Peter Movrin, mesar v modni industriji

Pravi, da so ga od nekdaj k sebi vlekle malce bizarne reči. In obratno, njegovi izdelki so nekaj nenavadnega, temačnega, hkrati pa tudi nežnega. Morda je to dediščina družinske obrti, izhaja namreč iz družine mesarjev, morda je to že od malega del njegove izrazne energije. Peter Movrin je modno oblikovanje študiral vzporedno, začel pa je v tekstilstvu. Modni javnosti se je prvič predstavil leta 2008, od takrat pa se vrtiljak še ni ustavil. O njem pišejo svetovni mediji, nanj so pozorni kritiki in že dvakrat je razstavljal na uglednem modnem bienalu MoBA, naslednje leto pa odhaja v London na svoj drugi magistrski študij. In, saj res, njegove kreacije nosi Lady Gaga. Začniva kar z Lady Gaga, ki so jo fotografi že nekajkrat ujeli v oblačilih z vašim podpisom. Kako je izvedela za vas? Ekipa njenih stilistov me je spremljala že več sezon, od leta 2009. Veliko je k temu pripomoglo tudi moje sodelovanje na modnem bienalu MoBA, za katerega me je Li Edekoort izbrala že drugič, kar je bila zame izjemna potrditev. Gagina ekipa je letos res želela sodelovati z mano, to pa se je poklopilo tudi z izidom njenega albuma Artpop. Tudi ona pa je bila menda zelo navdušena nad mojimi kosi, to, da jih nosi, pa je zanimivo tudi zato, ker zdaj velja za Versacejevo muzo in je na vseh velikih dogodkih oblečena v to znamko.

Ko smo vaše kose prvič videli na modni stezi, si nismo mogli kaj, da ne bi pomislili na Lady Gaga, na njen slog. Vendarle je zelo pop, kljub ekstravaganci in drznosti. Ste jo tudi vi spremljali že prej? Morda je pop, a pri njej veš, da ima vsaka stvar svoj namen. Vse ima nek koncept. Ljudje, ki nanjo gledajo le kot na pop ikono, se izogibajo branju njenih intervjujev, ampak če ji zares prisluhneš, ima zanjo vsak zakaj svoj zato.

Od kod izhaja vaš slog, ta surova ekstravaganca? Vedno pravim, da hočem biti mesar v modni industriji, ne pa oblikovalec. Morda tudi zato, ker izhajam iz tradicionalno mesarske družine. Jaz sem prelomil to obrt. Jaz samo delam. Delam, delam, delam. Vsako mnenje rad slišim, premislim o njem, a na koncu sledim sebi. Poskušam biti sam svoj, pa ne zato, da bi izstopal. To sem in to delam. Zdi se mi brez zveze, da bi moral celo življenje delati črne hlače. Vas je že od malega vlekla takšna estetika, tudi glede umetnosti in glasbe? Živel sem svoje življenje v Kočevju. Moji starši so bili vedno zelo odprti, obenem pa sem moral zelo hitro začeti delati v družinski mesariji. Prebiranje modnih revij iz tujine je bil moj pobeg stran od te krute realnosti. Vedno sem razmišljal malo drugače, na malo bolj bizaren način. Hodil sem na ekonomsko, zraven je bila tudi šiviljska šola, in tam sem preživel še več časa.

Se vam zdi, da to izhaja iz mesarstva? To delo je nenazadnje zelo krvavo, surovo, zahteva moč in neizprosnost. Tudi, ja. Neka grobost. Moja oče in mama z velikim spoštovanjem gledata na meso. To ni tako robustno, kot si ljudje mislijo. Če tako pogledaš, gre pri tem prav tako za neko umetnost.

So bile vaše ideje že od začetka tako pompozne, so vas profesorji na fakulteti morda kaj držali nazaj? Vsak je imel seveda svoje mnenje. Menim, da sem od svojih profesorjev odnesel maksimum. Trudil sem se, da jih povsem ožamem, da poberem vse njihovo znanje. Študirati sem začel tekstilno tehnologijo, nato pa se vzporedno vpisal še na modno oblikovanje. Naravoslovno-tehniška fakulteta mi je dala ogromno. Včasih kdo kaj reče čez njo, jaz pa si mislim: če veš, zakaj si tam in veš, kaj je tvoja vizija, lahko odneseš ogromno. Razpon profesorjev in njihovih znanj je širok, dajo ti lahko ogromno.

