"Že pri 16 sem protestirala v podporo JBTZ" #intervju

Suzana Dewa, ki od leta 1999 živi v Avstraliji, se v Melbournu redno udeležuje demonstracij: lani na primer v podporo istospolnim porokam, v zadnjem času v podporo beguncem oz. proti avstralski imigrantski politiki, za pravice živali in drugo. Za proteste pravi: "V zahodni demokraciji so protesti ena od stalnic opozarjanja na krivice in predstavljajo obliko mobilizacije ljudi. (...) Stopiti na ulico ne pomeni le načina pozivanja k spremembam, temveč tudi priložnost za povezovanje s podobno mislečimi." Foto: Bojan Puhek

Kako ste kot 16-letnica prišli na idejo in od kod pogum, da v Sloveniji ustanovite izpostavo Amnesty International?
Če parafriziram enega od naših podpornikov, Vlada Kreslina, sem bila čudna že kot otrok. Kot najstnica sem veliko brala, pri 12 letih je to bila knjiga Koča strica Toma, ki govori o suženjstvu v Ameriki, pa Cvetje iz Hirošime in druge. Zelo me je zanimala socialna problematika. Iz časopisov sem si izrezovala tudi članke, kaj se na tem področju dogaja po svetu. Želela sem postati novinarka.

V tistem času je bila v Etiopiji strašna lakota, zaradi česar so se s ciljem humanitarne pomoči leta 1984 pod imenom Band Aid združili predvsem britanski in irski glasbeniki. Izdali so pesem Do They Know It's Christmas, ob tem pa imeli tudi koncert. Akcija me je v smislu tega, da lahko naredimo kaj tudi na individualni ravni, izjemno prevzela.

Tako sem tudi sama začela pri nas organizirati – tudi mednarodne – akcije pomoči za zbiranje sredstev za Etiopijo. Ko se je ta kampanja končala, sem iskala možnosti za naprej in zato pisala različnim mednarodnim organizacijam – Unicefu, UNHCR in Amnesty Internationalu. Zadnji so mi odgovorili in me najprej uvrstili na seznam prejemnikov njihovih obvestil.

Kaj je sledilo?
Začel se je proces proti četverici, s tem pa organiziranje Zbora za varstvo človekovih pravic. Od začetka, ko sem imela 16 let, sem stala na ulici. Prvič v Sloveniji se je takrat sploh začelo govoriti o človekovih pravicah, kmalu za tem je padel berlinski zid in slutili smo, da se bo nekaj zgodovinskega spremenilo.

Decembra 1988 smo v Kranju v imenu zavzemanja za človekove pravice sklicali ustanovni zbor Amnesty International Slovenija, ki je danes še vedno ena najuglednejših organizacij s svojega področja v tem delu sveta.

Ali so vas, 16-letnico, jemali resno?
Pri 16 letih te nič ne ustavi in ničesar te ni strah. Še danes ne vem, ali so o meni vodili kakšne evidence ali ne, me pa to takrat niti ni zanimalo. Zavedam se, da bi celotno gibanje za človekove pravice lahko bilo potolčeno, kot se je to zgodilo na Kitajskem, a se na srečo pri nas ni.

V Londonu so bili najprej začudeni, ko sem jim pisala, da želimo pri nas ustanoviti Amnesty International. Rekli so, da bomo počasi začeli delati na tem, a sem jim pisala, da nič ne bomo čakali, da imamo za ustanovni dan spisan že ves program. Ko so videli, da mislimo resno, so pristali.

"Kako veselje je bilo v Sloveniji ob pridružitvi Evropski uniji, ker je to pomenilo, da lahko gremo kamorkoli brez omejitev. Če imamo sami radi ta privilegij in pravice, zakaj jih odrekamo drugim?" Foto: Bojan Puhek

Kako se spominjate začetkov?
To so bili zanimivi časi, o katerih je danes vznemirljivo govoriti. Takrat se namreč ni nikjer delalo čisto po svoje, povezovanje brez spleta je bilo veliko bolj zapleteno. Obstajal je problematičen zakon o društvih, zaradi katerega Amnesty Internationala prva leta sploh nismo mogli registrirati.

