Iz arhiva: 91-letna Ljubljančanka, ki se še vedno rada lepo obleče, si uredi pričesko in naliči obraz

Ljerka Palovec Toplak je nenavadna ženska. Ženska, ki ji je bilo dano, je v naslovu knjige o njej zapisala pisateljica Milena Miklavčič. Odraščala je v premožni družini v središču Ljubljane in še danes živi na istih 245 kvadratnim metrih kot v otroštvu. Usoda ji je naklonila krasno življenje, pravi. Pravega moškega, s katerim sta kar 58 let preživela v harmoničnem zakonu, delo kozmetičarke, ki jo je pripeljalo tudi v filmske vode, dobre prijatelje in zdrav duh v zdravem telesu. Ljerka pri 91 letih še vedno redno spremlja alpsko smučanje in smučarske skoke, ne izpusti pa niti tekem v motociklizmu in formuli ena. Glavne poudarke tekem si beleži v dnevnik, kjer si zapisuje vse, kar se ji zgodi. Tudi misli o sreči, s katerimi začenja dan. Takih zvezkov ima mnogo in so ji dragocen spomin. Smrti se ne boji. Ko bo prišel njen čas za slovo, bo telo darovala v znanstvene namene.

Gospa Ljerka, pri 91 letih ste videti čudovito. Kaj je recept za srečno starost?
Zdravje duše, telesa, nekaj denarne rezerve in telesni čuvaj ali "bodyguard", ki zame skrbi na vseh ravneh.

Kdo je vaš "bodyguard"?
Moja prijateljica Natalija, ki bo letos dopolnila 70 let. Bojim se, da me bo tako razvadila, da ne bom več znala biti sama. K sreči mi glava še vedno dobro dela, za vse preostalo pa poskrbi ona.

Kako ste spoznali Mileno Miklavčič, ki je o vas napisala celo knjigo z naslovom Ženska, ki ji je bilo dano? Menda sta se za pripravo knjige družili vse leto, vsak petek pri vas doma, prijateljstvo pa ohranjata še danes.
Ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem svoji prijateljici Majdi iz Žirov zaupala, da bi jo rada spoznala. No, moje prijateljice so mi pripravile presenečenje in me k njej odpeljale na kavo. Ko nam je Milena odprla vrata, nas je vprašala: "Ali niste rekle, da boste s seboj pripeljale tudi starejšo gospo (smeh)?" Še danes se smejiva na ta račun. No, beseda je dala besedo in nastala je knjiga.

'Takih, kot sem jaz, ni veliko.' Foto: Bor Slana

Še vedno ste polni energije, tudi mobitel obvladate. Kako dobri ste z računalnikom?
Sploh nisem, imam pa "bodyguarda", ki skrbi tudi za to. Na internetu najde vse, kar si izmisliva.

Prej omenjena gospa pri 70 letih?
Da, kaj pa je to 70 let? V teh časih tudi 90 let ni veliko.

Različno, nekateri so že pri 60 letih precej ubogi.
Res je, takih, kot sem jaz, ni veliko. Veste, dejavna sem tudi kot članica Društva ljubiteljev opere in baleta. S somišljeniki se vsakih 14 dni družimo v Šestici na t. i. dežurstvu. Ravno pred dnevi so me vsi oblegali zaradi nastopa v dokumentarcu Milene Miklavčič, ki so ga na nacionalni televiziji predvajali dan pred tem.

Milena v knjigi o vas, ki je pravzaprav namenjena samo vam in vašim prijateljem in ni v prodaji, veliko piše o tem, da ste imeli srečo, da ste znali ohranjati optimizem ne glede na to, kaj se vam je v tistem hipu v življenju dogajalo. Saj ni moglo biti samo lepo, kajne?
Kaj naj rečem? V življenju nisem ravno veliko trpela. No, pravzaprav nikoli. Tudi ko mi je pred tremi leti umrl mož, s katerim sva bila srečno poročena skoraj 60 let, me to ni potrlo.

Ko z nekom živiš tako dolgo in v tako harmoničnem zakonu, kot sva midva, ti to ostane v srcu. To sem jaz. Gradila sva drug drugega. Tisto, česar je imel on preveč, sem imela jaz premalo in obratno. Moj mož je bil izredno nežna duša, kar za moškega ni običajno, jaz pa bolj stavim na razum. Rada imam lepoto, dobroto, plemenitost, nisem pa kokoš, ki se cmeri vsevprek.

