Nedelja, 15. 7. 2018, 15.10
6 let, 4 mesece
Slovenka v tujini
Natalija iz Avstralije: Do decembra, ko je božič, smo tu že vsi v kopalkah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,83
2
V življenju Natalije Brumec je bilo že več postaj - najprej Poljčane, kjer je odraščala, nato Maribor, ki mu je sledila Ljubljana, za njo osem let Londona in zdajšnja postojanka Sydney. Za Avstralijo sogovornica pravi, da je edinstvena.
V Sydneyju Natalija Brumec živi že slaba tri leta, kamor se je s fantom Fernandom C. Alonsom preselila po osmih letih življenja v Londonu. Veliko Britanijo je zamenjala Avstralija zaradi poslovne priložnosti. Natalijin partner Fernando je kot računalniški programer dobil sponzorstvo za službo v Sydneyju.
Priložnost za selitev je za sogovornico prišla v pravem času, ravno takrat, ko so jo v Londonu "začele srbeti noge, ker sem želela zamenjati mesto. Londona sem se prenajedla." Je izjemno vznemirljivo mesto, a ji v tem življenjskem obdobju bolj ustreza umirjeni Sydney, pravi. Avstralija pa je bila njena fascinacija že od nekdaj.
Na novi celini je spremenila tudi svoj poklic. Izstopila je iz marketinških raziskav in se posvetila holistični medicini, manualni terapiji. Odprla je svojo kliniko, kjer izvaja terapevtske masaže, nosečniške tretmaje, limfne drenaže in obravnava športne poškodbe.
Natalija Brumec in Fernandno C. Alonso, ki sta v Avstralijo prišla oktobra leta 2015, imata štiriletni vizum, po tem sledi nova selitev. Kam bosta odšla, še ni jasno.
Natalija Brumec za Avstralijo pravi, da je edinstvena, in jo priporoča vsakomur.
Kako je s pridobivanjem vizumov za bivanje v Avstraliji?
Vse skupaj so dokaj poostrili, kar sva tudi sama doživela, ko sva se potegovala za štiriletni avstralski vizum, ki v tej obliki, kakršno imava midva, niti več ne obstaja. Če je prej veljalo, da imaš po štirih letih dela in bivanja pri nadaljnjem podaljševanju dovoljenj veliko bolj odprte možnosti, zadnji dve leti ni več tako. Še posebej, če si starejši od 30 let, imaš veliko omejitev.
To, da je dala služba Fernandu možnost sponzorstva, je pomenilo šele začetek vseh migracijskih preverjanj in protokolov, ki sva jih morala opraviti z obilico papirjev. Odobriti so morali tudi moj prihod v vlogi njegove partnerice. Zato sva morala dokazati, da se nisva spoznala šele pred kratkim.
Zima v Sydneyju.
Kako sta to dokazovala?
Pri tem ni določenih usmeritev in se moraš precej znajti sam. Midva sva sicer pripravila še več, kot je potrebno. Založila sva jih s fotografijami s skupnih potovanj, letalskimi kartami, potrdili o najinih rezervacijah različnih hotelov, s stvarmi, ki sva jih skupaj kupila …
Resnično sva si želela, da se lahko oba za določen čas preseliva v Avstralijo, ne pa, da bi se jaz tu znašla s turističnim vizumom, ki bi ga po šestih mescih morala podaljševati in nato čez eno leto zaprositi za dodelitev vizuma prek svojega partnerja. Zato sva naredila vse, da bi se temu izognila in da bi tako že takoj oba dobila vizum za začasno bivanje.
Na novi celini je Natalija Brumec spremenila tudi svoj poklic. Izstopila je iz marketinških raziskav in se posvetila holistični medicini, manualni terapiji. Odprla je svojo kliniko, kjer izvaja terapevtske masaže, nosečniške tretmaje, limfne drenaže in obravnava športne poškodbe.
O vama so za avstralske uradne organe pisali tudi prijatelji, s čimer ste dokazovali resnost in dolgotrajnost vajine zveze.
12 deklaracij najinih prijateljev, kako dolgo sva že skupaj, sva dala overiti notarju in s tem zagotovila, da gre za resnične izjave. Tudi midva sva drug o drugem morala napisati deklaracijo. Kaj naj približno narediva, nama je namignil agent, prek katerega sva urejala papirje. A midva sva to še razširila. Naredila sem tudi predstavitev s 50 najinimi fotografijami.
