Jadranski svetilniki od Trsta do Dubrovnika

Tudi na vzhodni obali Jadrana je svetilničarjev vedno manj, ker jih nadomeščajo avtomatizirane naprave, svetilnike pa ogrožajo tudi divja privatizacija, brezskrbno podrejanje tako imenovanemu robinzonskemu turizmu, vandalizem in kraje kamnitih delov. "Če sem s svojo knjigo spodbudil zanimanje in tako preprečil propad ali uničenje že enega samega kamnitega pomnika zgodovine in jadranskega kulturnega spomenika, bom zelo zadovoljen," je še povedal avtor, ki je jadranske svetilnike preučeval, obiskoval in fotografiral skoraj tri leta.

Tri države, eno morje in nobene meje

Od Trsta do Elafitskega (Jelenjega) otočja pri Dubrovniku je ohranjenih 52 svetilnikov, po eden v Italiji in Sloveniji, preostali pa na Hrvaškem, aktivnih pa je manj kot polovica. "Zelo sem si želel, da bi knjigo izdal prav letos, dvesto let, odkar je tedanja Avstrija sistematsko začela graditi svetilnike na vzhodni obali Jadrana, in v letu, ko bo Hrvaška vstopila v Evropsko unijo," je še povedal Zupančič, ki rad citira besede enega od svetilničarjev: "Ko pogledam s svojega svetilnika, vidim tri države, eno morje in nobene meje."

Opisi svetilnikov vsebujejo navtične podatke, zanimivosti in legende že iz časov antike ter več kot 200 barvnih fotografij, zaradi katerih se je avtor mimogrede ljubiteljsko izpopolnil kot fotograf. A tudi zbiranje in preučevanje podatkov o svetilnikih ni bilo vedno preprosto – že pri piranskem svetilniku, iz katerega se je zadnji svetilničar izselil pred 37 leti, se je to pokazalo kot nepričakovan izziv: "Slovenske uradne evidence, recimo, sploh niso imele vseh pravilnih podatkov o Punti Piran, zato sem to izvedel v splitskem podjetju Plovput, ki je vzdrževalo vse svetilnike v nekdanji skupni državi."

Neprecenljivi trenutki s svetilničarji

A ne samo v Splitu – Zupančič je o svetilnikih veliko izvedel predvsem od še tistih maloštevilnih preostalih jadranskih svetilničarjev ter družinskih dnevnikov in preostalih dokumentov, ohranjenih na še obljudenih svetilnikih. Svetilničarji, sicer podobno kot lovci in ribiči, so pri svojih vsakdanjih življenjskih zgodbah nekoliko nagnjeni k pretiravanju, a je vsem skupno, da se na svoj svetilnik zelo navežejo in ga doživljajo zelo osebno – tako zelo osebno, da velikokrat tega niti ne želijo deliti s preostalimi. "Ne le sami svetilniki, tudi ljudje, ki jih srečaš na svetilniku, zgodbe, ki ti jih sprva nezaupljivo pozneje vendarle zaupajo, in občutek, da te tam poznajo, so nekaj posebnega in neprecenljivega," je prepričan Zupančič, sicer navdušeni jadralec in član Svetovnega združenja svetilničarjev.

Za svojimi zgodbami pa na izpostavljenih mestih vzhodnega Jadrana tiho in ponosno stojijo kamniti lepotci, ki si glede na sonce in oblake nad njimi ter morjem pod njimi nadenejo zelo različne obraze. Čeprav so včasih zelo različni, pod soncem ali med nevihto, se v njih vedno odsevajo prelestna lepota Jadrana in (najmanj) dvestoletna prizadevanja človeka, da si na njem v vsakem času zagotovi varno plovbo.