Pod okrilje so me zato najprej vzeli na Zvezi socialistične mladine v Kranju, tako da sem bila prisotna tudi na kongresu, na katerem se je ZSM preimenoval v LDS. Ker se nisem hotela iti strankarske politike, sem izstopila. Ob nastajanju je veliko podpornikov Amnestyja odstopilo, ker se niso strinjali, da organizacija ne deluje za primere v lastni državi, kar se je sicer v zadnjih 30 letih spremenilo. Na koncu smo ostali tisti, ki nas je zanimala mednarodna problematika, kar se mi zdi pomembno, saj je pri spreminjanju politike v Sloveniji in njenem osamosvajanju Amnesty prinašal mednarodno širino.

Diplomirali ste na pravni fakulteti iz budizma in človekovih pravic.
Moj mentor je bil Miro Cerar, s katerim sva se mnenjsko razšla po tem, ko je izrazil določena stališča s področja človekovih pravic. Predvsem, kar zadeva zakon o istospolnih družinah, saj menim, da ne gre za pravice, o katerih bi odločala večina oz. kot se je glede na udeležbo na referendumu na koncu zgodilo, da je volila manjšina.

Človekove pravice predstavljajo univerzalno kategorijo ne glede na ekonomske, zgodovinske in družbene kontekste, pa vendar mora ob tem iti tudi za to, kar verjame skupnost?

Kot sem ugotovila že v svoji raziskavi prav za diplomo, mi je veliko bližje racionalni sekularizem kot pa doktrina, da so kolektivne pravice lahko pomembnejše od pravic posameznika.

Vsi posamezniki moramo uživati pravice, če te ne škodijo drugim. Zato ni kolektivne pravice, ki bi presegala pravice posameznika do življenja, kot jim ustreza. Zahodna doktrina in tudi splošna deklaracija človekovih pravic temeljita na individualizmu, kjer je vsak posameznik najpomembnejši člen. Tako sem odločno proti temu, da bi kolektivi, še posebej religije, imele pri tem besedo.

"Letos me je bilo strah priti, saj sem v Slovenijo prišla prvič po prihodu beguncev leta 2015. Ker sem dogajanja v zvezi s tem zelo pozorno spremljala, sem bila glede izključujočih odzivov in nesprejemanja ljudi zelo razočarana." Foto: Bojan Puhek

Ste sledili begunski situaciji v Sloveniji?
Ko sem spremljala prihod sirskih beguncev v Slovenijo, me je bilo ob odzivih prav groza. Še posebej moj domači kraj Kranj se pri tem ni prav nič izkazal, saj ni pokazal nobenega sprejemanja in širine. Ob tem pa moram poudariti, da celotna protimigrantska propaganda ne glede na to, za katero državo in obdobje gre, vedno temelji na vzbujanju strahov v domačem prebivalstvu in širjenju neresnice.

Ob tem pa je pomembno še eno vprašanje, in sicer: koliko si želimo biti sami del sveta in koliko se zavedamo, da je svet od vseh nas, delitev na države pa umetna. In če se ob tem spomnimo še primera Slovenije, kakšno veselje je bilo ob pridružitvi Evropski uniji, ker je to pomenilo, da lahko gremo kamorkoli brez omejitev. Če imamo sami radi ta privilegij in pravice, zakaj jih odrekamo drugim?

Sicer je res, da je treba ob tako velikem prihodu, kot je na primer milijon ljudi v Evropo, zadeve sistemsko urediti, kar pa ne pomeni sovražnosti. S podobnim vprašanjem smo se ukvarjali tudi ob drugi svetovni vojni, vendar je naš spomin očitno prekratek.

Kot sami izpostavljate, je potreben tudi preobrat pogleda, in sicer da države gostiteljice s priseljevanjem pridobivajo in ne izgubljajo.
Vsekakor, to je pomembna perspektiva. Jaz prihajam iz družine, ki je stalno v migraciji. Moj oče se je v Slovenijo preselil iz Indonezije, sama sem se od tu v Avstralijo. Vedemo so, kot da je to nekaj popolnoma običajnega, in mislim, da bi tako tudi moralo biti.

Ste še vedno aktivistka?
Še vedno, morda še celo bolj, saj nisem članica nobene organizacije, a se stalno udeležujem različnih protestov. Preden sem januarja prišla v Slovenijo, smo od konca oktobra imeli v Melbournu tedenske demonstracije v podporo beguncem na otoku Manus, kjer jih je avstralska vlada pustila brez kakršnekoli oskrbe. Šlo je za precej intenzivne proteste, kjer se sicer nismo ravno spopadali s policijo, vendar pa v tem pogledu vseeno niso bili ravno prijetni.

