Eksotični dopust na Karibih ali devet dni brez hrane in vode

Anton Tomažič je pravnik, ki so ga že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zanimali računalniki. Konec osemdesetih je ustanovil pravno-informacijsko podjetje IUS SOFTWARE, ki se je ves čas uspešno razvijalo in danes posluje tudi na Hrvaškem, lani pa se je prek svojega nizozemskega lastnika razširilo v Turčijo. Tomažič je bil na volitvah leta 1990 kot član Slovenske demokratične zveze izvoljen v takratno skupščino, na naslednjih volitvah pa se njegova nova stranka Narodni demokrati ni uspela uvrstiti v parlament. Vedno je veliko potoval – poslovno in zasebno. Razlog našega obiska in pogovora je bilo družinsko potovanje na karibski otoček Nevis februarja 2001. Takrat se je namreč njegov idilični dopust spremenil v pravo filmsko pustolovščino. Ko se je na današnji dan pred petnajstimi leti želel povzpeti na goro sredi otoka, se je izgubil. Ko se je prebijal skozi tropski gozd, se je poškodoval, nato pa padel v globoko brezno, iz katerega se ni mogel rešiti. Bil je brez hrane in vode. Deževnice ni mogel piti, ker mu je povzročila prebavne motnje. To je pogovor o tem, kako je preživel. Ko je spoznal, da pomoči ne bo in se mora rešiti sam, mu je po devetih dneh z veliko mero razsodnosti, vztrajnosti, plezalskih veščin in volje do življenja uspelo. Čeprav je takrat reševalna akcija stekla po vsem otoku, tudi v Sloveniji so najeli ljudi za njegovo iskanje, posredovalo je celo slovensko veleposlaništvo v ZDA, se je rešil sam. O tem dogodku, ki je ključno zaznamoval njegovo življenje, je napisal knjigo Drugi kraj rojstva: Nevis, ki jo lahko preberete na spletu, v angleški različici pa se še vedno prodaja v spletni trgovini Amazon. Anton Tomažič je vedno nasmejan in prijeten sogovornik. Zanj ni nič pretežko in vse se da urediti. Daje vtis, da ves čas uživa v življenju, ki mu je dano. Prejšnji teden je bil z ženo in otrokoma na Nevisu, šli so obiskat otok, kjer so pred 15 leti preživljali težke trenutke. Vtisi in spomini so zato spet sveži.

Od kod ljubezen do potovanja? Kot podjetnik sem vedno želel biti na tekočem z najnovejšim stanjem tehnologije na svojem področju in sem zato redno obiskoval tudi strokovna srečanja v tujini. Če so bila v kakšnih zanimivih krajih, še toliko bolje! Odkar sem v pokoju, to je zadnjih nekaj let, pa zelo rad kolesarim, tudi v tujini.

Združevali ste računalništvo in potovanja, poslovno s prijetnim. Šel sem na strokovno konferenco, ki je bila slučajno na karibskem otočku Nevisu. Takrat sem prvič slišal za ta otok, ki je osamljen, na njem je okoli deset tisoč ljudi, v sredini je vulkanski vrh Nevis Peak, visok prek tisoč metrov. Ta je zdaj "moja gora". Bilo mi je tako všeč, da sem želel naslednje leto tja peljati vso družino. Otroka sta bila takrat še majhna – pet in sedem let. Čudovito smo se imeli, vsaj prvih deset dni.

Ko ste šli na Nevis, ste torej vedeli, kam se podajate. Vedeli ste, kaj pomeni iti na tako goro. Če kot Slovenec vidim goro, pač pomislim, da bi šel na vrh. Ko pa sem domačine vprašal, ali so se že povzpeli nanjo, sem po navadi dobil negativen odgovor. Vprašam torej, zakaj ne. Oni pa obratno: "Ja, zakaj bi pa šli?" Včasih sem bil planinski vodič, zato sem obvladal tudi hribolazenje. Predzadnji dan dopusta sem se namenil sam povzpeti na to goro. Lahko bi šel tudi iz druge smeri, kjer je bila uhojena pot. Meni pa tudi iz naše strani ni delovala preveč strma.

