Doris Dragović zaznamovana za vse življenje

Doris Dragović odlično skriva svoja leta, danes je dama, ki natančno ve, kaj želi, in se zaveda svoje pozicije na glasbenem področju. V medijih sicer ni prisotna, saj se ji zdi neumno, da bi morala govoriti o tem, kaj počne za štirimi zidovi, da bi lahko obenem povedala kaj tudi o glasbi. Zato so njeni intervjuji redki, a tisti toliko bolj sladki.

V kolikšni meri vas je pesem Željo moja naredila to, kar danes ste? Mislim, da zelo, pesem je imela velik vpliv name in na moje življenje. Razumeti morate, da so nekomu, ki je imel do tedaj za sabo le štiri leta delovanja v Grupi More, zaupali vso odgovornost solističnega dela in obenem tako pomembno nalogo. Ta pesem me je torej nagradila, prestrašila, v veliki meri me je tudi oblikovala. Na nek način sem imela z njo ognjeni krst.

Ste torej do nje čutili tudi veliko odgovornost? Seveda, absolutno! To ni le odgovornost do sebe, pri pesmi Željo moja je šlo za družbeno odgovornost do države, ki jo predstavljaš. Gre za to, da moramo na to, kar se je dogajalo, gledati globalno. Bilo me je strah in težko opišem, kaj vse se je dogajalo v meni.

Pa sploh obstaja koncert, nastop, na katerem je ne zapojete? Ne. Nikoli! To je zdaj tudi odgovor na prvo vprašanje, ki vam pove, v kolikšni meri je pesem Željo moja tudi Doris. Željo moja je na nek način moj otrok, z njo sem začela in z mano je še danes.

Jo danes izvajate kaj drugače kot takrat, ko je nastala? Ja, malo smo jo osvežili, malo smo ji spremenili aranžma, veliko bolj polno zveni, ritemska sekcija je veliko močnejša v živo, igramo jo malo hitreje, a še vedno je to pesem Željo moja.

Katere stvari so tiste, ki so vas pozneje postavile na mesto, ki ga imate? Ko nekaj narediš tako lepo in dobro, kot smo to naredili mi, se vam zdi, da bo šlo vse navdol. Nikoli ne bom pozabila besed avtorja pesmi Željo moja, ki je rekel: 'Tudi polovice truda še nisi vložila v to, da je pesem uspela, proti temu, koliko ga boš vložila, da boš ostala na tej ravni, kot je Željo moja.' In prav je imel. Po tako močni pesmi in tako velikem hitu je težko še kdaj ponoviti takšen uspeh, še težje je ostati na isti ravni kakovosti in prepoznavnosti.

Kako pa vam je to uspelo? Naslednja leta, ki so prihajala po Željo moja, sem morala sebe postaviti na mesto, ki mi je pripadalo in ki sem si ga želela. Morala sem ostati relevantna na sceni, obenem pa delati nove pesmi, nove uspehe. Morala sem postati mojster v svoji obrti in morala sem se naučiti nositi odgovornost do te pesmi in vsega, kar delam. Skupine ni bilo več, velikokrat smo šli po vsej nekdanji Jugoslaviji, da so me ljudje spoznali, da so si zapomnili, kdo sem, da so si zapomnili mojo energijo in da je imelo vse skupaj smisel. S tem mislim dobesedno vse: od moje pojave do mojega nastopa, skladb, koncerta. Vse.

Kateri del glasbenega posla vas najbolj navdušuje? Točno vem, kaj vas zanima. Primerjava med delom v studiu in koncertom je vedno težka, ampak kot iz topa vam lahko dogovorim, da je delo v studiu tisto, ki me veliko bolj navdušuje, saj je v studiu popolnoma drugačna atmosfera, ustvarjalna, kot na odru. Ni stvari, ki se je ne lotim, v vse dele ustvarjanja novega albuma sem vedno zelo vpletena, tako v tekste in glasbo kot tudi v aranžmaje in končno podobo pesmi.