Veliko je bilo namreč zastrašujočih policistov na konjih, a ne glede na to smo vsak petek zaradi nestrinjanja z avstralsko begunsko politiko zaprli glave ulice Melbourna. Na žalost se ni še nič spremenilo, zato se shodi nadaljujejo.

Pred tem smo zadnjih dobrih šest let stali na cesti v podporo zakonu o istospolni poroki, ki je bil končno sprejeti decembra lani.

Ali so Suzano Dewo pri 16 letih, ko je ustanovila Amnesty International Slovenije, jemali zares? "Pri 16 letih te nič ne ustavi in ničesar te ni strah. Še danes ne vem, ali so o meni vodili kakšne evidence ali ne, me pa to takrat niti ni zanimalo. Zavedam se, da bi celotno gibanje za človekove pravice lahko bilo potolčeno, kot se je to zgodilo na Kitajskem, a se na srečo pri nas ni." Foto: Bojan Puhek

So protesti ena od vaših primarnih polj delovanja?
Z udeležbo na demonstracijah odmaknem svoje privoljenje temu, s čimer se ne strinjam. V zahodni demokraciji so protesti ena od stalnic opozarjanja na krivice in predstavljajo obliko mobilizacije ljudi. Z demokratizacijo sporočanja prek spleta je danes tudi veliko več možnosti, da ljudje resnično izvedo, kaj se dogaja. Vse demonstracije v Melbournu organiziramo prek Facebooka, saj gre predvsem za pobude posameznikov.

Stopiti na ulico ne pomeni le načina pozivanja k spremembam, temveč tudi priložnost za povezovanje s podobno mislečimi. Vsi poznamo otopelost, ko imamo kot posamezniki občutek nemoči, kar se spremeni takoj, ko stopiš v množico, ki se zavzema za enako stvari kot ti. Povezovanje s somišljeniki je to, kar je spodbudno.

Prav tako tudi nikoli ne veš, kdaj bo napočil trenutek, ko se bo s protesti neposredno tudi dejansko kaj premaknilo. Z demonstracijami sta padla berlinski zid in ena od slovenskih vlad. Tako kot tudi še pred dvema letoma nismo verjeli, da se bomo v Avstraliji zaradi demonstracij pogovarjali o problematiki dneva državnosti. Seveda mora biti pravi čas in ob tem morajo sovpasti še nekatere druge stvari, da so protesti lahko učinkoviti, a marsikdaj so.

Pomembno vlogo za povezovanje in delovanje od spodaj navzgor imajo tako tudi družbena omrežja.
Januarja lani, ko smo istočasno s protesti žensk v ZDA imeli enak shod tudi v Melbournu in ki se ga je udeležilo deset tisoč ljudi, so tega prek Facebooka organizirale tri ženske, ki živijo blizu mene.

Kaj menite o spletnih peticijah in klik aktivizmu, ko delujemo z udobja svojega kavča, za ideje pa ne zastavimo svojega časa in fizične prisotnosti?
Zavedam se, da drugim ne morem vsiljevati svojih metod delovanja. Ko grem v Melbournu na demonstracije, opazim, da moji prijatelji, ki imajo majhne otroke, niso tam. Vendar vem, da bodo kliknili na spletno peticijo oz. dogodek ter da bodo na volitvah glasovali tako, da se bodo spremembe poznale na področjih, ki so meni blizu. Če ljudje nimajo časa, imajo pa voljo, da glasujejo, jih popolnoma podpiram.

Tudi sami imate otroka, ki gresta z vami tudi proteste?
Imam sina in hčerko, stara sta 11 in 13 let in sta z mano na veliko protestih. Vendar pa sem se odločila, da ju na zadnje begunske in Black Lives Matters, torej aboridžinske, ne peljem, ker je bilo veliko policije v popolni opremi za morebitne izgrede. Sicer pa sta hodila na demonstracije za istospolne poroke, pa tudi na shode, na katerih nasprotujemo lovu kitov na Antarktiki in se borimo za življenje v oceanih v drugih predelih sveta. Imamo tudi proteste proti klimatskih spremembam. V bistvu v Melbournu neprestano protestiramo.

