Dvajset let od skladbe Tih deževen dan

Cole je danes, tako kot je bil že pred to skupino, povezan z glasbo. Spomini na Evrovizijo, nastope, Tih deževen dan in še kaj pa so v njem po dvajsetih letih enako živi kot so bili takrat, ko se je vse skupaj vrtelo ne le okoli skladbe.

Cole, 1x Band je bil prvi slovenski izvajalec v samostojni Sloveniji na Evroviziji. Kako danes vidite svoj nastop? Glede na takratne razmere leta 1993 lahko rečem, da smo bili odlični! Mogoče malo naivni, vendar smo se zavedali, da smo, ker je to bilo prvič v samostojni Sloveniji, resno zagrizli v ta magični šov, ki se mu reče Eurosong.

Se spominjate, kako se je sploh zgodilo, da ste se s skupino prijavili na tekmovanje? Pravzaprav smo, kot skupina 1XBand, zamujali z izdajo svojega prvenca in takrat je naš kolega Andrej Semolič predlagal, naj eno od skladb, ki so bile načrtovane za ploščo, pošljemo kar na razpis za pesem Evrovizije. Skladbo Tih deževen dan smo v skupini enotno izglasovali in na natečaj sem jo poslal 14 minut pred polnočjo! Pomemben je bil žig na pošiljki in če bi pošiljko poslal nekaj minut po polnoči, bi bilo že prepozno. Taka so pač bila pravila razpisa.

Kako ste se pripravljali? Za del svojega nastopa na slovenskem izboru se nismo posebej pripravljali. Celo barvite srajce nam je sešila na žalost že pokojna mama našega bobnarja ter tekstopisca Tomaža Kosca. V oblačila smo vrgli nekaj takratnih tolarjev, mislim, da okoli 2.000 po osebi. Za nastop na pravem evrovizijskem odru je pa bila že popolnoma druga pesem. Stroški so bili že precej višji. Obleke za naš evrovizijski nastop nam je oblikovala Zvezdana Mali in po mojem mnenju je zadela. Vsi so govorili o naših oblekah (smeh). Idejo za skladbo Tih deževen dan sem dobil med počitnicami leta 1992 na otoku Rabu. Bil je pravzaprav zelo vroč in soparen dan, neskončno sem si želel dežja in zgodilo se je, začelo je deževati, pravzaprav nežno rositi. Končno podobo je skladba dobila po kratkem pogovoru z bobnarjem Tomažem o tem, kako si predstavljam skladbo. Ko je Tomaž na vajo prinesel to čudovito besedilo, sem čutil in vedel, da je to to.

Je bilo pred nastopom veliko napetosti? Kaj se je dogajalo v vas? Mislim, da se bodo moji kolegi, ki so že nastopili na tem odru, strinjali z menoj. Namreč, pred nastopom si seveda, reciva temu, rahlo nervozen, ko stopiš na oder, pa izgine vsa nervoza, trema, stvar steče sama. Po nastopu pa si resnično prazen, izčrpan in telo je preplavljeno z adrenalinom.

Kakšni so bili takrat občutki in kakšni so danes, ko pomislite na to zmago na slovenskem izboru za Evrovizijo? Juhuuuu, a reeeees, ali se to res dogaja? Zmaga! Res čudovit občutek, verjemite! Toda ... Čez 24 ur se zaveš, da ne obstaja več 1XBand, ampak bo na zaslonu pisalo Slovenija, kar pomeni, da se odgovornost za nastop močno poveča! Lep občutek.

Kaj vas je takrat najbolj skrbelo pred nastopom na izboru v tujini? Najbolj, hm … Mogoče to, kaj bo potem, če nam ne uspe. Težko rečem, veliko se je dogajalo v tistem času. Intervjuji, vaje, gostovanja, pa spet vaje. Ali bodo obleke pravočasno pripravljene? Bo moj glas zdržal? Bal sem se prehlada in ogromno sem potoval. Mislim, da sem v dveh mesecih imel okoli 85 intervjujev in sem moral veliko govoriti. To so verjetno največje bojazni vsakega predstavnika.