Niti ko gledate srce parajoč film?
Joj, takrat pa jokam kot trapasta (glasen smeh). V kinu sem vedno pustila, da so mi solze stekle po vratu, nikoli pa nisem želela pokazati, da jokam. Solz me je sram. Ko je bilo filma konec, sem se elegantno sklonila proti torbici na tleh, si obrisala solze in se delala, kot da ni nič.

Harmoničen zakon je stvar usode, je prepričana. Foto: Bor Slana

Ne vem, kako je to mogoče. Jaz sem tako nečustvena, moj mož pa je jokal na vsakem vogalu. Bil je res nežna prekmurska duša. Pri njih doma so se za božič vedno objemali, nato pa so vsi planili v jok, zato sva ta običaj raje ukinila. Kaj pa naj bi storila? Nisem ga mogla gledati tako žalostnega.

Ob njem se je moja najmanj razvita plat, to je čustvena, povečala. Običajno se žena naslanja na moškega, pri naju pa je bilo ravno obratno. Moj mož Joži je vedno govoril: "Ljerkica, ob tebi sem tako miren in gotov."

Kako se da oblikovati tak zgleden zakon?
To je stvar usode. Če ti usoda nameni pravega moškega, se ti ni treba postavljati na glavo. Ni se ti treba spraševati, ali te ima rad ali ne. To se čuti. In po drugi strani, če ni pravi, te bo vse dneve nekaj glodalo pri srcu.

Veste, kdo je ljubosumen? Tisti, ki mu strahovito primanjkuje samozavesti! Tisti, ki ga vsaka sapica lahko premakne. Takrat se kar naprej bojiš, da ti bo moškega katera speljala.

Je bila odločitev, da ne bosta imela otrok, zavestna?
Da, že od otroštva sem bila odločena, da ne bom imela otrok.

Zakaj ne?
Najprej zato, ker sem odraščala skupaj s sestro, ki je bila kot otrok zelo zahtevna, pozneje pa zato, ker je svet postal tako čuden. Razvajeno mularijo bi najraje poslala v zapor, ko pa vidim otroke, ki nimajo kaj jesti, me stisne pri srcu. Vse dobrote, vse lepe navade so kar nekako izginile. S sestro sva bili zelo skromno vzgojeni, nikoli si nisva nič izmišljevali, … Kaj pa danes? Danes se vsi samo še važijo in postavljajo.

Živite dokaj razkošno, na 240 kvadratnih metrih, imate osem sob, ki jih, zanimivo, ne oddajate. Da, vse to sem podedovala. To je tista sreča, o kateri sem vam pripovedovala. Pačiju (očetu, op. a.) sem vedno govorila: "Pači, zapusti mi samo srečno zvezdo." No, očitno mi je zapustil dve. Verjetno zato, ker sem samo jaz ostala v Ljubljani. Sestra Zdenka se je zelo zgodaj poročila v Italijo.

Dnevno dogajanje si beleži v dnevniku. V njem je vse mogoče, od imen obiskovalcev, občutkov, ki jih je občutila ob ogledu baletne predstave do rezultatov naših športnikov. Foto: Bor Slana

Omenili ste, da se bili kot otrok vse prej kot samozavestni. Ko vas danes gledam, o pomanjkanju samozavesti ni ne duha ne sluha. Ravno obratno. Zelo samozavestni ste videti! To pride z leti? Res je, ta lepa gospa (pokaže nase, op. a.) je bila kot mladostnica povsem brez samozavesti. Vesela in delavna, a brez samozavesti. Sestro sem oboževala in občudovala. Ko sem jo gledala, mi je to pobralo vso energijo. Sama sebi sem se zdela nihče.

Življenje je bilo potem prijazno z mano, srečala sem pravega moškega, imela sva lep zakon ter preživela vojno in komunizem, v katerem smo v naše stanovanje dobili več podnajemnikov. To je pomenilo, da sva z možem živela v eni sami sobi, a se s tem nisva obremenjevala. Z nekaterimi od njih smo se krasno razumeli. V 40 letih med nami ni padla niti ena grenka beseda. Ne vem, očitno sem samozavest pridobila z leti.

