Velebit – skalno veličastje nad Jadranom

Ne čakaj na maj Velebit je 140-kilometrska gorska kača, ki se vleče vzdolž Jadranskega morja v smeri severozahod-jugovzhod od prelaza Vratnik nad Senjem do kanjona reke Zrmanje. Zakrasel gorski greben z nepreglednimi gozdovi – v njihovi temačnosti se lahko zasvetijo tudi oči medveda ali volka – in obširnimi pašniki se razdeli v Severni, Srednji in Južni Velebit, znotraj katerih naravno raznolikost varujeta dva narodna parka: Sjeverni Velebit na severu in Paklenica na jugu. Ta se v dneh pred prvim majem spremeni v pravo mravljišče plezalcev z vsega sveta, saj poznoaprilsko jadransko sonce že prav poletno boža napete mišice. Južni Velebit tako ljubiteljem narave – planincem, plezalcem, avanturistom – ponuja odlično uverturo v zoro poletja.

Mati narava je umetelno razbrazdane stene Južnega Velebita oblikovala s pomočjo vode in vetrov, bogatih z morsko soljo. Kaže, da slan piš in sredozemsko ozračje prijata tudi rastju, saj je svet izvirno in bogato poraščen z gozdom, grmičevjem in zalimi cvetovi, ki za rast izkoristijo vsako peščico prsti in se ugnezdijo na beli skali ali kamnitih tleh … pravo razkošje naravnega botaničnega vrta v velebitski odmaknjenosti.

Kanček Južnega Velebita

Vaganski vrh, prvak Velebita, ki Hrvatu ogreje srce toliko kot Slovencu Triglav, se nad gladino Jadranskega morja dvigne 1757 metrov in je konec aprila kaj lahko še pokrit s snežno preprogo. Nižji vrhovi pa so že spomladansko prebujeni, kot na primer Bojin Kuk in Crni vrh, ki se oba sončita na nadmorski višini 1110 metrov. Naskok na Bojin Kuk se začne ob morju, v Milovacu, in prek razglednega Bojinaca pripelje do z jeklenicami zavarovane planinske poti, ki oplemeniti vzpon na skalni stolp. Bojin Kuk poplača trud s pogledom na razgibano in skromno poraslo kamnito pokrajino, ki se v globini pogrezne v modrino Jadranskega morja.

Ob poslavljanju dneva na planini Veliko Rujno zagori nebo in v soju lesketajočih se zvezd zapleše kres, saj so spomladanske noči v objemu hrvaških gora prav sveže. Jutranji hlad spremlja korak do Doma Paklenica, od koder pot narekuje grizenje kolen do Crnega vrha, kjer kraljuje stolp z razgledno kamero. Sestop skozi kanjon Velike Paklenice odškrne še vrata v svet plezanja z legendarno steno Anića kuk, polno alpinističnih navez.

Krupa, hrvaška Soča

Ob vznožju južnih pobočij Velebita se skriva še en biser – kanjon Krupe, ki je najdaljši in najimpresivnejši pritok Zrmanje. Na 11-kilometrski poti pade Krupa kar čez 19 slapov različnih dimenzij, sicer pa si pot utira skozi mogočen kanjon, ki je s svojo zemeljsko umirjenostjo pravi kontrast smaragdni modrini reke, ki se vije med spomladansko dehtečimi travnatimi zaplatami in krošnjami listavcev.

Za najlepši del Krupe velja Kudin most ljubezni, najstarejši še ohranjen prehod čez smaragdno reko. Po legendi je kamniti prehod čez reko zgradil zaljubljeni mladenič, da je dosegel dom svoje izbranke na sosednjem rečnem bregu. Sprehod čez valujoč kamniti most omamlja s pogledom na številne kaskade modro-zelene reke, ki poskakujejo čez apnenčaste ovire. To idilo si je za svoje domovanje izbral tudi pravoslavni samostan Krupa, dragocen branik srbske duhovne in kulturne dediščine na Hrvaškem.