Kako otroka motivirati za učenje? Ni lahko, je pa izvedljivo.

Diplomirani psiholog Darko Hederih ima v svoji šolski malhi marsikatero rešitev, ki učencem olajša krmarjenje skozi šolsko snov. Zaposlen je kot svetovalni delavec na Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru, je avtor številnih knjig, člankov, predavatelj na Akademiji odličnosti. Bil je tudi dolgoletni pripravljalec vprašanj za priljubljen otroški kviz Male sive celice.

Zaradi aktualnosti tematike, intervju s Hederihom ponovno obujamo iz arhiva.

Eno od najbolj pogostih vprašanj, ki si jih zastavljamo starši, je prav zagotovo, zakaj s(m)o se otroci včasih učili sami – starši skoraj niso vedeli, kakšno učno snov obravnavamo – medtem ko je slika danes ravno obratna. Zakaj tak razkorak?

Prva razlika med starši in otroki nekoč in danes je v visokih ambicijah staršev. Zahteve staršev so izredno visoke, skoraj vsak drugi otrok ima učno pomoč v obliki inštrukcij, medtem ko je bila to včasih bolj izjema kot pravilo. Tudi današnji šolski sistem je bolj oster kot nekoč, točke se seštevajo na vsakem koraku, vsaka ocena šteje. Naslednji razlog za tako stanje pa vidim v sodobnih tehnologijah, ki ne spodbujajo samostojnosti in odgovornosti otrok.

Da, ampak če otroka povsem prepustimo samemu sebi, se tudi to ne obnese.

No, pri kakšnem se bo tudi to obneslo, a bo ta delež bistveno manjši kot nekoč. Krivi smo starši. Mi smo tisti, ki otroke vzgojimo, da so takšni, kot so.

Naj za lažjo ilustracijo opišem primer s šolskega tabora. Otrokom namreč danes vso prtljago pripravijo starši. In ker se otrok sam ne znajde, bo najprej poklical mamo, v kateri konec potovalke mu je spravila spodnje perilo. Sam ne bo veliko iskal. Pri tem se dobro vidi pomanjkanje samostojnosti.

Foto: Bor Slana

Na predavanju na temo Kako otroka motivirati za učenje ste dejali, da čarobne paličice ni. Vsi v avditoriju smo seveda računali na to, da nam boste razkrili, kako do nje. Poudarili ste, da je pri motiviranju otroka ključno to, da znamo poiskati pravo ravnovesje med zunanjo motivacijo, ki se kaže v obliki nagrad, pohval, kazni, in notranjo motivacijo, ki se kaže tudi v načinu spodbujanja radovednosti. Kako doseči ravno pravo mero?

Seveda je bolj pomembno, da težimo k notranji motivaciji, a bomo to, roko na srce, bolj težko dosegli. Notranja motivacija namreč izhaja iz zanimanja za nekaj, za odgovornost, zato, ker čutiš, da je nekaj, v tem primeru učenje neke snovi, zate pomembno.

Prepričan sem, da otroka zanima vsaj en šolski predmet, pa naj bo to telovadba, glasba, likovna umetnost, za nekatere tudi matematika, za to ima posebno zanimanje in se bo pri tem še posebej potrudil.

Vendar pa je pričakovati, da se bodo otroci učili zgolj zaradi notranje motivacije, iluzorno, in pri tem je naloga staršev, da spretno združijo notranjo in zunanjo motivacijo. Najboljši način je, da dosežemo, da otrok sam spozna, da je nekaj pomembno zanj. Da poleg nagrade, ki jo otroku obljubimo za dobro oceno, osmislimo konkretno učno snov. To pomeni, da otrok ve, zakaj se uči. Kako mu bo na primer seštevanje koristilo pri vsakdanjih opravilih.

Notranja motivacija je, kot kaže, izjemno pomembna. Kako jo lahko vzbudimo pri otroku?

