Nedelja, 3. 9. 2017, 4.02
7 let, 1 mesec
Dvojni intervju: Domen Valič in Andrej Škufca
"Tajming za to predstavo je vrhunski, boljšega si ne bi mogli zamisliti" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,83
Andreja Škufco in Domna Valiča druži ples. Pred mnogo leti kombinacija standardnih in latinskoameriških plesov, danes ples v novem plesnem spektaklu Dance Amore, ki mu zadnje dni posvečata večino svoje energije. Kaj bo po njunem mnenju odločilno za uspeh projekta ter kaj je ključno za ravnotežje med službo in zasebnim življenjem?
Največkrat nagrajeni slovenski plesalec Andrej Škufca in Domen Valič, igralec s plesno preteklostjo, se te dni intenzivno pripravljata na premiero plesnega spektakla Dance Amore, ki ga bodo z vrsto najboljših slovenskih plesalcev 8. septembra predstavili na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani. Gre za nadgradnjo projekta The 50’s Show, s katerim so v skoraj enaki postavi navduševali pred desetletjem.
Z umetniškim dvojcem smo se pogovarjali o realnosti in izumetničenosti plesnih predstav, njuni izkušnji z življenjem na umetniški svobodi ter iskanju prave mere med razdajanjem javnosti in skrbjo zase in za svoj duševni mir.
Oba sta intenzivno pripravljata na novo plesno predstavo Dance Amore, ki bo nasledila uspešnico The 50’s Show, v kateri ste na odru Gallusove dvorane plesali pred desetletjem. Kako domače in udobno se sicer počutita v plesnih čevljih? Andrej, vi ste jih vajeni nositi vse življenje, Domen, vi pa ste si vendarle privoščili nekajletni plesni premor.
Domen: Mislim, da se dokaj hitro privadim plesnih korakov, je pa res, da po treningu čutim bolečine na vseh mogočih koncih. Očitno pri plesu delujejo mišice, ki so bile dolga leta brez dela in so že skoraj odmrle (smeh, op. a.).
Res je, privoščil sem si 12, 13 let plesnega premora, zdaj se očitno vračam. V predstavi Dance Amore plešem le kratek čas, kar pomeni, da ne bom potreboval toliko plesne kondicije kot Andrej in preostali. Sicer pa sem se k plesu nekako vrnil že lani, in sicer z obiskovanjem delavnice argentinskega tanga. Mislim, da sem dokaj hitro ujel plesni ritem.
Čutita, da je zdaj pravi čas za novo plesno predstavo? Je slovenska javnost plesu zaradi plesnega šova na komercialni televiziji spet bolj naklonjena kot v vmesnem obdobju?
Andrej: Ne vem, ali mu je bolj naklonjena, je pa zaradi plesnega šova na televiziji prav gotovo bolj plesno ozaveščena. Tajming je vrhunski, boljšega si ne bi mogli zamisliti.
Domen: Poleg tega je zdaj čas muzikalov, slovenskih in tujih. Čeprav predstava Dance Amore ni muzikal, ampak plesni spektakel, mislim, da si ljudje radi ogledajo večjo zasedbo, večjo predstavo na velikem odru. Mislim, da hrepenimo po spektaklih.
"Predstavljam si, da bo naporno, a bo šlo. Z motoriko nimam nobenih težav, je pa seveda razlika, saj ne gre za tekmovanje, ki sva jih vajena, ampak za pripovedovanje zgodb. Tam energijo črpaš od drugod kot sicer."
Melinda Torokgyorgy Škufca, žena in soplesalka Andreja Škufce, bo v predstavi Dance Amore nadomestila Katarino Venturini, ki se je nastopu odpovedala.
Andrej, omenili ste, da deset let, kolikor je minilo od premiere predhodnice plesnega spektakla Dance Amore, zahteva svoj davek. Predvidevam, da ste s tem mislili na večjo utrujenost in daljšo dobo rehabilitacije?