Veliko delate tudi z usnjem – vam morda zaradi vaših mesarskih izkušenj ti materiali niso tuji? Pravzaprav so mi zelo blizu. Rad se povežem s tem, zdi se mi, da je to material, ki nekako še bolj poudari to, kar izražam oziroma kar rad delam. Velikokrat uporabljam tudi druge materiale, ki so človeku prijazni, niso pa na prvo žogo in jih morda ne povezuješ z oblikovanjem oblačil.

Kateri materiali so to? Recimo preproge za kopalnico, rad raziskujem takšne preproge – to je ostalo tudi od mojega študija tehnologije tekstila. Osnovo naredi tekstil, sam material, preostalo pa je moja interpretacija. Bolj mi je všeč to, kot pa da blago kupim. Posebno pozornost posvečam temu, da material uničim s spoštovanjem, ga spremenim v nekaj, kar mi pride v določenem konceptu prav.

Začenjate s skico, z vizijo ali izhajate iz materialov? Kako nastajajo vaši kosi? Odvisno, kdaj. Da si naredim moodboard (inspiracijski kolaž, op. a.), traja nekaj časa. Potem iz njega izberem stvari, ki me najbolj fascinirajo oziroma se mi najbolj poklopijo skupaj, da lahko svojo zgodbo še naprej razvijam. Ustvarjanje moodboarda se mi zdi najlepši del procesa. Nato grem pogledat materiale, razmislim, kaj bom ustvaril sam, kaj bom ustvaril iz blaga. Poskušam na lutki, skice delam sproti. Skice niso tisto prvo v mojem delovnem procesu. Mislim, da skice niti ne moreš začeti risati iz nič, vse tisto imaš že v glavi, preneseš na papir. Začne se v tebi.

Kaj vse se znajde na vaših moodboardih? Od kod jemljete, kaj vas navdihuje? Vedno gre za preplet tradicije z inovacijo. Tradicionalne tehnike ali materiale spravim v neko inovacijo – s tiskom ali kakšno drugo tekstilno tehniko. Znanje tekstilne tehnologije poskušam združevati skupaj z oblikovanjem oblačil. Zanimajo me prepleti in kontrasti, tudi vere in duhovnost, saj izhajam iz katoliške družine. To živim in prenašam naprej v svoje obleke. Ampak ne na prvo žogo, da bi kdo na podlagi mojih kreacij rekel: O, on pa vsak večer moli.

Zanimivo, da omenjate duhovnost in vero. Vaše kreacije bi lahko marsikoga šokirale. Kako bi jih takšnim ljudem razložili, opravičili? Mislim, da svojega dela ne potrebujem razlagati ali opravičevati. Vsak ima svoje mnenje. Oni imajo svoj film v glavi, ki ga jaz povsem spoštujem in brez težav razumem, da nekateri tega pač ne razumejo. Tako kot jaz ne razumem njih, ampak si z njimi ne belim glave. Čeprav nekateri ljudje kdaj z mano pač si.

Prebrala sem, da je moda za vas umetnost … Težko je ločiti modo in umetnost, težko je reči, kaj je kaj. Moda so trendi, je industrija. Saj pravim, veliko raje sem mesar v modni industriji, ne umetnik. Če ponazorim tako – lahko si rečeš, da greš delat hlače, lahko pa, da greš delat nakit za ritnice. Takoj začneš drugače razmišljati o kosih, ki jih daješ v kolekcijo. Ustvarjam pa tudi kolekcije, ki jim v mojem drobnem timu pravimo MovrinMovrin kolekcije, ki so pravzaprav zelo prodajne. Ljudje so jih z veseljem sprejeli.

So to bolj nosljivi kosi? Svojo idejo iz šova zelo omilim in predstavim v taki bolj nosljivi obliki. Čeprav se pri meni najprej prodajo najbolj močni kosi. Super se mi zdi, ko mi kakšna dama reče, da bo kos, ki ga kupi, nekoč podarila svoji vnukinji. To je tudi moj cilj. Tako kot nakit, nikoli ga nismo samoumevno jemali. Tudi če smo ga poceni kupili, smo ga zelo čuvali, morda celo podarili naslednji generaciji. Fast fashion is so last season.