Preživeli ste tudi drugo svetovno vojno. To ni moglo iti kar tako mimo vas.
Ne vem, ali mi boste verjeli, ampak med vojno nisem videla niti enega mrtvega človeka, niti ene same nesreče. Večino časa sem preživela doma in to je bilo to. Nisem bila ne bela, ne rdeča, ne zelena in ne rumena. Tako je še danes. Starši so se leta 1943 ločili, počakali so, da sva s sestro dopolnili 18 let. To je bila edina večja sprememba. Mama je takrat odšla k svoji mami, jaz pa sem ostala s pačijem. To se mi je zdelo več kot pravilno.

Pači mi je takrat rekel, da moram hoditi v šolo, obiskovala sem gospodinjsko šolo v stavbi Mladike in se naučila jezikov. Danes tekoče govorim nemško in italijansko, znam pa tudi angleško in francosko.

Moja sestra Zdenka, ki se je pozneje ločila, tako kot vse moje sorodnice, ima dva otroka. Claudio in Saša. Ta zna tudi slovensko, čeprav z mano raje govori italijansko. Oba imam zelo rada, krasno se razumemo in onadva bosta podedovala vse, kar imam. Drugih sorodnikov nimam več.

Pri nas doma nismo nikoli rekli, da je dekle, ki ima več fantov, kurba. O ne, mama je vedno govorila: "Za ples sta potrebna dva. Če se kaj zgodi, sta oba enako kriva." Foto: Bor Slana

Kaj pa prijatelje?
12 mi jih je že umrlo, 15 prijateljic pa jih še imam. Tudi to je usoda. Zdi se mi, da sem zdaj obkrožena s hčerkami, ki jih nikoli nisem imela.

15 prijateljic je ogromno.
Kar veliko, da.

Kaj pa simpatija? Jo imate?
Ne, te pa k sreči nimam. (Malo se zamisli, op. a.) Ne, seveda imam simpatije, kaj pa govorim! Geje imam rada in veliko jih imam med prijatelji. Niso električarji – to so tisti lepi moški, ki se lepijo na ženske in izžarevajo neverjetno privlačno silo. Takih ne maram. Če me ima gej rad, pa vem, da me ima resnično rad.

Skupaj smo člani Društva ljubiteljev opere in baleta in še vedno skupaj obiskujemo različne predstave. Tudi v kino gremo večkrat in v živo spremljamo predstave iz Bolšoj teatra, pred leti pa smo tudi opere iz Metropolitanske opere. Ko bi vi vedeli, kakšne krasote so to!

Predvidevam, da referenduma o družinskem zakoniku niste kar tako izpustili iz rok.

Seveda ne! Neka gospa me je vprašala, ali sem proti, pa seveda nisem. Ves zakonik so spravili na točko, da si geji želijo posvojiti otroke, kar me strašno moti. Lepo vas prosim, mojim gejem posvojitev še na misel ne pride!

V knjigi ste se spomnili tudi na moške, ki jim rečete električarji. Že prej ste jih omenili. Kdo so za vas električarji?
Joj, na te moške sem res alergična. V mladosti sem bila res čedna in električarjev v moji bližini ni manjkalo. (Za izjavo o električarjih kliknite na video).

Kako so včasih gledali na žensko, ki je imela več moških? Omenili ste, da vašega očeta, ki je imel veliko prijateljic, oziroma gospic, kot jih je imenoval, zaradi tega niso nikoli obsojali.
Pri nas doma nismo nikoli rekli, da je dekle, ki ima več fantov, kurba. O ne, mama je vedno govorila: "Za ples sta potrebna dva. Če se kaj zgodi, sta oba enako kriva."

Po poklicu ste bili kozmetičarka, delali ste tudi pri filmu. Kako cenjen je bil v 50., 60. letih prejšnjega stoletja vaš poklic? Kozmetičarke smo bile takrat prava redkost. Za bogate gospe prejšnjega časa je zadostovala ena sama kozmetičarka, danes jih imate na vsakem vogalu.

Za kozmetično šolo sem se odločila po drugi svetovni vojni. Prijateljica mi je svetovala, naj se, ker kar naprej tičim med kremami, odločim za poklic kozmetičarke. V življenju mi je marsikdaj kdo kaj svetoval in tega nisem upoštevala, takrat pa se me je res dotaknilo.