Ste na koncu že uživali v tem? Vas je birokratska resničnost potisnila v romantiko, inventuro odnosa?
Lepo mi je bilo, ko so naju morali prijatelji opisati, kako naju vidijo kot par in kako naju poznajo posamezno. To je po svoje okronalo najin čas v Londonu, kjer sem bila vsega skupaj osem let, in tako sem imela občutek, da s tem končujem eno obdobje in začenjam drugo.
V Avstraliji so popularne zabave čez dan, ne večerje, ki se razvlečejo v noč. Veliko se družijo na prostem, na piknikih in plaži, saj je veliko sonca.
Omenili ste, da je imigracija v Avstralijo za posameznika, starega nad 30 let, veliko težja?
Tako je, mladi imajo dobre možnosti za enoletni vizum, ki je 6 mesecev delovni in 6 mesecev turistični, vendar pa so te številčno omejene glede na kvote, ki jih ima posamezna država, iz katere se seliš. Resnično je veliko imigracijskih omejitev, glede na to, koliko veliko prostora je tu.
Plaža Bondi v Sydneyju.
Poostrovanj, ne samo kar zadeva priseljevanje, je tu mogoče čutiti vedno več in na različnih področjih. Avstralija postaja vse bolj ostra država in v političnem prostoru prevladujejo konservativni pogledi. Občutiti je mogoče poostritve policije.
Zvečer po 23. uri ne moreš več prehajati iz enega v drugi lokal ali klub. Kjer si se znašel, tam ostaneš, četudi ti morda ni všeč, ali pa greš lahko samo še domov. To je tako imenovani zakon lock out law, ki je v veljavi od leta 2014, pomeni pa odgovor na težave s kriminalom in drogami.
Lokali in klubi pa tu niso dolgo odprti - do polnoči ali enih, zelo se moraš potruditi, da najdeš kakšnega, ki dela do 2. ure zjutraj.
Omejitve čutite na različnih ravneh vsakdana?
Tako je. Na plažo ne moreš iti s steklenico piva, ker na javnih prostorih ne smeš piti alkoholnih pijač. To je en vidik, ki ga začutijo predvsem popotniki, saj se tu ni mogoče zabavati po plažah in tudi ne celo noč.
So pa tu veliko bolj ozaveščeni v odnosu do sebe, svojega telesa in zdravja, kar se preslikava tudi na način, kako preživljajo prosti čas in se družijo. Popularne so zabave čez dan, ne večerje, ki se razvlečejo v noč. Veliko se družijo na prostem, na piknikih in plaži, saj je tu veliko sonca. Zelo zgodaj se zbujajo, ob šestih je, ko je marsikdo športno aktiven, na plaži prava gneča. Dihajo z naravo, zbujajo se s soncem, popolnoma normalno jim je, da vstanejo med 4 in 5. uro zjutraj. Ob sončnem zahodu pa se vse umiri, ob 21. uri zvečer je ulica, kjer živiva, popolnoma prazna.
Zdravo življenje in športna aktivnost sta torej vrednoti.
Tu imaš na vsakem vogalu akupunkturo, fizioterapijo, fitnese, ki so odprti 24 ur, različne lokale z zdravo prehrano, holistične klinike, centre energetskega zdravljenja … In ljudje te stvari veliko uporabljajo.
Plaža Cogee v Sydneyju.
Glede na to, da ste živeli že prej osem let v Londonu, vam življenje v velikem mestu ni bilo tako novo. To ste že osvojili ali je to nekaj, kaj je vseeno vsakič novo?
Veliko ljudi ob selitvi reče, oh, zopet vse znova. A meni se zdi, da ko enkrat predreš led in se najprej odseliš od staršev v drugo mesto, nato v tujino, se nekako na vse skupaj navadiš. S starši sem že v otroštvu veliko potovala in tako mi raziskovanje novih kultur in prilagajanje ter zlitje z novim okoljem ni tuje.
Avstralija pa je bila zame od nekdaj fascinacija, a ko sva se s fantom odločila za selitev sem, niti nisva vedela, kam greva. Nihče od naju pred tem še ni bil tu, a sva jo izbrala. Rekla sva si, da prideva sem živet za leto, dve ali štiri, kolikor nama bo ustrezalo. Pogoj je bil, da tukaj delava.
Natalija Brumec z mamo in babico na vožji po Sydneyju.
Imata že načrte za naprej?