Andrej: Še vedno veliko učim, tako da sem stalno v gibanju in to zame ni nekaj novega. Je pa res, da sva se z Melindo (Melinda Torokgyorgy Škufca je žena in soplesalka Andreja Škufce, op. a.) morala kar nekoliko prisiliti, da sva se vrnila k pravim, zahtevnim treningom, ki ti dajo dovolj podlage, da lahko odplešeš vso predstavo.
Predstavljam si, da bo naporno, a bo šlo. Z motoriko nimam nobenih težav, je pa seveda razlika, saj ne gre za tekmovanje, ki sva jih vajena, ampak za pripovedovanje zgodb. Tam energijo črpaš od drugod kot sicer.
Utrinek iz sklepne predstave ob koncu skupne plesne poti najuspešnejšega slovenskega plesnega para Škufca - Venturini.
Kdaj sta nazadnje stala na odru Gallusove dvorane?
Andrej: Mislim, da je bilo na sklepni predstavi, ki sva jo ob slovesu pripravila s Katarino (Venturini, dolgoletno soplesalko Andreja Škufce, op. a.). Leta 2008.
Domen: Mislim, da nazadnje v predstavi The 50’s Show. Spomnim se, da je predstava naletela na res krasen odziv. Samo v Gallusovi dvorani smo odplesali in odigrali 12 ponovitev, eno na Lentu in dve v Bolgariji.
Andrej Škufca in Melinda Torokgyorgy Škufca:
Je na tekmovalni sceni nastop, šov bolj zaigran kot na predstavi?
Andrej: Seveda. Petelinjenje je sestavni del plesa.
Domen, kakšni spomini vas vežejo na plesno kariero. Ste radi tekmovali?
Domen: Da, ampak samo tekmoval. Vse, kar je bilo pred tem, torej ogrevanje v trenirki, ličenje in ogrevanje na odru, mi ni dišalo, medtem ko sem imel ples kot tak od štarta do konca zadnjega plesa v polfinalu in finalu zelo rad.
Zakaj ste se pred 12 leti prenehali ukvarjati s plesom?
Domen: Ker ples ni bil nikoli moja prva izbira. Sem pa vztrajal tako dolgo, ker mi je bil ples všeč. Pri 16 in 17 letih sem bil povsem blizu stopničk. Takrat sem si rekel, da moram še malo vztrajati, in tudi sem, do vpisa na akademijo. Vztrajal bi še dlje, vendar bi v to moral vložiti preveč denarja in energije, kar se mi je, glede na to, da sem vedel, da bom čez leto dni nehal plesati, zdelo nesmiselno.
Ste pa verjetno na račun plesa pridobili močno in suvereno odrsko prezenco?
Domen: Pravzaprav me je prav to na akademiji na začetku zelo oviralo. Na odru pravila o vzravnani drži telesa namreč odpadejo. Lahko bi rekel, da skoraj nisem znal normalno hoditi. Moral sem se znebiti petelinjenja, ki nam je znan in skupen s plesnega parketa.
Koliko je po vajinem mnenju ples spontan in koliko je v vsem skupaj igre, narejenega?
Andrej: Na visoki ravni plesnega izražanja gresta izraznost in plesna tehnika z roko v roki. Ne moreš ju ločiti. Ne moreš biti brezizrazen in hkrati tehnično odličen. Tudi siljenja z nasmeški je vedno manj. Če razumeš, kako stvari delujejo, se izraznost pojavi sama od sebe.
Domen: Res je, pred tem pa slediš načelu "Fake it until you make it." (Pretvarjaj se, dokler ti ne uspe, op. a.). Res je, kar pravi Andrej, na vrhunski ravni se to združi, v kategorijah od 21 let do finala amaterjev pa je to … Ojoj.
Domen, aprila letos ste se poslovili od Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), kjer ste imeli službo za nedoločen čas. Kako trd je kruh, ki ga reže življenje na svobodi?