Kako pa se to potem odraža na vas? Joj, če bi vam povedala, kako sem zahtevna, mi morda niti ne bi verjeli. Čeprav morate vedeti, da so nastopi in studio zelo komplementarni, povezani. Ne moreš delati pesmi, ne da bi potem videl, kako to sprejemajo ljudje. A sposobna sem premetati tekst, ga spremeniti, dodati in popolnoma obrniti naokoli, še vedno pa želim, da se s tem strinjajo tudi ljudje, ki to delajo zame.

Vas ljudje na ulici še vedno spoznavajo? Veste, kaj je res nor občutek? Ko veš, da ljudje še dandanes otrokom dajejo ime Doris po meni in mi to tudi povedo. To je nekaj, kar ne morem opisati, to je čast, ki je ne znam opisati, to je nekaj, kar zame ni s tega planeta. Trideset let je veliko, to je dolgo obdobje. Če bi imeli v hiši 30 let isti kamen, bi poznali vsako njegovo razpoko, barvno paleto, vsako napakico bi videli na njem, kaj šele če govorimo o človeku. Biti 30 let del življenja nekoga, je nekaj, kar ti mora pomeniti veliko. Prav pred eno uro so sem, kjer imava ta intervju, prišli ljudje, med njimi je bil par, ki se je zaljubil ob skladbi Željo moja, ob njej sta se spoznala in to pesem sta želela slišati tudi na poroki. Čutila sta, da mi to morata povedati, da to morata deliti z mano. To je lepo.

Ste kdaj razmišljali, da bi počeli kaj drugega, kot le peli? Ko sem bila mlada, ja. Želela sem si poučevati angleščino ali sociologijo, a na koncu sem se odločila za sociologijo, šla sem študirat v Zagreb, a me je ta glasbeni strup odpeljal tako daleč stran, da nisem nikoli končala študija.

Je glasba vedno vaš spremljevalec? Kakor kdaj. Ne boste verjeli, a včasih je najlepši zvok, ki ga lahko slišim, tišina. Včasih mi tišina zelo odgovarja. Moram se sem pa tja odmakniti od vsega, da potem lahko bolje slišim to, kar moram. Včasih človek potrebuje mir in tišino, da potem zvok, ki pride do njega, nanj naredi večji vpliv.

Kdaj ste nazadnje nastopali v Sloveniji? Imela sem nekaj manjših nastopov, nekaj televizijskih, bila sem tudi gostja, nekajkrat sem nastopila z glasbeno kolegico Heleno Blagne. Takšnih solističnih, kot prihaja zdaj, pa že dolgo ne. Občinstvo je bilo tukaj vedno dobro, vedno imam lepe spomine na koncerte pri vas.

Imate kakšne stike z glasbeniki iz Slovenije? Glejte, veliko glasbenikov iz Slovenije poznam, a v veliki meri gre za ljudi, ki so objekti mojega spoštovanja, za tiste, ki sem jih nekoč, ko sem bila še otrok, poslušala na festivalu v Splitu. Gre za Majdo Sepe, Pepel in kri, Ditko Haberl, to so tisti, ki smo jih poslušali, gledali, občudovali.

Kaj pa lahko pričakujem na koncertu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, ki bo 24. maja? Mene, kaj pa drugega (smeh). Šalo na stran. Za koncert se bom kot vedno pripravljala v miru, rada imam mir. Nikoli ne dovolim, da me kot figuro vozijo sem in tja, ne maram tega, da me vozijo v neke restavracije, jaz lahko pojem solato v garderobi, najbolj pomembno je, da imam mir. Pred koncertom se vedno pripravim, zberem se, rada sem sama s sabo, sicer pa neke stvari že potekajo. Imamo vaje, pripravljamo skladbe, že zdaj vem, kako bo koncert videti. Na odru bodo sami odlični glasbeniki, saj sicer ne bi bili z mano, tako da bo, ko se bo to vse spojilo v eno, nastal en fantastičen koncert, verjemite mi.