"Moji tipi nikoli niso bili "tarzani". Veste, vi bi bili zame preveč lepi (obrne se proti fotografu, op. a.) in bi se vas kar malo bala. Preveč lepih moških ne maram, ker so preveč zaljubljeni sami vase. No, ne vsi, nekateri so samo veseli, ko se pogledajo v ogledalo, drugi pa so res kar preveč samovšečni." Foto: Bor Slana

In ste se odločili za študij kozmetike v Genovi.
Da in tudi tu sem imela srečno roko. Učiteljica na kozmetični šoli je bila hčerka sestrine prijateljice in si je tisto leto zaželela biti prosta. No, mene je kljub temu sprejela v uk ter se vse leto posvečala samo meni in mojemu izobraževanju. Vadili sva druga na drugi in bilo je res sijajno.

Ne boste verjeli, ampak če imaš srečo v življenju, potem gre, kakorkoli se obrneš, vse tako, kot mora. In ko ti vse lepo teče, ne opaziš, da se kaj slabega dogaja, da na primer 40 let živiš v eni sobi. Da, bili smo skromni, dobro smo se imeli, nikoli se nismo prepirali.

Kako ste prišli do filma?
Prijateljica in neki gospod sta me prišla vprašat, ali bi delala pri filmu. Najprej se s tem nisem strinjala, saj o maski nisem imela pojma. Znala sem polepšati ljudi, nisem pa jih znala spremeniti. Iz mladega nisem znala narediti starega in obratno.

Nisem bila maskerka, znala pa sem negovati obraz. To sta dva povsem različna pojma. Nekaj časa sem oklevala, a ko me je še mož podprl, sem se vabilu odzvala.

Tudi tam sem imela srečo. Vse se je lepo izteklo. Ličila sem tudi ženo znamenitega igralca Omarja Šarifa, prelepo Faten Hamamo, spoznala pa sem tudi nekega znanega gospoda – imena ne želim razkriti –, ki me je povabil k sodelovanju pri nekem drugem filmu. Med nama je obstajala neverjetna simpatija in duhovna povezava, ki je trajala celih 20 let, a se med nama nikoli ni nič zgodilo, čeprav mi je še mož govoril, kako je ta moški zaljubljen vame. Še sreča, da ni bil ljubosumen.

Kakšni moški so vam bili všeč?
Moji tipi nikoli niso bili "tarzani". Veste, vi bi bili zame preveč lepi (obrne se proti fotografu, op. a.) in bi se vas kar malo bala. Preveč lepih moških ne maram, ker so preveč zaljubljeni sami vase. No, ne vsi, nekateri so samo veseli, ko se pogledajo v ogledalo, drugi pa so res kar preveč samovšečni.

Mislim, da moramo tudi ženske poskrbeti za svoj videz. Svojim strankam in prijateljicam sem vedno svetovala, naj se negujejo. Naj si zjutraj vzamejo pol ure časa in se takrat posvečajo samo sebi. Naj takrat mislijo le nase.

Vsak dan se uredi in naliči. "Seveda, važno je, da sem sama sebi všeč," pravi. Foto: Bor Slana

Se še vedno vsak dan uredite, se naličite?
Seveda. Glavno je, da sem sama sebi všeč. Doma imam več nočnih in več dnevnih krem, uporabim pa tisto, ki mi v tistem trenutku najbolj ustreza. Rada se lepo oblečem, si uredim pričesko in naličim obraz. Če sem vsa zelenkasta v obraz, si pordečim lička. Saj ni treba veliko, da si zadovoljen.

Menda še vedno ličite druge.
Da, dve gospe me kar ne izpustita iz rok. Lepo je videti, da si nekdo tako močno želi tvojega dela in pomoči. Dokler to obstaja, se temu ne smeš odpovedati.

Menda imate za čas smrti predviden prav poseben scenarij.
Res je. Ko bo napočil čas smrti, bom odpotovala kot E. T. vesoljček. 'I will go home. (Domov grem.)'. No, jaz bom rekla povsem enako. Moje telo bodo odnesli na Inštitut za sodno medicino, pa naj grem še malo v znanstvene namene, moja duša bo tako ali tako odpotovala proti nebu.

Misel na smrt vas torej ne obremenjuje?
Še na misel mi ne pride! Mama me je vedno učila, da je naše telo samo škatla, obleka. Naj to mojo obleko preverijo še znanstveniki! Morda imam notri res kaj posebnega, da sem pri 91 letih taka, kot sem. Še sama priznam, da sem drugačna od drugih.