Ste vegetarijanka?
Že 24 let, veganka pa še ne. "Vedno, ko se dogajajo krivice na področju aboridžinske problematike, organiziramo proteste." Foto: Bojan Puhek

Kako ste aktivni na področju pravic staroselskega avstralskega prebivalstva?
Vedno, ko se dogajajo krivice na področju abodridžinske problematike, organiziramo proteste. Teh shodov je v Melbournu vedno več. Vsako leto na dan Avstralije, ki ga mi sicer imenujemo dan invazije ali dan žalosti, kar je 26. januarja, na ulicah Melbourna stoji 60 tisoč ljudi in zahteva, da ta praznik ukinemo.

Prav ti protesti, ki postajajo vedno močnejši, pa mi dajejo največ vere v prihodnost, da je na tak način še vedno mogoče spremeniti stvari. S to vero sem začela pred 30 leti tudi z organizacijo Amnesty International v Sloveniji.

Kaj točno zahtevate z ukinitvijo dneva Avstralije?
Gre za praznik, ki obeležuje prihod prve kolonialistične flote v Avstralijo in ob tem razglasitev celine za terro nullius, s čimer so zemljo brez kakršnekoli pogodbe vzeli domačinom. Zgodovinsko je ta dan povezan z bolečino staroselskega avstralskega prebivalstva, ki vsako leto ob osrednji proslavi dneva državnosti organizira dan žalovanja. Sama se, odkar sem se leta 1999 preselila v Avstralijo, vsakič udeležim dneva žalovanja.

Najprej smo bili tisti, ki smo ob dnevu državnosti opozarjali na krivice, ki se še vedno dogajajo aboridžinskemu prebivalstvu, maloštevilni. V zadnjem letu pa je celotna kampanja doživela neverjeten premik. V tej smeri so nas začeli podpirati tudi nacionalni mediji.

Na ta dan, ko je konec šolskih počitnic, je običaj, da se ljudje zberejo na domačem dvorišču, zakurijo žar in ob tem na radiu poslušajo najboljših sto pesmi zadnjega leta. Uredništvo radijske postaje, ki vsako leto izvaja ta program, se je letos odločilo, da tega ne bodo predvajali. Pri tem gre za resnično velik premik, ob katerem nam je postalo jasno, da je zavzemanje za ukinitev tega državnega praznika postalo mainstream.

Migracije so v družino Suzane Dewe vpisane že od nekdaj: njeno rojstno mesto je Kranj, njena dva otroka pa sta se rodila v Melbournu, kjer sogovornica živi že od leta 1999. V Slovenijo se poskuša vračati vsaki dve leti, z delom svoje družine pa se srečuje tudi na Baliju, od koder je njen oče. Foto: Bojan Puhek

Kakšen je položaj avstralskih staroselcev v državi?
Aboridžini so še vedno zatirani in so najpogostejša skupina v zaporih. Socialne težave med njimi so velike. Odkar so ukinili politiko bele Avstralije, katere del je bilo jemanje aboridžinskih otrok, se na socialni ravni zanje vseeno ni kaj dosti spremenilo. Prav tako ni veliko aboridžinov na odločevalskih funkcijah, torej na položajih v parlamentu in vladi.

Tudi o kakršnikoli pogodbi se ne govori, čeprav je ena od preteklih levičarskih vlad podala opravičilo, vendar nič več od tega. Pred dobrim mesecem smo stali na ulici, ker je sodišče v primeru, ko so do smrti povozili 14-letnega aboridžinskega dečka, odločilo, da je šlo za primer nevarne vožnje, ne pa uboja.

Rasizem je tako še vedno velik problem.
Tako je. V določenih predelih Avstralije, predvsem na severu in zahodu, želijo aboridižini živeti na svoj način, vendar jim lokalne vlade odrekajo pravico, da bi bivali v izpostavah zunaj mest, in jim s tem tudi odrekajo pravico do osnovne infrastrukture, kot so ceste, elektrika in voda. Prisilna asimilacija se tako še vedno dogaja. V omenjenih predelih države je izredno problematično tudi delovanje policije v odnosu do staroselskega prebivalstva.

Različne vlade sprejemajo bolj ali manj represivne ukrepe, z levičarskimi ponavadi dobimo ministra za aboridžinska vprašanja in se tako stvari nekoliko spremenijo, a ko vlada desnica, se zadeve še bolj zaostrijo.