Puščava odprte možnosti. Ko se izteče najin štiriletni vizum, bi s podporo fantove službe lahko zaprosila za PR - permanent residency (dovoljenje za stalno prebivališče, op. a.). To, da to potrdi služba, kjer delaš najmanj dve leti, kar v najinem primeru bi, je sicer šele prvi korak.
So pa ta dovoljenja draga, med pet in 10 tisoč avstralskih dolarjev, kar je odvisno tudi od tega, koliko časa si že tukaj in kakšen vizum si imel. Potem pa moraš biti vsega skupaj tu še pet let, šele potem se lahko prijaviš za pridobitev državljanstva.
Ko sva dobila možnost za začetek postopka za PR, sva sicer nekoliko oklevala, a se na koncu vseeno za to nisva odločila. Tako da bova morala naslednjega oktobra, ko se nama vizum izteče, oditi.
Natalija Brumec pravi, da je v Sydneyju eno najlepših pristanišč, kar jih je videla.
Bosta šla v Evropo?
Jasno je, da bova končala avstralsko izkušnjo, ki je odlična, saj bova tu ostala dlje, kot sva sprva nameravala. Je pa velika pomanjkljivost to, da sva zelo daleč od doma. Fernando je zelo povezan s svojo družino v Španiji, prav tako jaz s svojo v Sloveniji. Dolgoročno nama bo to povzročalo več žalostnih kot veselih trenutkov.
Življenje v tujini v tem pogledu vedno prinaša nekaj bolečine?
Vedno je določen priokus tega, da si oddaljen od trenutkov in dogodkov, ki se odvijajo doma. Pred kratkim sva bila en mesec v Evropi in tako sva imela priložnost, da sva bila del rojstnih dni, porok … Ko se vrneš domov, spet vidiš, koliko imajo te stvari teže in čara.
Zato je jasno, da se bova vrnila v Evropo, ne veva pa še, kaj bo destinacija. Skriti načrt in želja je malo Slovenije in malo Španije. (smeh, op. p.)
Mama in babica pri Nataliji Brumec na obisku.
Kakšen je vaš proces prilagajanja na novo okolje? Imate morda kakšno posebno navado, ko pridete v nov dom, s čimer prostor udomačite?
Ker sem se že toliko navadila na selitve in življenje v različnih krajih, sploh nimam več občutka, da je moje dojemanje doma povezano s prostorom. Kjer si ustvarim ta občutek, tam je moj dom. Je pa res, da to povezujem tudi z družino, ki mi je dala zelo dobre temelje ljubezni in vrednot, tako da imam občutek, da so zmeraj z mano. Sploh s pomočjo današnje tehnologije je lažje, je pa res, da so trenutki, ko mi manjkajo.
Nimam pa ob selitvah kakšnega rituala. Držim se slovenskih praznikov, in če se le da, naredim pojedino za veliko noč, kot smo jo imeli, ko sem odraščala. Ali pa za božič spečem peciva, ki jih je pripravljala babi.
Eno leto ste preživeli tudi v Južni Ameriki.
To je bilo enoletno potovanje, in ko sem omenila, da je londonsko obdobje trajalo osem let, sem eno leto od tega preživela v Južni Ameriki. Sem pa tam opravljala različna prostovoljna dela.
V kakšnem spominu vam je ostal London?
Zame je to najbolj zanimivo mesto v Evropi, ker je tako razburkano in kozmopolitsko. Tam se ti lahko zgodijo nepričakovane stvari, resnično je razburljivo mesto. Za čas, v katerem sem živela v Londonu, torej, v začetku svojih dvajsetih in vse do selitve v Avstraliji, je bilo to odlično mesto.
Veliko sem se naučila o sebi, ravno zaradi te prepletenosti kultur in odprtosti. Je pa življenje tam res hitro in tako se zlahka ne ustaviš. Zame je bila to pomembna izkušnja, ne samo ker je bila to prva selitev v tujino, ampak tudi zaradi izpostavljenosti novim stvarem, tkanju novih prijateljstev in raziskovanju novega prostora. London ima posebno mesto v mojem srcu.
Japonski vrt v Sydneyju.
Kaj vas navdušuje v Avstraliji?
Zagotovo to, da poletje traja devet mesecev. Zdaj je zima, pa je zvečer 13 stopinj. Na najmanj, kar se spusti temperatura, kot je bilo to na primer lani, je bilo osem stopinj ponoči, in to je za tu že zelo mrzlo.