Domen: Trenutno je fantastično, čeprav bi temu težko rekel svoboda. Kot svobodni umetnik moraš preživeti, če pa želiš še kdaj za kak dan na dopust, moraš biti že skoraj obrtnik. To pomeni, da moraš odpreti S. P.
Odpoved je kar velik korak.
Domen: Za zdaj je vse super. Delam več, bolje in različne stvari, ukvarjam se tudi s sinhronizacijo in plesno predstavo, vedno več igram tudi v monokomediji Zapornik št. 3.2.3.
Se ne bojite, da bi izgoreli?
Domen: Mislim, da ne. Se pa počutim bolj živega. Kot da sem na novo vzletel. Obenem zdaj točno vem, katere dneve bom prost, prej tega privilegija nisem imel, in lažje načrtujem svoj urnik.
Če igraš na primer v komediji, ki je uspešnica, to pomeni, da te poleg predstav v matičnem gledališču čaka ogromno gostovanj, tudi po 30 na sezono, kar je res veliko. Vem, da so to zakonitosti teatra, a vsega skupaj je bilo preprosto preveč.
Gledališče, ki je danes zgolj ena izmed možnosti, ki jih občinstvo ima, se mora močno boriti za pozornost, zato vse bolj spominja na tovarno, ki ves čas proizvaja nove in nove predstave. Tudi moji kolegi so zelo utrujeni. Dogajalo se je namreč tudi, da smo imeli sedmi dan v tednu premiero, prej pa vsak večer drugo predstavo. Lahko si predstavljate, da to za premiero ni ravno dobra popotnica.
Pa se dodatno delo vsaj finančno pozna?
Domen: Igralcu, ki je zaposlen, se izplačajo nadure, tako kot se plačajo učiteljicam, učiteljem ali knjižničarkam.
Stari ste 33 let. Je bil to zadnji čas, da greste svojo pot? Ste tako razmišljali?
Domen: Nekaj časa sem intenzivno razmišljal o tem, potem pa sem v treh tednih dobil potrditev za nastop v oddaji Slovenija ima talent in seriji Usodno vino, tako da je bila odločitev bistveno lažja.
Vedel sem, da mi bo televizija pomagala pripraviti dobro podlago, hkrati pa mi bo komercialno pomagala pri tem, da me javnost spozna zaradi mene samega, ne zato, ker sem brat Vida Valiča.
Tudi zdaj opažam razliko pri številu gledalcev, ki si ogledajo Zapornika, monokomedijo, v kateri igram. Na začetku se mi je zgodilo tudi to, da sem predstavo odigral pred samo 14 gledalci, danes k sreči s tem nimam težav. Če te ljudje spoznajo, če se vsak večer znajdeš v njihovi sobi, vedo, kaj lahko pričakujejo od tebe, in tako je lažje.
Štirinajst gledalcev? Kako to vpliva na psiho?
Domen: Še danes se spomnim, bilo je v Kamniku, v dvorani za 200 ljudi. Avtor predstave Matej Mijatovič mi je rekel, da ni ravno veliko ljudi. "Delaj svoje, pa bova videla," mi je svetoval. Seveda smeha ni bilo toliko, kot ga je v dvoranah, kjer se zbere več občinstva, aplavz pa je bil vseeno zelo lep.
Odlomki iz predstave Zapornik št. 3.2.3.:
Vas ja zagrabila panika?
Domen: Ne, nadeneš si samozavesti izraz. Show must go on, pravimo.
Andrej: Ne smemo pozabiti, da je nastopanje naše delo, naša služba. Če mi nihče ne ploska, to še ne pomeni, da bom kar umrl od vsega groznega in da ne bom mogel nadaljevati. To nima zveze s tem. To je naše delo in treba ga je opraviti. Seveda vpliva nate, ampak to moraš predelati. Pri sebi moraš najti drugačen pristop.
Domen, eden od razlogov za slovo od redne zaposlitve je bilo najbrž tudi razmišljanje o tem, da si pustite proste roke za nastopanje v filmih.