Nameraval sem se vzpenjati do 12. ure, če pa mi do takrat ne bi uspelo priti do vrha, bi se začel vračati po isti poti. Tako se je tudi zgodilo. Me je pa presenetilo, kako počasi napreduješ po džungelskem terenu. Zato sem bil zelo utrujen in ko sem se vračal, sem padel v veliko luknjo. Nisem mogel ne naprej ne nazaj. Nekaj dni sem potem preživel tam.

Ko sem se rešil, sem se v vseh pogledih, fizično in psihično, počutil kot na novo rojen. Tudi v bolnišnici sem ležal kot dojenček, čisto šibak. Vse sem začel na novo, letos je pa od tega 15 let.

Sredi otoka Nevis se dviga tisoč metrov visoka gora Nevis Peak.

V knjigi ste zapisali, da ste bili sicer ujeti v luknji, vaše misli pa so bile še vedno svobodne. O čem ste takrat razmišljali, kaj vam še danes ostaja? Po eni strani sem razmišljal, kako se bom rešil, po drugi strani pa se ti vsak dan vedno bolj bliža tudi misel na to, da se morda ne boš rešil.

Že prej sem bil veren, od takrat pa sem še toliko bolj. Veliko sem molil in to mi je dalo moč. Lahko rečem, da me niti za trenutek ni zagrabila panika, čeprav sem bil ranjen. Molil sem, mislil na domače. Noči so bile zelo dolge, ker nisem mogel spati, predvsem tudi zaradi mraza. Morda sem zadremal po deset minut, pa sem se spet zbudil. Noči so bile strahotno dolge.

Seveda, najprej "obdelaš" svoje življenje za nazaj. Pomisliš pa tudi: kaj pa, če se bom rešil, se bo moje življenje kaj spremenilo? Ves ta dogodek me je kar spremenil. Rekel bi, da na bolje. Kot marsikakšne druge nesreče in bolezni. Na koncu vidiš, da so bile tudi koristne. Spremenil sem se predvsem v tem smislu, da se več toliko ne vznemirjam zaradi malenkosti. Zakaj bi se jezil, če obstanem v prometnem zastoju? Sem življenjsko ogrožen? Nisem. Sem žejen? Pač nekaj popijem.

Veliko sem mislil tudi na družino. Drugi del knjige je ženina zgodba, ki je ravno tako zanimiva. Ona je priganjala reševanje ter hkrati skrbela za otroka. Najina zveza se je po tem dogodku še bolj utrdila. Dokaz je verjetno tudi to, da smo po 15 letih šli v isti zasedbi spet na Nevis.

V knjigi vsak dan izpostavite eno temo, o kateri ste razmišljali, ko ste v jami čakali, da vas pridejo rešit. To so verjetno teme, ki so vam bile v življenju najpomembnejše. Verjetno jih nisem izbral, zgodile so se mi. Ko misliš, da so ti dnevi šteti, razmišljaš o ključnih stvareh: o veri, ljubezni, strahu, domovini in podobno.

Zanimivo se mi je zdelo, da ste v takem položaju – v luknji, v negotovosti – razmišljali tudi o slovenski politiki. Še nekaj let pred tem – v času osamosvojitve, slovenske pomladi, sem bil zelo aktiven v politiki in to sem res delal z velikim veseljem. Tistih nekaj let me je to popolnoma zaposlovalo in mi ogromno pomenilo. Čeprav sem leta 1992 politiko pustil oziroma so Narodne demokrate volivci dali na stran, to ostane v tebi. Vedno sem bil domoljub, nikoli mi ni bilo vseeno za Slovenijo. Zato je logično, da sem razmišljal tudi o teh stvareh.

Kaj vam iz teh razmišljanj ostaja še danes? Predvsem to, da nikoli ne smeš obupati. Treba se je boriti. Čez dan sem poskušal vse mogoče stvari, da bi se rešil. Nekaj mi je uspelo, nekaj mi ni. Najbolj inovativno je to, da sem pil svoj urin, ker bi sicer že prvi dan dehidriral. Pil sem ga potem še vse dneve in to me je reševalo, sicer bi umrl. Zadnje tri dni sem bil pa že na poti, potem ko sem nekako zlezel iz jame. Uporabil sem kar precej veščin, ki sem se jih naučil pri tabornikih ali pri planincih. Vsem priporočam, naj svoje otroke pošljejo k skavtom, da se naučijo preživeti v naravi.