Kako se spominjate priprav na odhod na Evrovizijo? Ker so pravila za nastop zelo jasna, kar pomeni, da je na odru lahko maksimalno šest ljudi, smo se morali zelo usklajevati glede vaj. Mogoče nekateri ne vedo, ampak nastopi na Eurosongu so bili leta 1993 z orkestrom v živo. Zato se je koreografija morala temu prilagoditi. Danes je zadeva popolnoma drugačna. Pa ne želim nikogar opljuvati. Pač, tako so se odločili pri EBU-ju.

Kako se spomnite prve vaje, prihoda na oder? Odlično se spominjam prve vaje. Ker je orkestralni aranžma napisal naš na žalost že pokojni Jože Privšek, me je pred prvo vajo prosil, ali bi mu lahko dal vsaj 15 minut za konzultacije z irskim orkestrom, vaja je bila načrtovana do sekunde natančno, trajala naj bi natanko 25 minut. Bil sem rahlo paničen, ali bomo imeli sploh dovolj časa za prvo vajo. In nam je celo uspelo enkrat izvajati skladbo s celotnim orkestrom. Mislim, da ni bilo tako slabo, ker tudi na Youtubu obstaja posnetek s te prve vaje. Naslednja vaja je bila pa že čisti profesionalizem … He he he.

Koliko treme ste imeli pred nastopom v živo, torej pred tekmovanjem? Trema je bila in trema je dobra, celo priporočljiva! V zaodrju smo se vsi zbrali v krogu in opravili molitev … Ne bom izdal, kaj smo takrat zmolili … Ne bi razumeli! (smeh) Bila je pa očitno dobra, ker smo uspešno nastopili. Mislim, da ima vsak nastopajoči svojo lastno molitev.

Kako ocenjujete, da ste vsi, torej vi in ekipa, opravili svoje delo na Evroviziji? Seveda so bila naša pričakovanja velika. Mislim, da si vsi nastopajoči želijo enako. Zmagati! Veliko časa smo vložili v priprave in zelo je trpelo zasebno življenje vseh nas, ki smo takrat stali na tistem odru. Potrudili smo se po svojih najboljših močeh in za moje pojme imeli čudovito skladbo. Vendar se ni izšlo. Danes vem, zakaj. Majhni smo, nimamo diaspore, mogoče, malce grdo povedano, imamo premalo evrovizijskih prijateljev.

Kakšno mesto mislite, da ima, po vašem mnenju, danes skladba Tih deževen dan v zgodovini slovenske glasbe? Skladba se še danes vrti na radijskih postajah, ljudje jo še danes pojejo in prepričan sem, da vsaka generacija, stara in nova, najde sebe v tej skladbi, svoje sanje, svoj dež in svoje spomine … Zgodovino prepustimo zgodovinarjem, skladba Tih deževen dan je živela in še vedno živi. Je včeraj, danes in jutri!

Bi, če bi vam danes ponudili, da greste znova na Evrovizijo, to sprejeli? Bi. Kot goloba miru!

Kako spremljate dogajanje okoli Evrovizije, izborov in preostalega v zadnjih letih? Evrovizijo spremljam, zanimiva je od začetka do konca! Pogrešam žive orkestre, ker se je izgubil ta glamur. Postala je cirkus, na katerem manjka samo še javno obešanje … Upam, da ne tisto pravo, ampak odigrano.

Kaj vam pomeni skladba Tih deževen dan danes, ko jo slišite na radiu? Lep občutek je, če na radijskih valovih po dvajsetih letih zaslišiš svojo skladbo. Želim si, da bi skladba še dolgo živela. Pa tudi jaz, ker imam dva majhna cukra, Julio in Davida, in lepo življenjsko motivacijo, ženo Sanjo. Z njimi bi rad še dolgo prepeval … Svojo in, upam, da ne zamerite, če rečem, vseslovensko skladbo.