Kaj nam otrok z laganjem sporoča?

Po njegovih besedah so najzgodnejše laži pri otrocih povezane z bujno domišljijo, ki jo še dodatno spodbujajo pravljice, knjige, risanke in različna sporočila iz okolja. Poleg tega se želijo otroci preizkusiti v različnih vlogah, v posnemanju njihovih junakov in domišljijskih likov, pa tudi vrstnikov. Otrok, kot pravi, na primer pri štirih letih še ne loči med resničnostjo in domišljijo.

"Spomnimo se, kako lepo je bilo verjeti v dobre može, ki smo jih pričakovali v prazničnem decembru in kako smo bili razočarani in nismo hoteli verjeti besedam starejših vrstnikov, ki so z resnico pokvarili naša prepričanja."

Otrokove potrebe v najzgodnejšem obdobju so po njegovih besedah potreba po sprejetosti, pohvali, bližini in pripadnosti. Zato se želijo približati njemu pomembnim odraslim, kot so staršem, sorojencem ali vrstnikom. Želijo biti v središču pozornosti.

Lahko postrežete s kakšnim primerom? Bratec in sestrica sta odšla z mamico k babici na obisk. Štiriletna Sonja se je ponudila mami, da ji pomaga nesti težko vrečo. Ni ji bilo lahko, šibila se je pod njeno težo. Tik preden so prišli do babičine hiše, ji je petletni bratec Tine rekel, da naj da težko vrečo še njemu. Ko je Tine predal babici težko vrečo, je zamrmral: "Joj, kako sem jo (vso pot) težko nosil." Zakaj? Zato, da bi bil pohvaljen, sprejet in pomemben, da bi ustrezal pričakovanjem.

Otroci si poskušajo pozornost pridobiti tudi tako, da s pomočjo domišljije povedo kaj nenavadnega, kar pa ni nujno brez sporočilne vrednosti.

Otroci potrebujejo pozornost. Želijo, da bi jih drugi zaznali, prepoznali, se jim posvetili. In kdaj pozornost lahko najbolj vzbudijo pri drugih, pri starših in vrstnikih? Verjetno takrat, ko povedo kaj nenavadnega, drugim še nepoznanega, skrb vzbujajočega. Takrat, ko razprejo krila domišljiji.

Šestletna Katja je tako svoji teti pripovedovala, kako v nekem daljnem mestu živi njena prijateljica Maja, ki se ji dogajajo same nenavadne stvari. Maja je ogrožena in potrebna pomoči. Vsi v družini so vedeli, da to ne drži. Nobene Maje ni bilo.

Moramo vedeti, da so starši Katji marsikaj prepovedali, ji marsikaj zapovedali. In Katja ni vedela, kako zadostiti vsem tem zahtevam. To jo je begalo. Občutke ogroženosti, agresivnosti je tako odložila na izmišljeno prijateljico Majo. Vse, kar morda ni bilo ustrezno, je preložila nanjo. Sama pa je ostala sprejemljiva, socialno ustrezna.

Laž je bila v njenem primeru odrešujoča strategija za preveliko čustveno breme, ki so ji ga nalagali njeni starši.

Ali otroci, ki se počutijo ogroženi oziroma se v določenih okoljih ne počutijo dobro, pogosto lažejo Laž je del njihovih strategij, s katerimi si zagotovijo izjemno pozornost in prisotnost njim pomembnih odraslih, ki jo potrebujejo.

Vzemimo za primer štiriletnega Marka, ki je zjutraj ob odhodu v vrtec jokal, češ da nima šala. Starša sta ga na vso moč iskala. Pregledala sta vse prostore v stanovanju in avto, vendar šala nista našla. Ker so že precej zamujali, so odšli v vrtec brez šala. Ko sta starša pospremila otroka v vrtec, sta ugotovila, da ima Marko šal za vratom. Oče ga je vprašal, kje je našel šal in sinček mu odgovori, da ga je imel v žepu. Nato ga je oče vprašal, zakaj ni povedal, da ima šal v žepu in Marko mu odgovori, da noče hoditi v vrtec. Kadar otroci lažejo, se lahko za nekaj časa izognejo nečemu ali prejmejo povečano količino pozornosti, s tem pa tudi ljubezen, občutek varnosti in sprejetosti.

