Pozor, navijači so v mestu

Začelo se je evropsko prvenstvo v košarki, menda največji športni dogodek, ki ga je do zdaj gostila Slovenija. Pravi čas za to, da se vprašamo, kakšni turisti so navijači, še posebej ker je športni turizem menda najbolj hitro rastoča turistična niša, ki vsako leto v svetovnem merilu prinaša 600 milijard dolarjev dobička. Čeprav je v to številko vštet tudi t. i. mehki športni turizem, kamor spadajo vaše smučarske počitnice ali raftarski izlet na Taro. Trda oblika športnega turizma pa je navijaški turizem. Kakšne izkušnje imamo do zdaj z navijaškim turizmom? Bolj pičle. Največja tovrstna avantura se je Slovencem gotovo zgodila tisto leto, ko so se Katančevi fantje prvič uvrstili na evropsko prvenstvo in so slovenski navijači množično romali v Belgijo. Natančneje v Charleroi, ki je verjetno najbolj dolgočasno belgijsko mesto, Jesenice na ravnini, ki ne premore niti dostojne promenade z lokali. Je pa res, da je bilo tam dobro pivo, a kaj ko je bilo drago.

Kaj si torej lahko obetamo od košarkarskega prvenstva? Žal košarkarski navijači niso tako glasni in vroči kot nogometni. So bolj salonski, niti angleški košarkarski navijači niso huligani. Ne spomnim se, da bi kdajkoli v mestu razgrajali košarkarski navijači, niti v najboljših jugoslovanskih časih ne. Medtem ko so nogometni poskrbeli za kar nekaj zabavnih incidentov. Najbolj so v spominu ostali škotski nogometni navijači. V kiltih so že dopoldan posedali po mestnih lokalih in popivali. Niso bili nasilni, le zabavni. Najbolj zabaven incident? Kakšnih petnajst minut pred začetkom tekme sta se dva moška v krilih opotekala po Dunajski proti Bežigradu. Ustavila sta mimoidoče dekle in jo v pristni škotščini spraševala, kje je stadion. Prijazno jima je povedala, kam naj gresta, in še dodala: "Ampak vaša tekma je v Celju." Tako ali tako je takrat večina tekmo gledala kar po ljubljanskih lokalih.

Zadnjo večjo invazijo navijačev je Ljubljana doživela, ko so se na poti v Italijo tu ustavili navijači PAOK. Vse je bilo črno-belo, res pa je, da jih je bolj kot pivo zanimalo vpitje na Prešernovem trgu.

Malo verjetno je, da bi se v času košarkarskega prvenstva na Kongresnem trgu zbrala taka množica podpornikov kakšne države. Razen Slovencev, seveda. A upanje umre zadnje, ker potem bi bilo v mestih vsaj nekaj športnega občutka.