Od prvega za "hec" je nastal najbolj poslušan slovenski podkast

Preden je 30-letni Klemen Selakovič postal avtor najbolj poslušanega slovenskega podkasta Aidea, je bil dvakrat mladi kreativec leta, revija Marketing magazin ga je razglasila za enega izmed 55 mladih kreativcev na Balkanu, dvakrat je prejel nagrado websi in zlato nagrado diggit. Njegov profil na Instagramu k temu dodaja, da veliko potuje. Brez veliko dodatnih razlag. "Ne objavljam svojih fotografij, ker ne želim prispevati k javnemu razkazovanju življenjskega sloga, ki po mojem mnenju škodi družbeni dinamiki in mentalnemu zdravju mladih ljudi, ki se jim osebne vrednote še oblikujejo."

Četudi na družbenih omrežjih ne deli rad svojih fotografij, je v oddajah, pa tudi v odgovorih na naša vprašanja, zelo iskren o svojih pogledih na življenje. V svojih podkastih gosti osebe različnih zanimanj in pogledov. Ker ga zanima veliko stvari, nastanejo pogovori o zavesti, vesolju, drogah, kulturi, tehnologiji in prihodnosti človeštva.

"Podkast je mišljen kot pot raziskovanja skozi življenje. Veliko sem se udejstvoval na področju praktične filozofije, kaj je tisto, kar nam pomaga živeti boljše življenje. Kaj je dobro življenje, so se spraševali že stari filozofi in o tem so razmišljali. Razmišljal sem, kako bi se lahko pogovarjal z osebami, ki imajo drugačen pogled na življenje, ki imajo pestro življenje. To je bil izgovor, da je nastal podkast, sogovornike dobim za dve uri pogovora in iz tega dobim nauke, na podlagi katerih živim malce bolje."

"Videl sem, kako so dobra dejanja poplačana. Naučil sem se, da ima vsako delo ali misel svojo posledico." Foto: Ana Kovač

Klemnov prvi podkast je nastal 1. aprila 2019, prvi gost je bil njegov prijatelj Andrej P. Škraba. Pogovarjala sta se o težavah trenutnega šolskega sistema, univerzalnem temeljnem dohodku ter o tem, kaj je res in kaj je dobro. "Vedno so naju zanimala življenjska vprašanja, enkrat sva prižgala mikrofone, kamero in se posnela. Odziv je bil zelo dober, presenetil me je. Vedel sem, da moram nadaljevati. Zdaj projekt živi, poskušam se umakniti in ga ne nadzorovati s svojim prepričanjem."

Če ste že omenili nadzor, je to nekaj, kar bi želeli v prihodnje spustiti?

Spuščanje nadzora je dvorezen meč. Če želimo spustiti nadzor, potem smo spet pri usmerjanju nadzora. Stanje, ki ga nadzorujem, mi ni všeč in želim iti v stanje, kjer se ne bom nadzoroval in se bom bolje počutil. To je spet zamaskiran nadzor. Ego vedno najde pot, da bo naredil tisto, kar si želi. Zato se temu umikam in samo dovoljujem, da je, kar je. Takrat res začutim svobodo nenadzora.

Ali je to sploh mogoče v sodobnem svetu?

Seveda, kjerkoli, vendar ničesar ne smem pogojevati. Recimo, lahko sedim in ne delam nič. To je lahko za zahodnega človeka zelo težko. Ker iz vsake akcije vedno želi neki rezultat. S pomočjo meditacije se lahko naučimo, da je to mogoče. Samo sedeti in ničesar ne delati. Treba je vklopiti zavedanje, da se stvari naredijo same in si zanje ne prizadevaš. Zahodni človek ima veliko ciljev in na koncu te poti si predstavlja, da bo izpopolnjen, ampak izpolnitev je v poti do cilja. Meditacija je, da je pot že cilj.

Foto: Ana Kovač

V narcistični družbi, kjer imamo težave z egovrednotami, kjer je gospod ego vsepovsod okoli nas, kako lahko premagamo egoizem, ki zgolj uničuje?

Treba se je zavedati, kaj je za koga res pomembno. V življenju smo velikokrat vpeti v nepomembne stvari, s katerimi dokazujemo ego, ki ima neki pomen zgolj v zahodni hierarhiji. Prepogosto se tega zavemo prepozno, mogoče na smrtni postelji. Vedeti moramo, kaj je v hierarhiji življenja res pomembno, in to postaviti na prvo mesto.

Imate recept, kako stopiti iz teh okvirjev? Si priznati, da smo minljivi? 

Nujni prvi korak je zavedanje o naši minljivosti – raziskovanje koncepta smrti. V tem konceptu se namreč skriva glavni povod za strah, ki ga človek nosi s sabo, skozi vse svoje življenje. Le manifestira se skozi različne situacije. Ego je v strahu, ker bo enkrat prenehal in ne more ničesar narediti, da bi se temu izognil. Tukaj želja po nadzoru povzroča veliko nemira in trpljenja, ker se borimo z realnostjo. 

