Neža Mrevlje

Četrtek,
17. 1. 2013,
16.44

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

sodobni ples

Četrtek, 17. 1. 2013, 16.44

8 let, 8 mesecev

Drugi sočasno

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Sodobnoplesna predstava Matije Ferlina Drugi sočasno premišljuje o razmerjih med gibom in besedo, fizičnostjo in zvočnostjo, družbo, kulturo in naravo.

Nekoč in nekje, v vsakdanu, ki je izpraznjen kakršnekoli človečnosti, v družbi, kjer ima denar večjo vrednost kot katerikoli drugi papir, se pet posameznikov odloči in ta svet zapusti. Odidejo v osrčje narave, v predel, v katerega se kultura in družbenost še nista vpisali. To je priložnost za začetek, neposredno demokracijo, ki se udejanja že ob odločitvi za prostor naselitve, njegove pragmatične bivanjske in druge preživetvene oblike, ter ob načinih in vsebinah nadaljnjega ustvarjanja skupnosti.

Je točka, ki jo vzpostavijo posamezniki v središču gozda, res ničelna, izhodišče, iz katerega se lahko razvije najprimernejša, človeku (naj)bolj naklonjena družbenost? Ali bo ta nastala v nasprotnem razmerju do tiste, ki so jo posamezniki že izkusili, ali pa bodo v njej resnično skovali nova načela skupnostnega in družbenega? Bo odhod v naravo, pogled proti njej, ponudil točko konstruktivno naravnanega družbenega okolja, ki bo v središče postavil kulturo in umetnost? Bo narava prinesla "rešitev" in mesto tudi za kulturno, umetnostno?

Potem ko so vzpostavljeni osnovni pogoji za bivanje, šotori so postavljeni, za hrano pa je poskrbljeno, se v skupnosti zgodijo nadaljnji kulturni premiki: pojavi se ogenj, ki mu sledi misel, zapisana v knjigah in ponotranjena v srcu in glavah. Z nenehnim branjem posamezniki sami postanejo knjige, poosebljenje na listih zapisanih misli, izkušenj in znanja. Umetnost postane bistvo in izhodišče njih samih ter družbenosti, to sčasoma načenjajo in dokončno pokončajo zunanji vplivi in nedefinirana nevarnost. Zato iz izbranega kraja, ki ga poplavi morje, posamezniki sicer odidejo, a nič več oropani človeškega in kulturnega, saj vse, kar imajo, nosijo v sebi in to jim je nemogoče vzeti.

To je le eno od mogočih branj sodobnoplesne predstave Drugi sočasno, ki bo besedah njenega avtorja, mladega plesalca, koreografa in režiserja Matije Ferlina zahteva odprtega gledalca, ki delo sprejema na različnih ravneh. Predstavo si lahko ogledate 17. in 18. januarja ob 20. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. V njej poleg avtorja nastopajo še Liz Kinoshita, Roberta Milevoj, Claudia Fancello in Tomislav Feller. Pod markantno scenografijo se je podpisal Mauricio Ferlin, pod aktualno besedilo pa Jasna Žmak.

Čeprav se v predstavi Matija Ferlin posveča predvsem razmerju med sodobnim plesom, njegovo fizično realnostjo, iz katere je naracija izbrisana, in konkretnim dramskim govorom kot nosilcem pomena in zgodbe, pa lahko njegovo delo lahko beremo tudi kot politično in dodobra umeščeno v današnji čas, ko so razmišljanja o drugačnih oblikah družbenosti močno navzoča, kar pa je seveda značilno za vsakokratni čas in prostor.

Z umetniškimi in filozofskimi referencami, na primer Rousseaujevim pozivu nazaj k naravi, močno vizualno podobo in naracijo, katere nosilec je posnet dramski govor, ki trči ob abstraktni gib, osvobojen kakršnihkoli opisanih lastnosti in gest se tako avtor loteva različnih vprašanj, povezanih z umetniškim medijem, pomenom in vlogo umetnosti na sploh.

Raziskave za projekte Matije Ferlina, mladega in izrazitega avtorja na sodobnoplesnem prizorišču, po rodu iz Pulja, prehajajo iz ene predstave v drugo. Tako je tudi pri predstavi Drugi sočasno, ki temelji na prevpraševanju fizičnega sistema, ki ga je umetnik razvijal najprej v predstavi Nastop. To nato nadaljeval v uprizoritvi Samici, kjer je fizično soočil s pomenom jezika kot govornega sistema, v pričujoči predstavi, ki jo označuje za konec trilogije tovrstnega raziskovanja, pa ga postavil v odnos z naracijo. Zanimalo ga je, zakaj je zgodba sodobni ples zapustila, in si tako zadal nalogo, da na odru vzpostavi razmere, ko zvočni, vizualni, dramski in fizični univerzumi sobivajo in se med seboj enakovredno dopolnjujejo.

"Želeli smo narediti predstavo, ki se ne ukvarja le z našim eksperimentom slušnega in prisotnega, fizičnega, temveč tudi z vprašanji družbenosti in današnjo v vlogo umetnosti v njej. Vsa ta izhodišča se pri predstavi, ki ima številne ravni branja, pojavljajo. Med drugim se na avtentičen način poigravamo tudi z narativo," pravi Matija Ferlin.

Iz narave nazaj h kulturi V predstavi je poudarjena tudi razsvetljenska premisa Nazaj k naravi, pravi Ferlin. Narava se v tem primeru kaže kot prostor svobode in avtonomije, v katerem je mogoče postaviti svoja pravila in kjer si lahko glasnik svoje misli in svojega življenja.

Na tej ravni pa se je udejanjal tudi proces, saj so ustvarjalci predstave najprej dober mesec preživeli sredi narave v Istri. Tam so raziskovali zastavljena vprašanja. In če nastopajoči v predstavi iz civilizacije izstopijo v naravo, so med procesom iz narave stopili v civilizacijo, vanjo pa so se vrnili šele dobra dva tedna pred premiero, ko so predstavo dokončno postavili na oder.

Besedilo, h kateremu so pripomogli vsi soustvarjalci, pod njega pa se je dokončno podpisala Jasna Žmak, je nastajalo istočasno kot drugi material za predstavo. Tako besedilo ni bil izhodišče za njen nastanek, temveč vzporedna ustvarjalna resničnost, v katero se je odtisnila izkušnja procesa in koncepta. Osrednja ideja je bila, kako precej klasično besedilo lahko korespondira z abstraktno formo, ne da bi se pri tem kaj izgubilo in celo odprlo za nove interpretacije, pojasnjuje Jasna Žmak.