Kaj in kako smo gradili zadnjih pet let

V prvem preddverju Cankarjevega doma so po mariborski predstavitvi tudi v prestolnici zdaj na ogled arhitekturni projekti, ki so bili realizirani v zadnjih petih letih. Nocoj bodo ob 20. uri odprli pregledno razstavo v sedmih arhitekturnih podpoglavjih. Številni projekti oziroma njihovi avtorji so bili nagrajeni z najvišjimi kulturnimi nagradami pri nas. Med njimi so projekti, ki so v urbani krajini zmotili lokalno prebivalstvo, formalno so oplemenitili našo graditeljsko dediščino, prav vsak po svoje izboljšujejo kulturo bivanja, vsi pa so plod sodelovanj in usklajevanj ter dolgih premislekov naših arhitektov.

V odnosu do včeraj na danes za jutri Kultura je vedno v vlogi refleksije družbe in dogajanj v njej. To refleksijo, ki smo jo v postmodernizmu skoraj izgubili, moramo danes priklicati nazaj. Vsaka umetnost v svetu mora namreč premisliti o lastnem položaju in tudi kritičnosti, položaju v realnem delovanju in učinkovanju. Pri tem ni izvzeta niti arhitektura, še več, gre za zvrst umetnostnega snovanja, kjer je vedno v ospredju tudi funkcionalnost, saj jo ljudje uporabljamo in hkrati vsebinsko dopolnjujemo. Slog gradnje pri vsakem projektu je avtorsko raznolik, pa vendar pri razstavljenih projektih sledimo povezavam predvsem v izbiri materiala, kjer se naraven les povezuje z armiranim surovim betonom in jeklenimi konstrukcijami.

Podstavek in okvir arhitekture sta njena urbana in naravna krajina Arhitekture ne moremo prenašati. Ta nima okvirja kot slika in niti podstavka kot kip. V arhitekturi gre za umetnost, h kateri se moramo vračati, in če je le mogoče, spoznati in tovrstno umetnost doživeti tudi z lastno telesno izkušnjo, kot tudi vsako umetnostno delo. Razstava Arhitektura = je zato le opomnik na odlične arhitekturne projekte, h katerim se moramo sami odpraviti in jih v realnosti tudi spoznati. Čeprav v vseh primerih to ni mogoče, nas nagovarja s svojevrstnim arhitekturnim entuziazmom in odličnostjo naših birojev ter arhitektov.

Arhitektura je bila s svojo specifičnostjo vedno zavezana svojemu prostoru in ima prav zaradi tega v polju umetnosti specifično vrednost in mesto. Arhitektura se med drugim vedno navezuje in je zavezana lokalnim značilnostim, ki jih nekateri arhitekti bolj in drugi manj dobro upoštevajo. Tudi danes arhitektura upošteva lokalnost in specifično prostorskost, s katero sodeluje in jo ne le oblikuje, ampak ustvarja nove trende, ki jih z dokončanim projektom zdaj lahko vrednotimo in ocenjujemo ter postavljamo tudi v teoretični kontekst. In kot bi rekel slavni Alto: arhitekturo je treba ocenjevati 50 let po njenem nastanku. Za to imamo še čas, predvsem pa se moramo zavedati, kako pomembne so tovrstne razstave ter koliko odrekanj, čakanja in konsenzov je bilo pri realizacijah potrebnih pri ustvarjalcih novih zgradb. V času krize smo našo arhitekturno dediščino dopolnili s kar 40 projekti, kar je zagotovo uspeh.

Različni prostori arhitekture Ob arhitekturnih projektih so v ospredju vedno tudi ekonomske razmere, ki so zelo pomembne, da se projekt naroči, sprejme in ne nazadnje v doglednem času tudi izpelje. Bistvo arhitekture, pomena in kakovosti je zavezano kontekstu, v katerem se ta pojavi in obstaja. Vsako stavbo moramo obravnavati v kontekstu z drugimi stavbami ter v kontekstu krajine in prostora, kjer se ta realizira. Prostorski kontekst arhitekture torej ni le fizični prostor, ki se zgradi, ob tem se vzpostavljajo tudi zgodovinski prostori, socialni in drugi konteksti.

Kar je v New Yorku dojeto kot nizko, se bo v Ljubljani dojemalo kot zelo visoko. In kako visoko smo gradili pri nas? Stolpnic nismo gradili in torej upoštevali veduto krajin, kamor so se umeščali arhitekturni projekti. V ospredju sta zagotovo večnamenska športna dvorana in nogometni stadion Stožice biroja Sadar + Vuga. Prestolnica je v tem času zgradila Mesarski most, ki je povezal Plečnikovo tržnico s Petkovškovim nabrežjem. Nove prostore je za študente in strokovno osebje dobila tudi Biotehniška fakulteta. Visokogorsko krajino je zaznamoval nagrajen Bivak pod Grintovcem Mihe Kajzlja, javnost pa razburil odličen objekt Hiša Podkoren Vanje Gregorc in Aleša Vrhovca.

V tem obdobju je svoja vrata spet odprlo dograjeno in prenovljeno Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana. Jurij Kobe in Marjan Zupanc sta nekaterim narisala nasmeh na obraz, spet drugi so po ogledu jokali. Za novo podobo javne arhitekture z ureditvijo trga in zunanjega oltarja na Brezjah je Maruša Zorec prejela nagrado Prešernovega sklada. Naši arhitekti so svoje ideje realizirali tudi v tujini, med njimi na razstavi predstavljajo Most čez Savo v Beogradu Petra Gabrijelčiča in Viktorja Marklja.

Arhitekti niso gradili le stavbnih lupin. Zgradile so se nove vezi in nove mreže ter komunikacije. To pooseblja KSEVT v Vitanju, kjer so svoje arhitekturne moči združili kar štirje biroji in idejo Noordunga nadgradili z odlično arhitekturno formo. Vsi razstavljeni projekti zdaj služijo svojemu namenu in upamo lahko, da bo poklic arhitekta tudi v naslednjem petletnem obdobju ohranjal svoje zanimanje med javnostjo in predvsem naročniki. Naša arhitektura se namreč brez težav lahko primerja tudi z mednarodnim prostorom, zato je prav, da o njej govorimo in premišljujemo tudi uporabniki različnih prostorov. A kot že rečeno, projekte bomo lahko ocenjevali šele s časovno distanco v prihajajočih desetletjih.

Del novih arhitekturnih rešitev vam ponujamo na ogled v fotogaleriji.