Dejan Ogrinec: Svoboda je, da si upaš skočiti v morje tudi na Aljaski

Vas nemiren popotniški duh spremlja že od malih nog?

Če sem iskren, ja. Morda prek mame, ki je rada potovala, še največ kar sama, predvsem pa se mi zdi življenje daleč preveč zanimivo in prekratko, da bi ga tratil s posedanjem in čakanjem na jutri. Seveda moraš biti ob takem duhu pripravljen tudi na to, da lahko v enem trenutku izgubiš vse. Mislim na poškodbe, krajo (opreme ali denarja) in podobne tegobe, ki te lahko v vsakem trenutku doletijo ponavadi ravno tam in takrat, ko je to najmanj potrebno.

Življenjske avanture zajemate z veliko žlico. Kateri grižljaj je (bil) najslajši?

Vedno upam, da tisti prihodnji. Ampak če že pobrskam po spominu, morda zimsko prečenje norveške planote Hardangevida na tekaških pohodnih smučeh, ki je potekalo popolnoma tekoče, brez težav, ob izjemni samoti, lepem vremenu, miru in obilici sreče z orientacijo. Res čudovito popotovanje po snežni lunarni pokrajini, ki se je za naju končalo brez težav, samo teden, dva pred nama pa je nekomu iz Radovljice na istem območju omrznil nos in moral je na pomoč poklicati reševalce.

Vaša potovanja poleti postanejo "povodovanja". Kaj je draž potovanj po vodi?

Voda je naš prvi telesni element in smo močno povezani z njo. Podobno kot filozofija športa skrbi za pravilno psihofizično zdravje vseh nas na vseh ravneh, tudi povodovanja služijo nekemu posebnemu namenu. Povodovanja, torej potovanja po vodi, so namenjena temu, da spoznate, kaj zares pomeni biti zunaj v globokem stiku z naravo, da spoznate še drugačen pogled na ta lepi svet okoli nas in da vas seznanim še z drugačno obliko veslanja po vodi, ki je dosti zabavnejša kot samo običajna veslaška rekreacija. Ekološka oblika potovanja je precej intimna glede stika z vodo, predvsem pa je vse sproščeno, nenaporno, družabno. Veslanje je po mojih izkušnjah najmanj naporna dejavnost, prek katere zajamemo največ dogodivščin.

Katere kotičke sveta ste odkrivali z morskim kajakom?

Ta spisek je že kar dolg. Celotno Jadransko morje od Dalmacije do italijanskih lagun; otoke v Jonskem morju (Grčija); Prince William Sound in Kenai Peninsula (Aljaska), stockholmski arhipelag (Švedska), zaliv Disko Bay (Grenlandija), Korziko in Bretanijo (Francija) ter Cornwall (Anglija).

S kakšnimi zagonetkami vam je na primer postreglo kajakiranje med granitnimi otoki stockholmskega arhipelaga?

Predvsem z orientacijo. Kajti biti tam, med tistimi neštetimi otočki, brez GPS-a in navtičnega zemljevida, kot sem si privoščil prvič sam, je morda nespametno dejanje, predvsem pa sploh ne veš, kje se nahajaš. Po drugi strani pa bi to dejanje ponovil, saj zakaj pa ne. Še vedno sem vedel, da sem v civilizaciji in da se nekam že pride in od tam tudi dalje. In mar ni čar avanture ravno v tem, da je izhod neznanka? Ravno to naredi dejanje za avanturo.

Kam bi na pristno poletno avanturo napotili zaljubljence v šport in naravo?

Težko samo na eno točko in priznam, da kot ljubitelj severa vedno nekam "tja gor". Če je denarja in poguma neomejeno, potem kraj Kusuluk, okrožje Tasssillaq, Grenlandija, z morskim kajakom in vso opremo za preživetje nekajtedenskega samotnega popotovanja. Če smo na finančnem "minimalcu", željni pustolovščine, potem med samotne gore in soteske tik za našo mejo, v Italiji. Severno od Furlanije in zahodno od reke Bela, kjer živijo še stari Furlani, so gorske poti zaraščene, brez markacij, a so vsaj relativno pogosti bivaki. Če pa smo običajni vikend športniki, se ne bojimo biti zunaj in nas ni strah nobenega izziva, pa kakršnakoli kajakaška ekspedicija med grške otoke, še posebej za pare.

Pozimi morje pri vas zamenjata sneg in led. Kateri turnosmučarski spust si zasluži oceno 1A in ob katerem so se vam kljub vsem izkušnjam tresla kolena?

Še vedno mi je bilo najlepše doživetje smučati po južni steni perujskega šesttisočaka Artesonraju, čeprav je na tem vrhu izgubil življenje tudi prijatelj in padalec Tomaž Ažman. Seveda ne govorimo o običajnem turnem smučanju, saj ima ta smer najvišjo oceno VI in je takrat veljala za najtežji alpinistični spust na svetu. Kolena – pa še kaj drugega tudi – so se mi pošteno tresla, ko sem v Himalaji med smučanjem vzhodne stene gore Parchamo (Rowaling Himal) na telemark smučeh začel nenadzorovano drseti po zmrznjenem in strmem žlebu naklona 50 stopinj, kakšnih 50 metrov nižje pa me je čakala približno 200 metrov visoka vertikalna stena; poleta prek te stene seveda ne bi preživel. Zaustavil me je (čudežno) napihan kos snega …

Naravne lepote katere države, ki ste jo obiskali, so vas nepričakovano osupnile?

Na prvo mesto bom vedno postavil Aljasko, kjer je vedno kaj novega, le ena težava je: da je tako ogromna in raznolika dežela in daleč stran od nas ter seveda na svoj način – surova. Najbolj pa me je presenetil otok Reunion, ki je del Francije in leži v Indijskem oceanu, ker je izjemno raznovrsten in nam precej neznan.

Srečanje prve vrste, ki ste ga doživeli na svojih potovanjih in ga nikoli ne boste pozabili?

Tu bom vedno izpostavil stik z živalmi. Ko je na Aljasko do najinega kajaka dvojca počasi priplavala vidra z mladičem na trebuščku in sta si naju oba ogledovala na razdalji enega metra stran od kajaka. Takrat dojameš, da so živali tudi tako radovedne kot mi in da so tudi one presenečene. Z gorskim kolesom sem skoraj povozil velikega ježevca in gledal orke, ki so skakale iz vode na Aljaski, in na hrvaškem Kamenjaku preganjal jato kakšnih 25 delfinov, ki so v izjemno čudoviti vrsti skakali iz vode recimo 50 metrov pred menoj; a ta neverjeten prizor je trajal samo dobrih 10 sekund.

Kaj vam pomeni svoboda?

Svoboda je moj močan življenjski cilj in izziv, lahko bi rekel tudi pot. Priznam, da ni preproste razlage za to obširno počutje ali stanje duha. Svoboda je občutje miru in spoja samega s seboj; odsotnost strahu pred dnevom, ki prihaja, in ljudmi, ki te obdajajo; biti povezan z naravo v enoto, da si upaš skočiti tudi v morje na Aljaski, ki ima samo dve stopinji, pa veš, da ne bo nič; občutek, da si se uresničil takšen, kot si, kot je tvoj osebni potencial. Je pa pomembno tudi to, da svobode ne kratimo drugim, da ne pretiravamo v iskanju tega stanja, saj ne smemo pozabiti, da je življenje preplet obvez, dolžnosti in učenja.