Vsak človek, ki ga bomo kadarkoli, kjerkoli srečali, bo v življenju izgubil vse, kar mu je drago. Nič ni trajno. Ta resničnost nam je vsem skupna.

Stoiki so zelo modro razmišljali: Takrat, ko sem, smrti ni. Takrat, ko smrt je, mene ni.

Česa se vi bojite?

Izgube stika z realnostjo in resnico, kot jo definira moj ego.

Mislite, da je sodobni človek izgubil smisel življenja?

Smisel življenja najde vsak sam. To počnemo na različne načine. Nekateri iščejo smisel življenja, drugi gojijo rastline, tretji popravljajo avtomobile, nekateri so borzni posredniki. Ko je konec dneva, smo pač zadovoljni, ko si umivamo zobe in ne mislimo na nič drugega. Se ljubimo in ne razmišljamo o ničemer drugem. Spimo in smo mirni. Tisti, ki ne morejo spati, razmišljajo o spanju.

Meni zelo ljub citat, neka indijska modrost, pravi: "Človek je upravičen do svojega dela, ne pa do sadov svojega dela." Da torej nekaj počnemo zaradi dela samega in ne mislimo na sadove tega dela. To delo ali odnos je dar sam po sebi. Zahodni človek pa vse počne zato, da bi nekaj dobil od tega, kar dela. S tem izgubljamo veliko energije, na koncu smo še nezadovoljni, ker nikoli ni dovolj. Če se tega zavedamo, da je zdaj dovolj za nas, potem pekla na Zemlji ni.

"Mogoče je pravilno reči, da je smisel v življenju samem, da ga preprosto živimo." Foto: Ana Kovač

Ste dvakratni dobitnik nagrade za mladega kreativca, delali ste v oglaševalski agenciji. Ukvarjali ste se z zelo materialnim svetom, zdaj pa govoriva o svetu, ki z materialnim nima veliko skupnega. Kdaj in kako se je zgodil prelom v vašem razmišljanju?

Preprosto. Odrastel sem. Imel sem predstave o sebi, ki so se podrle. Poleg tega sem imel nerešen odnos z očetom. Oče je bil vso mojo mladost alkoholik in bil sem jezen nanj. Ko sem v materialnem svetu postal uspešen, sem mu želel pomagati s sredstvi, ki jih imam. Želel sem ga spremeniti. Z energijo po spremembi sem šel v najin odnos in on je mojo pomoč zavrnil. To je v meni porodilo še več bolečine in jeze.

Enkrat se je zgodil preboj, ko sem si preprosto rekel: Ali sem ga pripravljen sprejeti takšnega, kakršen je? Ko je bil odgovor pritrdilen, ko se mi je zdela ta odločitev najboljša zame, se je odnos spremenil. Oče je nehal piti in zdaj imava res lep odnos. Iz tega sem se naučil, kako je treba včasih sprejeti in spustiti. Moja osebnost se je umaknila in tako dojemam ljubezen. Če ljubezen pogojuješ, potem to ni ljubezen.

Ali so bila vaša potovanja po Aziji tudi točka preloma?

Ker sem bežal pred težavami, odnosi, sem se odločil, da grem v Azijo na samotno potovanje. In ja, takrat sem dosegel psihološko dno. Nekako nisem več našel izhoda iz nakopičenih slabih akcij. 

V Aziji sem spoznal meniha, ki je iskal nekoga, s katerim bi govoril angleško, jaz sem potreboval nekoga za pogovor. Videl sem, da živi popolnoma drugačno življenje, ima drugačen pogled na svet. Skupaj sva meditirala, pomagal sem mu pri njegovih opravilih okoli templja. Počasi sem videl, kako se pomočjo dobrih del vlečem iz temnega območja slabega počutja. Namesto da bi ves dan spal v apartmaju in se počutil depresivnega, sem raje šel v tempelj, meditiral in delal. Nič posebnega. Videl sem, kako so dobra dejanja poplačana. Naučil sem se, da ima vsako delo ali misel svojo posledico.

"Povsod vidim priložnost za hvaležnost." Foto: Ana Kovač

Ste oseba, ki je hvaležna?

Zagotovo. Za veliko stvari. Za najin pogovor, za svoj um, ki zdaj deluje, življenje. Povsod vidim priložnost za hvaležnost in to je zame Bog, ki vedno odpušča. Če je zmogel psihoterapevt Viktor Frankl v taborišču, kjer je res prostor groze, videti stvari, za katere je bil hvaležen, potem ne vem, kako tega ne bi zmogel jaz. Nekoč sem bral dnevnik taboriščnika, ki je zapisal: Če boš, bog, kaznoval paznike za vse grozote, ki so jih počeli v taborišču, jih nagradi tudi za to, kar se je iz tega dobrega rodilo. Ta človek je tudi v grozoti taborišča videl nekaj dobrega. Videl je ljubezen med ljudmi.

Kaj vam pomeni uspeh?

