Po tisočerih stopnicah do stranišča z razgledom

Stopnice – dnevna nočna mora Pravzaprav sem spet v dolini, skoraj v tropih, z bananinimi listi, bujnim zelenim rastjem … in marihuano, ki se svobodno razrašča ob poti, ko bijem boj s strmino proti Ghari. Pa ni strm samo začetek, ampak ves dan, posejan s tisočerimi stopnicami, ki postajajo moja dnevna nočna mora. Še sreča za nepalski mlečni čaj in njegovo čarobno energijsko moč, ki me požene naprej, skozi kopico vasi s pogledom na mogočni Daulagiri. Spet se ob poti bohotijo žitna polja, ponekod še valujoča v vetru, drugod požeta, nekatera pa polna domačink, ki v koške obirajo rjave glavice prosa. V Sikhi med ročno mlačvijo zmotim starejšo ženico, ki se brezzobo nasmehne skozi prašno kopreno.

Ravno v tej vasi se odločim, da bo kar držalo, kako so Nepal domiselno ubesedili v eni izmed čajnic na poti: Never Ending Peace And Love! Tudi stopnic kar noče biti konec, ko končno stopim v Ghorepani. Ta dan sem skoraj zlezla na Triglav: če Tatopani (1200 m) primerjam z Aljaževim domom v Vratih (1110 m), Ghorepani (2870 m) pa s Triglavom (2864 m), je to to; več kot zadovoljiv razlog za sladek spanec. Skoraj presladek, saj sem preslišala budilko ob 4.35 in 20 minut kasneje začela rogoviliti po sobi: leče v oči, obliž na nogo, skok v goro oblačil, stranišče, baterije iz spalne vreče v fotoaparat, vmes pa še goltanje cimetovega polžka in čaja. Še gojzarje na noge, čelno svetilko na glavo in ob 5.10 že odbrzim iz lodža. Proti Poon Hillu, seveda po stopnicah – hja, tudi na tritisočak (3200 m) zlezeš po stopnicah. Kmalu se zaletim v dolgo kačo ljudi, željnih sončnega vzhoda nad 3000 metri. Kakšnih 300 nas je na tej romarski poti do razglednega stolpa, ki so ga včasih zasedali maoisti, danes pa turisti.

Luna še vedno počiva na spokojnem jutranjem nebu, na vzhodu pa že oranžno žari. Kot zrela pomaranča ožarjeno nebo oznanja prebujajoči se dan, oblaki pa se nagajivo kodrajo v rožnate pramene. Okrog 6.15 zlata krogla ognjeno razbeli nebo in najprej oblizne Anapurno I in njeno južno steno, nato stegne sončni jezik še do Mačapučareja. Sonce nadaljuje svoj valček proti zahodu, vse do Daulagirija. Stairway to Heaven me spreleti ob tej jutranji čarovniji, ko odmislim množico okrog sebe. Polna sončne svetlobe in zagona novega dne dobesedno odskakljam v Ghorepani in si privoščim kraljevski zajtrk, kajti pred mano je še dolg dan.

Spet stopnice za ogrevanje, sicer pa se današnja pot večinoma skriva v rododendronovih gozdovih. Mogočna skrivenčena drevesa, porasla z mahom, bi zagotovo spregovorila, če bi šla tu skozi ponoči. Spet doživljam »čar« prečkanja rek, ki so globoko pod mano, da kolena že pošteno škripajo, sledi pa strm vzpon, po stopnicah in soparni vročini, da se v mojem miselnem besednjaku že znajde kakšna sočna kletvica. Jutranja množica pohodnikov je v času kosila kar izpuhtela in popoldne se prehitevamo le še z dvema Francozoma. Gor in dol, pa gor in dol in spet gor in dol, malo po gozdu, malo po soncu, večino časa pa po teh presnetih kamnitih stopnicah. Francozinja, ki me s svojo iskrivostjo spominja na Amelie, presedla na samosvoj stil obutve: leva noga se poti v gojzarju, desna, do krvi ožuljena, pa se proti prahu bori z nogavico v japonki. Vsa lepljiva od čarobne kombinacije potu, kreme za sončenje in praha prilezem v Chhomrong in se pustim prepričati zgovorni gospodinji, ki vabi v svoj lodž. Zadetek v polno – vroč tuš, omamen razgled na Mačapučare iz postelje in še pica za večerjo, takšna, ki se mi »paradižnikovsko« smeji s pladnja.