Domen: Seveda. Snemanje filma lahko pomeni večmesečni, večletni projekt. Razlog za mojo odločitev so bili filmi, predstave, sinhronizacije, avdicije in najpomembnejše - nadaljnja izobraževanja. Zdaj imam čas za vse to in tako mi trenutno tudi ustreza.
Trenutno sem povsem predan svojima predstavama Zapornik št. 3.2.3. in Boksarsko srce, želim pa še malo živeti in uživati. Rad bi imel možnost, da si lahko privoščim na primer tridnevno potovanje v London ali Beograd, če si tega želim, in se tam morda udeležim kastinga. Tega sem si želel, še prej pa sem za to moral ustvariti pogoje in narediti prostor.
Nič mi ne koristi, če imam svojo spletno stran in sem prijavljen na vse mogoče spletne strani, ki me obveščajo o kastingih, če potem, ko dobim priložnost za kasting v Berlinu, te priložnosti zaradi službe ne morem izkoristiti, ker ne vem, ali imam predstavo ali ne, ker nimam urnika. Zdaj lažje najdem manevrski prostor.
Andrej, kakšne spremembe je televizija vnesla v vaše življenje?
Andrej: To, da me ljudje bolj opazijo. Sem in tja me kdo ogovori.
Kako vi dojemate svoje življenje na svobodi? Poznate varnost službe za nedoločen čas?
Andrej: Ne. (Krajši razmislek ...) Ne, lažem! Pravzaprav jo poznam. V času amaterske plesne kariere sem bil deset let zaposlen na ministrstvu za finance, sicer pa sem večino časa samozaposlen.
Kako regulirata to razdajanje? Preživetje je odvisno od stalnega razdajanja, ki je v vajinem poslu lahko precej intenzivno.
Andrej: Dobra poanta. Letos sem se res izčrpal. Ko sem dobil ponudbo s televizije, sem še vedno opravljal svoje delo, ki vključuje učenje plesa in sojenje na plesnih tekmovanjih, kar prinaša ogromno potovanj. V svoje običajno delo sem stlačil še delo na televiziji in na neki točki je bilo res vsega preveč. Pravzaprav nisem imel prostih dni, kar te slej ko prej ustavi.
Sprašujem zato, ker se zadnje čase vedno več govori o izgorelosti.
Andrej: Se strinjam, sami sebi smo največji sovražniki. Postavimo si neki standard, preveč lakomni smo. Takoj, ko vidimo, da bi lahko imeli boljši standard, se odločimo za to, da bomo sprejeli dodatno delo in si ga zagotovili. Na koncu zaidemo v strašen ritem. Delavci smo in plačani smo samo, če delamo.
Domen: Strinjam se s povedanim. In potem si rečeš, samo še to pomlad zdržim, nato pa si bom vzel počitek. A kaj, ko vedno pride kaj novega, vsaka stvar pa ti lahko odpre novo priložnost. Sam k sreči še nisem tako daleč, sem pa že slišal za primere, ko so ljudje za dva meseca preprosto izginili na Golnik ali kamorkoli že. Ker so pregoreli.
Andrej: Tudi jaz k sreči ne, bil pa sem utrujen.
Domen: Utrujenost je znak. Telo te opozarja, da se je treba ustaviti.
Znata uživati v sadovih svojega dela?
Andrej: Letos sva si z Melindo vzela tri tedne prosto in se odpravila v Grčijo.
Domen: Lepo. Tudi sam sem si že zdaj zamislil, da si bom okrog prvega novembra privoščil teden dni dopusta. Sanjam o tem, da bi šel deskat na Fuerteventuro. Že to, da razmišljam, da bom nekaj časa prost, mi daje zagona.
Mislim, da si moramo sami postaviti meje. Da smo na primer do določene ure nedosegljivi za službene zadeve, da elektronsko pošto prebiramo samo v določenem terminu dneva.
Ko si na svobodi, si kar naprej dosegljiv. Prepričati se moraš, da ne boš ničesar zamudil, tudi če se ne boš odzval na vsak klic in elektronsko sporočilo.