Iz knjige veje veliko optimizma. Redki so bili trenutki, ko ste pomislili na smrt. Vsaj tako kažejo vaši zapisi. Od kod toliko volje do življenja in moči? Molil sem, veliko sem molil. To mi je dajalo moč in utrdilo vero v Vsemogočnega. Z njim sem bil v dialogu in mu obljubil, kako bom živel, če se bom rešil. Da bom šel na Brezje in se čez eno leto ob istem času, kot sem bil v jami, en teden postil. Tega sem se potem tudi držal.

Opogumljala me je tudi bližina svojcev. Čutil sem, da skrbijo zame, molijo zame. Zanimivo pa je – težko je to razložiti – zadnjo noč sem se plazil po neki reki in zaradi šibkosti pogosto padal. Zdelo se mi je, da imam mišice kot iz svinca. Ko sem padel, je bilo neznosno težko vstati. Ne vem, zakaj, ampak zaklical sem: "Marjanca!" To je ime moje hčerke, ki je bila takrat stara pet let. Hotel sem jo še videti! S to pomočjo sem vstal.

Kaj so rekli zdravniki, ko so vas po devetih dneh dobili v roke, ko niste ne jedli ne pili, bili ste ranjeni? Imel sem eno večjo rano na nogi, dolgo približno 20 centimetrov, in okoli 500 manjših ranic in prask. Te so mi malo umili, ni bilo hudega. Zelo ogrožene pa so bile moje ledvice, ker sem ves čas pil urin. Urin je namenjen temu, da izloči strupene snovi, jaz sem jih pa znova pil. Moj urin je bil na koncu rjav kot pravi čaj, čista kislina. Ledvice so bile zelo ogrožene. Dobra dva tedna sem bil v bolnišnici.

Tudi hrbtenica me je ves čas bolela. Ko sem padel, sem mislil, da sem si jo zlomil, a si je nisem. Me je pa le toliko bolela, da poleta domov čez Atlantik na navadnem sedežu ne bi zmogel. Napraskal sem še toliko denarja, da sem si kupil vozovnico v prvem razredu, da sem lahko ležal. Doma je rehabilitacija, predvsem psihična, trajala še kakšne tri mesece. Danes je z mano vse v redu, hvala Bogu.

Kako se je bilo po 15 letih vrniti na Nevis? Zakaj ste si sploh želeli iti znova na ta kraj? Na začetku si sploh ne bi upal iti. Zame je bil to otok, na katerem sem preživel hude stvari. Ampak tam sem doživel tudi lepe stvari. Najhujše in najlepše stvari v življenju. Počasi se je v meni oblikovala želja, da se vrnem in pridem na vrh, kjer sem takrat odnehal.

Že pred leti sva bila z ženo na križarjenju in smo se peljali blizu otoka. Od takrat sem si želel, da bi se vrnil. Zdaj, ko je bila 15. obletnica, smo se odločili, da gremo spet z vso družino, saj vsi radi potujemo. Že doma je hčerka rekla, da bo šla z mano na goro in "pazila name".

Res je šla z mano, najela sva vodiča. Pot je bila kar naporna, ker je tisoč metrov visok vrh, zadnji del je skoraj vedno v oblakih, dež se pogosto ulije. Prišla sva na vrh in zelo lep je bil občutek, da sem naredil, kar sem si zamislil in želel. Zato je tudi moje sporočilo: Ne obupajte!

Na kraj, kjer ste padli v jamo, pa niste šli? Ne, ker ga niti ne bi našel. Takrat sem se izgubil v zelo gosti džungli. Smo si pa ogledali kraj, kjer sem prišel iz pragozda. Teh nekaj dni, ko smo bili na Nevisu, smo srečali ogromno znanih ljudi, žena jih je poznala še več kot jaz – hotelsko osebje, reševalce, domačine. Ljudje še vedno poznajo mojo zgodbo. Tam sem kar nekakšna legenda. S svojo zgodbo sem lokalnim vodičem na goro celo pomagal, ker vsem povedo, da res ni varno hoditi sam.