Toaletni papir, moj najboljši prijatelj

Ob poti do baznega tabora pod Anapurno se razrašča šopek manjših vasi, ki zaživijo samo v turistični sezoni, sicer pa od Chhomronga naprej ni nobena stalno poseljena. Prvi del poti mi spet nakloni stopnice: že za dobro jutro 500 višinskih metrov po neenakomerno razporejenih kamnitih stopih. V misli se mi prikrade ideja, da bodo Nepalci zagotovo patentirali novo športno panogo – hitrostno hojo po stopnicah s čim težjim tovorom na hrbtu, sodeč po tem, kako urno nosači premagujejo stopniščno strmino in mi zraven še razložijo, da jim olajša ravnotežje med hojo. Med nosači se znajdeta tudi dva fantiča kakšnih desetih let, ki že sopihata s svojima košema in tako pomagata preživljati družino. Na poti srečam tudi mlada dekleta, otovorjena čez glavo … nič kaj zavidljivo odraščanje, razmišljam, ko nadaljujem skozi rododendronov gozd, ki prijetno hladi in spodbuja domišljijo. Vse do Himalaye, ko se moram 14. dan trekinga prvič potruditi za prenočišče, saj sta oba lodža polna, pa me vendarle stisnejo v sobo k dvema Kanadčanoma.

Naslednje jutro je moje, saj prva zapustim vas in si jutranjo spokojnost nad višino 3000 metrov popestrim z rastlinstvom ob poti in s pesmijo šelestečega jesenskega listja pod nogami. Počasi se nas nabira kača pohodnikov, večinoma z vodiči ali nosači, jaz pa v družbi svojega zvestega nahrbtnika, ki je že postal eno z mojim hrbtom. Po Deuraliju pa se začne, ojej, črvičenje v želodcu, ki se v pol ure spremeni v brezglavo iskanje ne preveč obleganega grma, ki je na tej višini že ogrožena rastlinska vrsta. Končno najdem svoj skriti kotiček za veliko skalo in si olajšam črevesje, v naslednje pol ure pa se zgodba še dvakrat ponovi, in do baznega tabora Mačapučare še dvakrat. Moram pa priznati, da še nikoli nisem imela tako idiličnega stranišča … med visokimi travami, z razgledom na zasnežen himalajski vršac in ob žuborenju Modi Khole za uglasitev z mojimi prebavnimi sokovi. Izčrpana jo drobim naprej in za prebavne težave krivim dal bhat od prejšnjega večera, čeprav sem bila tudi z vodo po vaseh kar preveč pogumna. V baznem taboru pade zmagovita kombinacija čaja iz sveže nabrane mete in sedmih tablet aktivnega oglja. Grmovja ni več, še sreča, da me je driska samo povohala, a toaletni papir, moj najboljši prijatelj danes, se je res izkazal … tako zelo, da si je zaslužil, da sem ga »utopila« v stranišču na višini 3700 metrov.

Steza se obrne proti zahodu in steče skozi pšenično rumeno travo, počesano z gorskim pišem in posejano s črnimi skalami. Južna stena Anapurne so kot sramežljiva devica ovija v tančice oblakov … kaže, da bo treba na njeno veličino počakati do jutra. Skozi pšenično-ebenovinasto prostranost si pot utira potok, slabotno žuboreč pod ledeno čipko. V daljavi se že pojavijo modre strehe, ki oznanjajo bazni tabor, v katerega pospremi tabla z napisom Welcome to Annapurna Base Camp, 4130 m – juhu, uspelo je! Le malo pred sončnim zahodom, ki Mačapučare obleče v barvo cvetočih marelic. Zaradi značilne oblike ga imenujejo tudi nepalski Matterhorn ali Ribji rep. Mističnost doda še dejstvo, da velja za sveto goro boga Šive in je zato vzpon nanj prepovedan. V lodžu se pogrejem s česnovo juho in že v jedilnici se zavijem v spalno vrečo. Med radoživim klepetom z nosači in vodiči me doleti celo ekskluzivna ponudba, da se jim pridružim pri spanju v jedilnici … imela bi zabavno družbo pa še spalke ne bi potrebovala, mi obljubljajo. Hja, moja puhasta spalna vreča tako dobro greje, da se ji res ne morem izneveriti, in še zadnjo ledeno hladno noč dokaže, da mi ni bilo zaman v njej vroče celo poletje v Sloveniji.