Racionalno uspeh pomeni učinkovito reševanje težav. Definicija uspeha se torej skriva znotraj nas samih. A ker smo preveč vpeti v družbo, ki definira naš uspeh, se pogosto ta ne ujema z našim dojemanjem uspeha, zato se pogosto počutimo neprijetno, slabo. Zame je uspešen tisti, ki je miren.

Ste mirni?

Včasih ja, včasih ne. A splošno gledano sem miren in hvaležen za to.

Se bojite sprememb?

V bistvu jih pozdravljam, ker so edina stalnica v vesolju. Ko sva bila z očetom na desetdnevni meditaciji, kjer sva morala biti deset dni popolnoma tiho, sem bil v tem času bolj pozoren na dogajanje v okolici. Zgodil se je en poseben dogodek. Pred mojo hiško je rastla vrtnica. Tretji dan je zacvetela. Vsak dan sem jo vohal, gledal in ravno deseti dan je odpadel zadnji listek. Z njeno pomočjo sem videl celotni proces življenja. Ta proces je bil podoben mojemu, ko sem v teh desetih dneh šel skozi vse faze kot vrtnica, in to mi je signaliziralo spremembo v vesolju, da nič ni trajno, da se vse spreminja.

"To je lepota življenja. Zato potrebujemo smrt, da spoznamo vrednost življenja." Foto: Ana Kovač

Ali smo v svetu, kjer imamo vse na dosegu roku, bolj osamljeni?

Mislim, da ja. Človeštvo ima projekt, a mislim, da vsi člani nimamo skupnega cilja. Zdaj se zdi, da je cilj kapitalizma, da viša produktivnost in bruto družbeni proizvod, ne ve pa, kako se to ujema z zadovoljstvom posameznika. Ker če bi bilo res, da več ko imamo materialnih dobrih, srečnejši smo, bi bili nekajkrat srečnejši od naših prednikov. Pa verjetno ni tako. Vsak posameznik se mora vprašati, ali mu te stvari, h katerim stremi, prinašajo srečo in zadovoljstvo. Ni težava v materialnih dobrinah, le da nismo preveč navezani na njih.

Človeštvo ima projekt, a mislim, da vsi člani nimamo skupnega cilja. Zdaj se zdi, da je cilj kapitalizma, da viša produktivnost in bruto družbeni proizvod, ne ve pa, kako se to ujema z zadovoljstvom posameznika.

Vaši podkasti imajo odličen odziv in vplivajo na mlade poslušalce. Ljudje so obračajo na vas in v njihovih očeh ste kot učitelj. Je to breme?

K meni kdaj pridejo mladi po nasvet in trudim se, da nisem njihov mentor. Mogoče mladi potrebujejo nekoga, da jih sliši in razume. Včasih je to za njih zdravilno. Ker jaz ne vem, kaj mora nekdo narediti. Lahko sem tam, mogoče opišem svojo izkušnjo in to je zame ljubezen, ko daš prostor osebi. Mladi imajo stiske, tesnobna občutja, vsi okoli njih so uspešni na družbenih omrežjih, vsi potujejo, vsi so lepi in imajo krasna življenja. Pričakovanja do sebe primerjajo z resničnostjo in potem odstopanja plačujejo z bolečino. Želim jim sporočiti, da je resničnost popolnoma v redu in naj dajo pričakovanja stran.

Po nasvet pridejo mladi, lepi, pametni, izobraženi fantje, ki so depresivni, da imajo premalo denarja in kaj vse bi morali narediti. Vse je v miselnih procesih in želim jim pokazati, da je treba obrniti glavo, pogledati na drugo stran, ker na tej ni rešitve.

"V sprejemanju odgovornosti je moč." Foto: Ana Kovač

Če pogledamo besedo odgovornost, je sestavljena iz besed sposobnost in odgovor. V slovenščini so vse besede, ki opisujejo sposobnosti, sestavljene iz dveh delov. Prvi del vsake besede opisuje določeno sposobnost: hitrost, iznajdljivost, natančnost itd. Ker gre za sposobnosti, se vse te besede končajo na -ost.  Odgovornost je torej sposobnost odgovora. 

Sem sposoben dati odgovor, zakaj se počutim, tako kot se počutim? Sem sposoben dati odgovor, zakaj je svet takšen, kot je? Sem sposoben odgovoriti, zakaj delam določene akcije v tem življenju, ki vplivajo na moje počutje in življenja drugih? V tej sposobnosti se skriva moč, ki človeka potisne v boljše življenje – vedno znova.

"Pričakovanja do sebe primerjajo z resničnostjo in potem odstopanja plačujejo z bolečino." Foto: Ana Kovač

Kaj je za vas dober partnerski odnos?

Zdrava dinamika moške in ženske energije, katere glavni namen je spoznavanje samega sebe skozi odnose z drugimi. Včasih tudi z bolečino.

Preberite še:

Trendi Človek je danes obravnavan kot komunalni odpadek

Trendi Maja Keuc: Počutila sem se, kot da me nekdo prvič v življenju resnično sliši in razume #video