Nevarnost je le, da starši ne posvečajo preveč pozornosti otroku samo v situacijah, ko jih skrbi otrokovo neprimerno vedenje, kot na primer, ko laže ali agresivno izsiljevanje, ko hoče nekaj dobiti.

Takrat se bo k takemu vedenju najbrž pogosteje zatekal? Tako je, k omenjenemu neprimernemu vedenju se bo otrok zatekal vedno takrat, ko si bo želel starševske pozornosti. Tako starši pri otroku utrjujejo neprimerno vedenje, kar posledično pogosto vodi do tega, da otrok postaja v različnih okoljih vse bolj problematičen. Če bi na primer otrok dobil pozornost staršev samo ob laži, četudi v obliki grajanja, obsojanja in podobno, je za otroka takšna negativna pozornost vseeno boljša, kot da je ne bi imeli.

Otroci lahko lažejo tudi zaradi strahu pred kaznijo oziroma takrat, ko se želijo izogniti poniževanju … Zlažejo se tudi takrat, ko so pod pritiskom sredi situacij, ki jih presenetijo. Na nove situacije se prilagajamo s kopico čustev. Nihamo med situacijo, da bi situacijo obvladali in med tem, da bi pobegnili. Način obvladovanja situacije je tudi laž. Ker se otroci bojijo posledic, se v upanju, da se jim ognejo, zlažejo. Če pridobi otrok izkušnjo, da bo vsakokrat kaznovan, kadar bo naredil nekaj narobe in potem povedal resnico, se bo pogojno naučil, da se bo v takšnih primerih zatekel v laž. Hujšo kazen kot otrok pričakuje, večja bo verjetnost, da se bo zlagal in tako izognil posledicam kazni.

Primer: mama je zvečer prosila Janka, naj odnese sosedi mleko. Ker je bila na dvorišču tema, ni videl na poti postavljene ovire in je padel. Mleko se je polilo. Janko pri tem ni bil nič kriv. Ko je padel, se je tudi umazal. Ker se je Janko bal, da ga bo mama kaznovala, se ji je zlagal, da je padel, ko se je vračal nazaj grede.

Laž je torej lahko tudi neke vrste klic na pomoč? Starši lahko razumemo laž tudi kot sporočilo, da je otroka strah zavrnitve, zasmehovanja in kritike. Lahko sporoča, da se počuti zanemarjenega, prezrtega, da mu ne posvečamo dovolj pozornosti in svojega časa in tako z lažjo kliče starše v odnos. Če zaznamo, da se nam je otrok zlagal, se najprej vprašajmo, kaj nam otrok z lažjo sporoča.

Včasih otroci lažejo tudi zato, ker želijo zaščititi vrstnike, sorojence, starše. Govorimo o pogumni laži, ki kaže na socialno zrelost in empatijo. Gre za laž, ko drugega tolažimo in ščitimo.

Kdaj, v katerem starostnem obdobju, otroci začnejo lagati? Laži se učimo in naučimo v medsebojnih odnosih, od staršev, vrstnikov in drugih. Različne študije kažejo, da se otroci naučijo lagati pri štirih letih. Laž je kognitivna strategija, ki se razvije skupaj z govorom in jezikom. Ko se naučimo misliti in govoriti, se naučimo tudi lagati. Laž lahko interpretiramo tudi kot obliko socialne zrelosti, ki kaže na normalen razvoj pri otroku. Bolj kot ob otrokovi laži, ko gre sprva za majhne, nedolžne laži, bi morali biti starši zaskrbljeni ob njegovi nezmožnosti za laganje. Laž je namreč del otrokovega normalnega razvoja. Nezmožnost za laganje bi kazala na nevrološko okvaro v možganih, ki onemogoča kombinatoriko mišljenja in socialno predvidljivost.