Kakšen pa je vaš pogled na hitro, ulično modo? Moda je svojevrstno izobraževanje. Hitra moda mladim omogoči, da si postavijo svoj slog, ker so cene precej dostopne. Recimo temu osnovna šola. Vedno greš naprej, več imaš znanja, se spoznavaš in to pokažeš tudi z oblačili. Posežeš po boljši kakovosti, boljših materialih, veš, kaj ti ustreza. In potem, ko si morda že na faksu, imaš svoj stil in se vanj oblačiš, v svoje najljubše kose, za katere ni nujno, da so super zdizajnirani, in jih kombiniraš z osnovno šolo. Dopolnjuješ, kombiniraš in s tem rasteš. Količina ni pomembna, pomembna je kakovost – in da nek kos nosiš z dušo. Morda je to slišati zelo banalno, a se mi zdi fino, da nosiš nekaj, v čemer se dobro počutiš in tega ne zavržeš takoj, ko pride nek nov trend. Ta kos, če je tako močen, odložiš v omaro in ga čez tri leta na novo odkriješ, na novo kupiš kar v svoji omari.

Večina uspešnih oblikovalskih imen, ki izhajajo iz Slovenije, dela na tujem – Nataša Čagalj, Lara Bohinc, Nika Zupanc. Zakaj pri mladih ni tega preskoka? Generacija je drugačna. Veliko sem v tujini, ogromno potujem. Letos sem imel že kakšnih 11 letov. Še vedno pa se mi zdi dobro priti nazaj, ker grem lahko v enem dnevu do čipkarice v Idrijo, do usnjarja v Trzin ... v Londonu je to veliko težje. Cel dan porabiš samo za en opravek. Nikoli nisem razmišljal, da sem zaradi dela doma prikrajšan. Slovenija nima mej, če dobim danes naročilo ali projekt na Finskem, se jutri preprosto usedem na letalo in grem. Naslednje leto se sicer selim v London, vpisal sem se na še en magisterij na Artefact, zdi se, da potrebujem še nekaj znanja. Tam gre bolj za objekte kot pa za modo. Zanimajo me tudi dodatki – torbe, čevlji, nekakšen celosten pristop k modi.

Včasih mi kdo reče, kaj sploh še delam tukaj. Zdi se mi, da se ljudje čisto preveč obremenjujejo, če imajo vizije, ki jih ne dosežejo. So čisto slabe volje. Jaz pa samo delam in stvari grejo naprej, tako kot morajo iti, tako kot se same pokažejo. Če znaš izkoristiti prave stvari in če imaš poleg sebe prave ljudi, je to zelo dobro razmerje. Jaz moram imeti vodjo projektov, moram imeti piarovko, moram imeti agenta. To je nek mali tim, ki ''špona''.

Na tujem je ogromno oblikovalcev. To je noro. Zelo poudarjam tudi to, da so moje stvari izdelane v Sloveniji, pa marsikdaj slišim komentar od agentov iz tujine, da smo imeli Muro, pa smo jo zafrknili, zdaj pa je vseeno, ali daš stvari delati v Bangladeš ali v Bukarešto. Meni pa se zdi super povezovati tiste, ki so bili včasih del tekstilne industrije, imajo super ročne spretnosti in njim daš nek nov zagon, oni pa tebi svoje znanje.

Kako je na naročila in prodajo vplivala Lady Gaga? Definitivno so se naročila povečala. Nekako se je vse skupaj zgodilo ob malce nepravem trenutku, če lahko sploh tako rečem. Ravno sem delal na drugem projektu, ko so moji kosi na Lady Gaga prišli v javnost. Bilo je neverjetno. Vsak dan sem imel kakšnih 400 prošenj za prijateljstvo na Facebooku od Gaginih oboževalcev, klicali so domov, mene. Noro. Telefon sem imel izklopljen dva dni, ker sicer ne bi mogel delati. Ima pa veliko mojih kosov tudi nekatere replike. Zelo sem vesel. Vas je kdaj zanimalo tudi industrijsko oblikovanje? Ne, se mi pa zdijo različne smeri oblikovanja zelo povezane ... Kdaj mi kakšna stranka pravi, da si kak moj kos kar obesi na omaro. Ta prenos se mi zdi zelo lep – duša kosa, ki ga nosiš, živi naprej, ko je ne pospraviš v omaro, ampak je nekje odkrit. Oblačila so lahko dodatki za dom.