam, da je ljudi težko prepričati, naj pridejo na predstavo, kjer nastopajo invalidi. Ljudje običajno mislijo, da gre za težke, tragične predstavice. Za predstavo Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali pa moram poudariti, da ne moralizira in ne travmira, ker tudi glavni akterji ne moralizirajo in ne travmirajo.

Kaj bi želeli sporočiti gledalcem, kaj bi morali premlevati v sebi, ko bodo zapuščali četrtkovo predstavo?

Želeli bi, da bi invalide sprejeli kot nekoga, ki jim je enak. Predstava lahko pri tem pomaga, ker gledalcu pove, da je življenje invalidov popolnoma enako, kot je naše. Da so zaljubljeni, da imajo partnerje, da seksajo, da žurirajo, se osvajajo, počnejo neumnosti … Hkrati pa na zelo resničen način malce tudi zbodemo. Recimo z zgodbo z graškega letališča, kjer naše Marje nekoč niso spustili na letalo iz vsake minute v minuto drugega razloga, čeprav je že večkrat letela – preprosto zato, ker niso vedeli, kako naj se lotijo njenega specifičnega problema. Ko poslušaš to zgodbo z distance, je tako smešna, da občinstvo umira od smeha, Marja pa je bila takrat precej prestrašena, kot si lahko mislite. Ali naša Vesna, ki je voznik invalidom prilagojenega avtobusa ni spustil nanj, ker preprosto ni vedel, kaj naj s to klančino sploh naredi. Spet z distance zelo smešna zgodba, takrat pa je bila Vesna ... hja, no, prestrašena ravno ne, pač pa zelo jezna. In še do danes se ni peljala z avtobusom!