Predvidevam, da je trenutno levji delež energije usmerjen v predstavo Dance Amore, ki bo premiero doživela 8. septembra na odru Gallusove dvorane.
Domen: Zagotovo. Zadnji teden se bomo s tem ukvarjali od jutra do večera.
Je drugače, ko si del večjega projekta, kot je na primer Dance Amore, kjer je uspeh ali neuspeh predstave odvisen od več ljudi kot pri monokomedija, kjer je vse na plečih enega človeka, ki stoji na odru? Čutite drugačno odgovornost, bojazen, strah?
Andrej: Glede tega sem dokaj optimističen. Navsezadnje imamo dobre reference iz predstave The 50's, ki je bila uspešna zaradi kombinacije dejavnikov, še posebej zaradi dobre zgodbe. Čeprav je bila povedana že tisočkrat, pri ljudeh še vedno naleti na dober odziv.
Del plesnega ansambla, ki nastopa v predstavi Dance Amore, na obisku pri predsedniku države Borutu Pahorju, ki je častni pokrovitelj predstave.
Režiser, producent in koreograf projekta Dance Amore je plesalec Jurij Batagelj, ki bo ž ženo in soplesalko Jagodo Štrukelj Batagelj prav tako nastopal v predstavi.
Pritegne tudi kombinacija latinskoameriških in standardnih plesov, ki nikoli niso bili predstavljeni na tak način. Že to ima svoj čar. Seveda moramo tudi plesalci prispevati svoje, ne moremo se zgolj sprehoditi po odru, vendar je celoten paket tisto, kar vleče.
Ne čutim bremena zaradi svojega deleža, verjamem, da bo predstava uspešna. Vsaj tak občutek imam.
Domen: Mislim, da imamo zelo dobre pogoje, da bo predstava Dance Amore zelo dobra predstava. Se pa zavedam, da nas čaka še veliko dela. Posamično smo že izurjeni, zdaj se moramo samo še poenotiti v smislu izraznosti, nastopanja, igranja.
Sam čutim odgovornost, da bom z zunanjim opazovanjem skušal vse, ki bomo stali na odru, ki prihajamo iz različnih svetov in starostnih skupin, povezati v celoto. Nočem, da imamo na ustih tipični plesalski nasmešek s pretiravanjem, da kažemo, kako smo srečni, da nastopamo … Ne potrebujemo glasov občinstva, mi bomo tam kot celota. Želim, da imamo dobro prezenco, in na tem moramo graditi svoj nastop.
Andrej: Vsak bo imel lastno odgovornost, da bo čim bolj osvojil svoj lik.
Pevka Zala Smolnikar bo poskrbela za pevski del, Domen Valič pa za plesni in tudi govorni vložek, katerega avtor je.
Kaj je za vaju merilo uspešne predstave? Da je razprodana, da se o njej govori oz. širi glas, da se jo všečka na družbenih omrežjih?
Domen: Bolj to, da dobim kakšen oseben odziv. Gospa iz Nove Gorice mi je, na primer, poslala sporočilo, da se je samo zaradi predstave Zapornik s sinom pripeljala do Ljubljane in da ji ni žal, saj ji je bila zelo všeč. Take stvari mi veliko pomenijo.
Seveda so super tudi razprodane dvorane, a se na začetku s tem ne smemo obremenjevati.
Andrej: Odzivi bodo povedali največ ...
Domen: To je res plesna predstava, ne muzikal. Ljudi ne bomo potešili z nekimi znanimi obrazi, ker jih na odru razen Andreja, mene in Zale Smolnikar ne bo kaj dosti. Ne bomo jih pritegnili s tem, da bi nekdo prišel na ogled predstave samo zato, da bi videl nekega prekaljenega glasbenega mačka, kako poje v predstavi.
Mislim, da je pomembnejša kakovost. Predstava ne gradi na prejšnjih uspehih. Tukaj se gledalci ne morejo povezati z zgodovino, zato mora biti predstava pripravljena kakovostno in predano.