Kako pa se na ta vprašanja odziva javnost?
V Avstraliji smo trenutno v situaciji, kjer aboridžinska problematika pridobiva največ pozornosti v javnosti, ob čemer pa se na drugi strani krepijo tudi nasprotovanja.

Podobno kot v ZDA imamo veliko rasističnih in ultradesničarskih skupin, ki organizirajo proteste in na shode v podporo beguncem prihajajo napadalno.

Izključujoča aboridžinska avstralska politika se širi tudi na begunsko vprašanje?
Problematično je tudi, da so sicer v vseh državah Avstralije trenutno levičarske vlade, vendar pa je na zvezni ravni desničarska. Tako je prav glede vprašanj rasizma veliko nasprotovanj med vlado države Victoria in zvezdno vlado. Zadnja je na primer tej državni vladi pr "Vsi posamezniki moramo uživati pravice, če te ne škodijo drugim. Zato ni kolektivne pravice, ki bi presegala pravice posameznika do življenja, kot jim ustreza." Foto: Bojan Puhek ed kratkim očitala, da ima Melbourne težave z afriškimi tolpami in da je ljudi zato strah.

Prebivalci mesta so se temu odločno uprli in začeli kampanjo na Twitterju: objavljali so fotografije večerij z afriškimi prijatelji in s tem zveznemu ministru sporočali, da nikogar ni strah.

Gre namreč za umetno ustvarjen konflikt, s katerim zvezna vlada demonizira skupino afriških priseljencev, med katerimi so nekateri dobili begunski status, kar zvezni vladi pomaga omiliti svoj položaj tudi v svetu, ki je tako kot večji del avstralske javnosti kritičen do njihove izključujoče begunske politike.

S tem, kar počnejo v Papui Novi Gvineji, se celo tisti, ki sicer niso za priseljevanje, ne strinjajo zaradi humanitarnega vidika. Tako imajo shodi v podporo beguncem, ki potekajo od konca oktobra, ko je zvezna vlada na otoku Manus zaprla begunski center (ljudi pa tam pustila brez vode in elektrike, op. a.), veliko podporo.

Govorite o imigracijsko zaprti državi, ki je zgodovinsko povezana s priseljevanjem.
Velika ironija, ki je sicer večji del avstralske javnosti zaznava, je, da je zvezna avstralska politika danes nastrojena proti priseljevanju z ladjami, ob tem da so predniki današnjih Avstralcev razen staroselskega prebivalstva tja prišli na enak način. Na to, da smo vsi priseljenci, neprestano opozarjamo.

Ob tem gre tudi za zanemarljivo število beguncev, ki naj bi jih Avstralija sprejela. Ob tem ko je v Evropo pred dvema letoma prišlo več kot milijon beguncev, jih je Avstralija sprejela 12 tisoč. Prav tako tudi zdaj, ko se borimo za to, da bi sprejeli ljudi, ki so obtičali v begunskih centrih v Papui Novi Gvineji, govorimo o dva tisoč beguncih. Vendar pa je Avstralija sprejela strogo politiko, da nihče, ki pride v državo z ladjo, ne more prositi za azil.

Ob soočanju z večjim številom begunci pred dvema letoma je bilo mogoče v določenih kontekstih slediti tudi delitvi na begunce in ekonomske migrante. Kako s stališča človekovih pravic komentirate to?
Migracije so vedno bile del človeške zgodovine in tudi Slovenijo so naselili od drugod. Tako pretoka ljudi že s tega stališča ne moremo zajeziti. Zapreti meja ne moremo že z zgodovinskega in človeškega izhodišča.

Ob tem lahko govorimo tudi o tem, zakaj ljudje sploh so begunci, ne glede na to, ali je vzrok za to revščina ali vojna. Glede na to, kako je svet urejen in od kod se sprožajo vojne, pa smo zahodne države pogosto tudi neposreden povod selitev ljudi z njihovih domov.

Avstralske oblasti so napovedale, da bodo leta 2019 prepovedale vzpenjanje na znamenito goro Uluru. Ta največji skalni monolit na svetu ima velik duhovni pomen za lokalno skupnost Anangu. Ta je, ker gre za sveti prostor, turiste že v preteklosti prosila, naj se za vzpon ne odločijo, a so se na monolit kljub temu vzpenjali še številni pohodniki. Uluru, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine, naj bi bil star 500 milijonov let, avstralsko staroselsko ljudstvo Anangu pa na območju živi najmanj 30 tisoč let. Foto: Reuters

Kako pogosto se vračate v Slovenijo?
Poskušam na dve leti, a glede na to, da je moj oče iz Indonezije, se z družino dobimo tudi na Baliju.