Čez dan je lahko tudi do 20 stopinj, v povprečju pa je 15 stopinj. Tako je junija, julija in avgusta, septembra pa se začne toplo vreme. Do decembra, ko je božič, smo že vsi v kopalkah. Če imaš rad poletja in morje ter si po duhu deskar, potapljač in morska deklica v enem, potem je Avstralija pravi kraj. Tu se ne moreš naveličati plaž in prelepih razgledov.
Nenavaden je občutek, ko božično okrašene ulice spremljaš v kopalkah, kajne?
Čisto nasprotje. Zato imajo zdaj v juniju božične sejme, da si v zimi pričarajo praznični čas, ki ga poznajo prek filmov in televizije. Torej, božič, odet v puloverje, rokavice in šale. Nekateri se v tem času celo obdarujejo, čeprav smrekic ravno ne postavljajo.
Res je, da je to za nas čudno. Sama, ker je poletje, sploh nimam občutka, da je božič, kar pogrešam. Veš, da je ta čas, ampak zame to ni božič, ker si v kopalkah. Jasno ti je, da je to obdobje, ko se vse skupaj ustavi, vsi so vzhičeni, ampak jaz tega pravega občutka nimam, ker izviram iz druge tradicije.
Božična večerja v Sydneyju.
Avstralija je celina, država ekstremov. Na eni strani velike površine praznine, puščave, na drugi strani pa njena urbanost. Kako to sami doživljate?
Res gre za ekstreme. Največ ljudi je naseljenih na jugovzhodu države in na vzhodnih plažah. Največ populacije je v Sydneyju in Melbournu. Sredina je skoraj neposeljena, je le nekaj manjših mest, a je število prebivalcev minimalno. Edino večje mesto, ki je na zahodu, je Perth, a potem spet daleč nič naokoli.
Fascinantno je, ko srečuješ Avstralce, ki v večini drugih krajih svoje države še niso bili, kar je za nas nepredstavljivo. Čutiš te velike razdalje.
Drugačnost, njeno nenavadnost in lepoto narave Avstralije pa človek doživi lahko že sredi Sydneyja, v botaničnem parku, kjer je mogoče opazovati različne rastlinske in živalske vrste.
Ni veveric, ježev, golobov … Veliko je velikih belih ptičev, ki jim rečejo "bin chicken". Imajo ogromne kljune in brskajo po smeteh.
Španski festival v Avstraliji.
Kako doživljate Sydney?
Tukaj imaš vse in nimaš občutka, da si na drugem koncu sveta. To je eno od najlepših pristanišč, kar sem jih videla. Krasnega ga delajo zalivi in sydneyjski pristaniški most. Tistemu, ki ima možnost, priporočam vožnjo z ladjico naokoli.
Natalija Brumec je v Sydneyju spremenila svoj poklic, diplomirala je iz manualne terapije.
Je pa mesto živahno, a v primerjavi z Londonom veliko bolj umirjeno. Občutiti je mogoče večjo povezanost z naravo in ne bi rekla, da so ljudje tako veliki sužnji svojih služb, kot sem to spremljala na Otoku. Bolj ležerno vzdušje Sydneyja, ker sem starejša in drugače gledam na določene stvari, mi zelo paše. Tu lahko uravnovesiš osebno in profesionalno življenje in spoznaš, da ni vse samo služba.
Ob selitvi v Avstralijo ste spremenili poklic.
V Sydneyju sem končala še eno fakulteto in tako začela drugo kariero, kar pa je bilo pogojeno s tem, kako je to mesto nastavljeno in kako ljudje tu živijo. Vse to mi je dalo zagon za še en študij – manualno terapijo. To, kar je bilo prej moj dolgoleten hobi, je zdaj postal moj poklic.
V Londonu sem sicer delala v marketinških raziskavah, nekaj tudi v piarju in oglaševanju, a od vedno me je vleklo v holistične vode, masažo, fizioterapijo in manualno terapijo. In tako je bil Sydney odlična izhodiščna točka za spremembe v tej smeri.
Kot novinka v mestu in na profesionalnem področju težko dobite stranke?
Ljudje so tukaj zelo odprti in dajo veliko priložnosti ter možnosti novim ponudbam. Zato je za začetnika to spodbudno okolje. Vsakemu polagam na srce, če ima kdaj priložnost obiskati Avstralijo, pa naj bo to v poslovnem ali turističnem smislu, naj jo zagrabi, ker je edinstvena.
Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v nedeljski rubriki Slovenci v tujini. Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na ana.rupar@tsmedia.si.
2