Tako, da spodbujamo njegovo neodvisnost, da se aktivno zanimamo za šolo in otrokov napredek, zagotovimo enakovredne odnose v družini, postopno prenašamo odgovornost na otroka (od tega, da z njim rešujemo domačo nalogo, do tega, da samo preverimo, ali je vse opravil tako, kot je potrebno), imamo optimalna pričakovanja (da ne pričakujemo niti preveč niti premalo), mu na neposredna vprašanja dajemo posredne odgovore, ki jih mora poiskati sam, mu omogočimo doseganje uspeha, se zanimamo za njegove interese, ustvarjamo pogoje za povratno informacijo, upoštevamo njegovo individualnost in kažemo strast pri lastnem delu.

Kako pomemben je občutek, da otrok ve, da se starši zanimajo za njegovo delo?

To je izredno pomembno. Otroci se namreč učijo po zgledu. Če starše zanima, kaj otrok počne, bo otrok bolj notranje motiviran.

A hitro se znajdemo v položaju, ko otrok pričakuje nenehno pozornost in zanimanje za njegovo učenje, domače naloge … Kako postopoma prerezati popkovino z odraščajočim otrokom? Da pridemo od faze, v kateri skupaj z otrokom ali namesto otroka delamo domačo nalogo, do faze, v kateri jo starši samo še pregledamo.

To je najtežje, pri tem ni preproste rešitve. Nekateri otroci so že v 2. razredu osnovne šole sposobni vse opraviti sami, da je naloga dokončana, še preden se starši vrnejo iz službe, medtem ko nekateri še v 8. razredu čakajo na pomoč staršev.

Tudi to je odvisno od posameznika. Pomembni so proces in koraki do cilja, dinamika pa je in bo različna.

Foto: Bor Slana

Prej sva govorila o pohvalah, ki so del zunanje motivacije. Tudi pohvala ni kar tako, vsaka pač ni prava. Kakšna naj bo pohvala?

Pohvala naj bo selektivna in individualizirana, to pomeni, da pohvalimo konkretno dejanje, ne osebnosti. Nikoli ne rečemo "O, kako si ti priden", temveč povemo, zakaj je priden. Ker je nekaj lepo izdelal, narisal, se je potrudil, pospravil in podobno.

Poleg tega je pomembno, da pohvalo (ali grajo) izrečemo takoj po dejanju, torej tisti dan, ko na primer, otrok piše test, in sicer v primeru, da se je zanj potrudil, ne šele čez teden dni, ko otrok dobi rezultate.

Pomembno je tudi, da pohvalo utemeljimo. Na primer lahko rečemo: danes sem prišla utrujena iz službe, zato si me pozitivno presenetil, ko sem videla, da si brez mojega prigovarjanja opravil domačo nalogo. Ali pa, da izdelek, ki ga je otrok res dobro izdelal, postavimo na pisalno mizo ali nočno omarico in mu s tem pokažemo, da nam veliko pomeni.

Rekli ste sicer, da konkretna starostna meja, kdaj otrok dojame, da se mora učiti, ne obstaja, pa vendar: kdaj približno lahko starši to pričakujejo?

Spet je vse odvisno od posameznika, razlogov je več. Eden je, da se marsikateremu otroku učna snov zdi balast in nekaj, kar ni pomembno, in potem še tistega, kar je pomembno, ne prepozna kot pomembno. Pri tem je izjemno pomembna vloga učiteljev in seveda staršev, da otroku pomagajo prepoznati pomembnost določene učne snovi.

Še najlažje mu to prikažete na lastnem primeru. Če je na primer eden od staršev novinar, lahko otroku pove, da tega poklica, če se v šoli ne bi dobro naučil slovenskega jezika, ne bi mogel opravljati. Lahko gremo še ožje, opozorimo ga na dejavnost, ki je pomembna za življenje.

Foto: Bor Slana

Omenjali ste pomembnost radovednosti. Vemo, da so mlajši otroci veliki "zakajčki" …

Predšolski otroci so radovedni sami po sebi.