Kako na to gleda vaša žena? Vas je še kdaj spustila na take podvige? Moja žena je glede tega idealna zame, ker me sicer vedno opozarja, po drugi strani mi pa tudi zaupa. Včasih grem tudi na kakšne bolj zahtevne kolesarske poti. Zato sem ji zelo hvaležen. Zelo je lepo, da se človek počuti ljubljenega, a tudi svoboden. Jaz rad potujem, fotografiram. Seveda greva velikokrat tudi skupaj, ampak tja, kjer ni tako napeto.

Možem ali ženam bi rekel: če imate partnerje res radi, jim morate pustiti tudi svobodo. Če začutite, da si oni želijo nekaj drugačnega kot vi, jim to pustite. Oni vam bodo hvaležni in to bo utrdilo vajino zvezo.

Veseli me, da smo v naši družini kar svetovljani, hkrati pa tudi domoljubi – otroka seveda na svoj način. Ko pridemo domov, smo veseli: Povsod je lepo, doma pa najlepše! Če je nekdo samo doma in reče, da je Slovenija najlepša, nikjer pa ni bil, ta izjava ni ravno verodostojna. Meni so skoraj vsi kraji všeč, sploh pa ljudje, zato zelo rad potujem.

Kako ste tokrat doživeli ljudi na Nevisu? Zelo toplo. Z nekaterimi smo si tudi že prej precej dopisovali. Tista, ki sta največ naredila pri reševanju, sta bila že pri nas na obisku. Eden od vodičev pa je žal že umrl. Vesel pa sem, ker vidim, da otok lepo napreduje – ceste, hiše, avtomobili, standard so boljši.

Kako bi opisali starega in novega Antona Tomažiča? Vsekakor sem zdaj bolj strpen, samozavesten, miren, veren. Verjetno bi me drugi lažje opisali.

Ne kaže, da bi vam bilo žal, ker ste se odpravili na tako pustolovščino. Ne, nikakor ne. Kot rečeno, tam sem doživel najhujše in najlepše trenutke v življenju. Imam pa zdaj zelo močno zadovoljstvo, saj sem končno priplezal na ta vrh, kar je precej zahtevno.

Bili ste poslanec, ko se je Slovenija osamosvajala. Kako danes gledate nanjo, ko ste vmes veliko dosegli, se z mnogo stvarmi ukvarjali, ko je življenje tudi vas deloma spremenilo? Najprej naj povem, da takrat, ko smo se osamosvajali, nikakor nisem pričakoval, da bomo postali druga Švica, kot so govorili nekateri. To bi bilo nerealno. Meni je bilo dovolj, da se znebimo komunizma in Jugoslavije – da smo samostojni in da lahko prvič v zgodovini sami odločamo o svoji usodi. Tega sem bil in sem še zelo vesel.

Trdim, da je Demos nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Slovencem. Da se je takrat združilo pet strank! Pet zelo različnih! Dve desni, dve levi in ena sredinska, pa smo se zedinili o programu in ljudi prepričali. Seveda tranzicija ni uspela – o tej imamo verjetno zdaj že vsi podobno mnenje … A mislim, da bomo lahko samo na ta "demosovski" način šli naprej. Jaz sem bil in sem desno usmerjen človek in politik. Rad bi, da bi se prenehalo v Sloveniji to, kar je smešno in čudno – da ves čas vlada levica, ki je imela prej 45 let vse pod nadzorom, zdaj pa njeni potomci to nadaljujejo.

Čas je, da končno desna polovica pride na oblast! Pomladanske stranke se morajo združiti in se okrepiti. Upam, da bo to rešitev za Slovenijo, da bo politika drugačna. Sprememba mora priti.

Imeli ste pestro podjetniško in politično kariero. Kakšen je danes vaš dan, ko ste upokojeni? Še vedno sem manjšinski solastnik podjetja, ki razvija IUS-INFO, tako da lahko še kaj svetujem, posebno zdaj ko se znova širimo v tujino. Urejam svoj arhiv, počasi bom napisal knjigo spominov na slovensko pomlad. Polemiziram na družbenih omrežjih, še vedno zelo rad potujem, kolesarim po Sloveniji in tujini. Dokler bom zdrav, upam, da bo šlo tako naprej. Družina pa vedno imela prednost.