Laži so v določenem razvojnem obdobju bolj prisotne in sčasoma, nekje do 12 leta izzvenijo. Pomemben pa je odziv staršev. Majhne, nedolžne laži v teh letih namreč ne pomenijo, da se bo otrok razvil v patološkega lažnivca. Če pa starši in družba laži ne korigirajo, lahko te postanejo del otrokove patološke osebnostne strukture.

To je še zlasti nevarno za otroke, ki živijo v družinah staršev alkoholikov in nasilnežev ter v družinah, kjer so prisotne družinske skrivnosti, za katere otroci slutijo, da obstajajo in se jih nikoli ne ubesedi. Otroci ta sporočila na psihološki ravni razumejo tako, da je govoriti resnico preveč ogrožajoče in nevarno. Iz tega potegnejo sklep, da govoriti resnico ni dobro. Ker to postane redna praksa, se to pri njih spremeni v vzorec vedenja, ki ga bodo najverjetneje prakticirali tudi v odraslosti.

Kako naj starši na otrokove laži reagirajo? Otrokovo laž moramo odrasli, še zlasti starši, v prvi vrsti razumeti kot neko sporočilo nam odraslim, ki ga moramo dešifrirati in se nanj funkcionalno odzvati. S tem otroku pomagamo na primer ublažiti stisko, rešiti problem, predelati neko situacijo in tako dalje. Če odrasli laži ne presekamo, se otroci naučijo, da jih lahko iskrenost včasih spravi v hudo stisko, med tem ko se z lažjo rešijo. Te izkušnje lahko postanejo nekakšno vodilo ravnanja v odraslosti.

Torej, če starši prepoznajo sporočilo svojega otroka, ki ga prinaša laž, bodo najverjetneje nanjo tudi znali odreagirati. Če se na otrokovo laž nihče ne odzove, če ga nihče ne popravi, ali ga za laž celo nagradi, se otrok uči, da je laž nekaj dobrega, koristnega, da prinese čustveno razbremenitev.

Otrok si gradi predstavo o sebi, o drugih in svetu okrog sebe z opazovanjem, iz odnosov njemu pomembnih odraslih. To so v prvi vrsti njegovi starši. Pomembno je, da otrok čuti, da ga imamo radi, da smo v stiku z njim, da mu zaupamo, da ga spremljamo, kaj se z njim dogaja, da se zanimamo za njegovo doživljanje. Če bomo v stiku z njim, bomo tudi hitro prepoznali njegove laži, še zlasti iz njegove telesne govorice. Pri tem je pomemben naš miren, razumski odziv.

Grožnje in kazni otroku ne pomagajo, da bi spremenil svoje neprimerno vedenje in svoja dejanja. Z njimi starši ne moremo otroka naučiti resnicoljubnosti. Da bo otrok lahko povedal resnico, potrebuje zrele starše, ki bodo znali resnico sprejeti in razumeti.

Grožnje, obsojanje in kaznovanje vzbudijo v otroku globoke občutke krivde in rušijo njegovo dobro samopodobo. Ob tem doživlja, da je slab in nevreden. Mi pa mu s tem sporočamo, da ga ne razumemo, mu ne zaupamo, da ni dovolj dober. To pa so občutki, ki ga bodo ovirali pri njegovih prizadevanjih za dobro in v doseganju življenjskih uspehov.

V odnosu s starši mora otrok dobiti izkušnjo zaupanja in sprejemanja, ne glede na to, kaj se zgodi, in da zaradi tega ne bo zavrnjen ali kaznovan ter da mu bodo pomagali iskati in najti rešitev iz težav. V družinah, kjer je iskrena komunikacija med družinskimi člani in kjer so starši z otroki povezani, otroci prerastejo otroške laži in kot odrasli zanje nimajo več razlogov.

Prav je, da otroka poučimo, da cenimo resnico, da je dobro, če je pogumen in pove po resnici, da se nauči sprejemati posledice svojih dejanj. Otroku pokažimo, da se splača govoriti resnico in da ta naredi na vas večji vtis, kot jo laž.