Kako se počutite tu?
Letos me je bilo strah priti, saj sem v Slovenijo prišla prvič po prihodu beguncev leta 2015. Ker sem dogajanja v zvezi s tem zelo pozorno spremljala, sem bila glede izključujočih odzivov in nesprejemanja ljudi zelo razočarana. Zdi se mi, da se je v tem pokazala ozkost Slovenije, veliko bolj, kot je to bilo zaznati leta 1988. Čeprav seveda govorim o enem delu javnosti.

V Ljubljani se družim z ljudmi iz Amnestyja in podobnih organizacij, tako da širine je še vedno veliko. Tudi Slovenci so popotniki in s tega stališča bi določeno razgledanost ljudi le pričakovala.

Čeprav ste vseeno precejšna optimistka.
Zdi se mi, da smo kljub vsemu v spirali, saj se stvari vseeno izboljšujejo.

Pa se res? Soočamo se na primer tudi z ogrožanjem pravic, ki so že bile izborjene ...
Določene stvari se vedno ponavljajo. Ne vem, gre pri tem za pomanjkanje zgodovinskega spomina? Četudi se dogajajo krivice in je mogoče slišati nazadnjaške družbene sile, se mi zdi, da je danes drugače v tem, da kljub vsemu vemo, kaj ni prav. Določene pravice smo svetovno tudi že dosegli.

Če podam primer suženjstva, ki se danes pojavlja, je ta razlika, da svetovna skupnost danes temu jasno nasprotuje, a vedno ni bilo tako. Všeč so mi tudi pozivi protirasističnih gibanj v ZDA, ki so se ob vse glasnejših nacionalističnih glasovih vse bolj aktivirali. Rasizem je družbena anomalija, ki se bo pojavljala, a ne sprejemamo več tega, da je to način mišljenja, ki ga svet odobrava, čeprav se pojavljajo vlade tudi s takšnimi težnjami.

Kako vidite stanje na področju človekovih pravic v Sloveniji? O begunski problematiki ste nekaj že povedali.
Potrl me je ne izid referenduma o družinskem zakoniku, saj sem žal takšnega od volivcev pričakovala, temveč to, da je sploh bil. Pričakovala sem, da bosta prevladala vladavina prava in racionalizem, ki ga Slovenija ima, in da plebiscita ne bo, temveč da bo zakon obveljal. Avstralija je za razliko od Slovenije bolj sproščena, manj formalna. Foto: Bojan Puhek

V Sloveniji je pomembno vprašanje na tem področju tudi problematika Romov in izbrisanih, zadnje se je zdaj sicer že bolj ali manj uredilo. To so področja, na katerih med drugim deluje Amnesty pri nas, in včasih mi je prav žal, da ne morem več neposredno sodelovati. Se grem pa zato klik aktivizem v Avstraliji (smeh, op. a.).

Je pa nenavadno, da čeprav sem ustanovila veliko organizacij, najraje delujem samostojno.

Trenutno tudi niste zaposleni?
Nisem, nekaj časa sem bila celo doma z otrokoma, česar nisem pričakovala, ampak v Avstraliji je to zelo običajno. Ne gre za neko arhaično navado, čeprav po drugi strani je. Vendar je nekako tako naneslo, da sem bila z njima doma, dokler nista šla v šolo.

Po tem sem se vpisala na študij ilustracije. V Avstraliji se tako zdaj družim večinoma s striparji, uličnimi umetniki in grafitarji. Načrtujem in snujem, da bom v prihodnje združila aktivizem z umetnostjo. Zanimajo me predvsem grafičarske in striparske vode.

"Velika ironija, ki jo sicer večji del avstralske javnosti zaznava, je, da je zvezna avstralska politika danes nastrojena proti priseljevanju z ladjami, ob tem da so predniki današnjih Avstralcev razen staroselskega prebivalstva tja prišli na enak način. Na to, da smo vsi priseljenci, neprestano opozarjamo." Foto: Bojan Puhek

Kako vidite mesto angažiranosti v polju umetnosti?
To, kar se dogaja v zadnjem letu v ZDA, me fascinira. Pravzaprav vse, kar je trenutno povezano s to državo. To, da je na oblasti Trump, je v smislu katalizatorja in mobilizacije javnosti prav enkratno, če lahko tako rečem.