Da, ampak pozneje ta radovednost počasi izginja. Tudi pri pouku učenci vedno redkeje zastavljajo vprašanja učitelju. Po navadi je bolj pomembno to, kdaj se bo oglasil šolski zvonec. Zakaj?

Zato, ker radovednosti ne spodbujamo in je ne vrednotimo pravilno.

Učitelj, ki pri pouku vnaša novosti, dvoumnosti, dinamiko, razbija monotonijo, prav gotovo veliko pripomore k radovednosti učencev. To pomeni, da za isto vsebino pripravi drugo obliko dela. Za ponovitev snovi lahko uporabi kviz, igranje vlog, igro za in proti in podobno.

Starši imajo v tem primeru manjšo vlogo, a je pomembna, saj morajo korigirati vlogo učitelja ali pa poskušajo sami spodbuditi otrokovo radovednost. Nekateri otroci radi delajo na vrtu, pa jih zanima ozadje, zakaj in kako nekaj raste in podobno, prav je, da jim to razložimo.

Še ena stvar je izredno pomembna pri postavljanju vprašanj, in sicer to, da otrokom odgovorov ne serviramo, ampak mu na vprašanje odgovorimo z dodatnim vprašanjem. Ponudimo jim namig oziroma most do rešitve, s pomočjo katerega se bodo sami dokopali do rešitve. Ne ponudimo jim jih na pladnju.

Foto: Bor Slana

Ampak otrok bo verjetno neprijetno presenečen, če bomo kar naenkrat uvedli to metodo.

Treba je začeti postopoma.

Se pravi, da pohvalimo učenje, trud, ki ga je otrok vložil v, na primer, test iz slovenskega jezika, pa tudi če je rezultat trojka?

Da, to se mi zdi skoraj najbolj pomembno. Starši delamo veliko napako, ker vrednotimo rezultate, namesto da bi vrednotili pot, ki je otroka pripeljala do rezultata.

Pomembno je, da pohvalimo nekoga, ki se je zelo potrudil, pa čeprav zaradi različnih vzrokov, na primer zmanjšanja sposobnosti, okoliščin pri nekem učnem predmetu, ni dosegel takšnega rezultata kot nekdo, ki je vložil manj truda.

Najbolj pomembno je, da je otrok naredil vse, kar je v njegovih močeh, da bi dosegel dober rezultat. Če ga je dosegel, pa je še toliko bolje.

Presenetilo me je, ko ste omenili, da otroke najbolj boli to, da so zaradi slabe ocene starši nad njimi razočarani, da jih to boli bolj kot karanje ali celo fizična kazen.

Da, to je stavek, ki ga pogosto slišim od otrok, ki se vsi objokani oglasijo pri meni v pisarni, potem ko so dobili slabo oceno. Raje bi bili tepeni.

Foto: Ana Kovač

Ali lahko vsa načela za motiviranje učenja uporabimo za motivacijo za domače naloge?

Večino teh lahko. Potiskanje odgovornosti, časovno načrtovanje, pohvalo.

Torej ne moremo več reči: pustimo jih, se bodo že sami znašli?

Manjši odstotek se jih bo še vedno znašel.

Mislim pa, da so glavni koraki do uspeha, da analiziramo stanje, razložimo, v čem je smisel učenja določene snovi, pripravimo načrt dela, zvizualiziramo uspeh, postavimo si etapne cilje in realna pričakovanja, določimo optimalno težavnost, ki smo ji še kos, prevzemajmo odgovornost in ponudimo povratno informacijo.

Pogosto je namreč težava v tem, da otrok ne ve, kako naj se zadeve loti, zato se je raje sploh ne loti.

Če pa ima časovno perspektivno, če ve, koliko časa ima na voljo, če mu določimo delne etapne cilje, če vidi napredek in dobi takojšnjo povratno informacijo, je lažje.

Otroku je treba stati ob strani, ne pa mu ponujati rešitev.