Neverjetno, koliko sta se v ZDA zdaj okrepila udejstvovanje na levici in delovanje na področju človekovih pravic ter intersekcijskega aktivizma, kjer se združujejo borci za pravice žensk, temnopoltih in drugih. Zavzemanje za različne socialne pravice je zdaj pod skupnim dežnikom nasprotovanja Trumpu. Pri tem pa so umetniki, kot se je to pokazalo na lanskih protestih žensk, ena od gonilnih sil. Umetnost je vedno podpirala napredna gibanja v družbi.

Tudi ko smo ustanavljali Amnesty v Sloveniji, so bili med podporniki glasbeniki, gledališki igralci, slikarji … Umetniki in aktivisti hodimo z roko v roki, kar bi rada združila tudi pri sebi. Sploh popularna kultura je tista, ki nagovarja širše množice in je pri angažiranju mlajše populacije lahko učinkovita.

Kakšno je življenje v Melbournu, za razliko od Sydneyja je ta bolj boemski, evropski?
Melbourne je že več let zapored izglasovano za mesto, kjer se najbolje živi na svetu, in se vedno baha s tem, da je evropsko. Velja tudi, da imamo dobro kavo.

Sydney je res bolj ostro in hitrejše mesto. Tam se odvija posel. V Melbournu smo vsi bolj ležerni, po drugi strani pa se aktivizem dogaja ravno tam. Gre za levičarsko mesto.

Sama sem se pred letom dni preselila v sosesko, ki je kot newyorški Brooklyn - sedež veganstva in aktivizma. Ko so v Avstraliji delali trimesečno anketo o istospolni poroki v tem delu mesta, nisi mogel stopiti na ulico, ne da bi zagledal mavrično zastavo.

Res je, da na tak način živim v družbenem mehurčku in sem morda zato optimistična in menim, da se določeni pogledi kljub vsemu spreminjajo.

"Melbourne je že več let zapored izglasovano za mesto, kjer se najbolje živi na svetu, in se vedno baha s tem, da je evropsko. Velja tudi, da imamo dobro kavo. V Melbournu smo vsi bolj ležerni, po drugi strani pa se aktivizem dogaja ravno tam."

Del vaše družine živi na Baliju, kar je priljubljena poletna destinacija Avstralcev.
Ravno zaradi vinjenih Avstralcev na Baliju v preteklosti nisem imela namena iti v Avstralijo (smeh, op. a.). Seveda pa je vzdušje v Melbournu popolnoma drugačno od tega, kar sem videla tam.

Katere so kulturne razlike, ki so vas ali pa vas še kdaj presenetijo?
Na površinski ravni bi rekla, da se veliko manj obremenjujejo s tem, kaj drugi počnejo in kako so videti. V Avstraliji sem nehala nositi pete in se ličiti. Manj je poudarka na tem, kaj ljudje imamo in kako smo videti. Čeprav ne vem, ali ni to povezano z okrožjem, v katerem živim, in z ljudmi, s katerimi se družim. Vendar je Avstralija kljub temu bolj sproščena, manj formalna.

Je pa širina duha zagotovo povezana tudi z življenjem v multikutlurni družbi, kjer je za nameček tudi zelo veliko prostora, sploh če greš iz mesta, kjer se odprejo ceste in puščava. Zdi se mi, da tudi to vpliva na dojemanje ljudi. Avstralci v Evropi veljajo za bolj preproste, a nisem prepričana, da s tem kdaj ne mislijo, da so bolj neumni. Drži pa, da se tam veliko manj vtikamo drug v drugega.

Veliko potujete po Avstraliji?
Precej, vendar ne toliko, kot bi želela. Nekaj let sem hodila tudi na aboridžinske festivale, šla sem tudi do Uluruja (svete gore enega od staroselskih ljudstev, ki je v bližini Alice Springsa, op. a.)

Pogrešate Slovenijo?
Zelo, vendar ko pridem sem, me potolaži, ker vidim, zakaj je dobro živeti v tujini. Če bi bivala tukaj, bi mi šlo marsikaj na živce, ampak saj mi gre tudi v Avstraliji. Se mi pa zdi, da moje potovanje še ni končano, da Avstralija ni moja končna postaja.