Eva Ahačevčič Pakiž: to so njene največje strasti

Čas je v današnjem življenjskem tempu vedno bolj dragocena vrednota. Zelo hitro lahko postane naš največji sovražnik, z malo truda in kančkom organizacije pa nam lahko pričara trenutke, pa še tako kratke, ki nas napolnijo z energijo in nas hkrati oddaljijo od vsakodnevnih skrbi.

Tudi Eva Ahačevčič Pakiž je pogosto ujeta v tekmo s časom. Kljub prezaposlenosti in številnim obveznostim, ki so povezane z materinstvom, redno službo in bloganjem, zna ujeti prave trenutke za popoln odklop. Majhne trenutke, ki jo izpopolnijo in ji omogočajo, da čas postane celo njen najboljši zaveznik.

Ste zaposlena mlada mamica, modna blogerka in seveda žena. Kako usklajujete vse svoje obveznosti?

Lagala bi, če bi rekla, da to ni vsakodnevni izziv. Pri meni dan ni enak dnevu, velikokrat je sosledje dogodkov takšno, da zmoti ustaljeni ritem. A če delaš stvari, ki jih imaš rad, potem enostavno najdeš neko pot, da vse nekako strpaš v teh 24 ur. Je pa seveda veliko usklajevanja in prilagajanja z možem. Oba razumeva svoja področja dela in se skušava čim bolje uskladiti in sporazumeti.

Čas, ki si lahko odtrga samo zase je neprecenljivi. V današnjem tempu je to že kar velik podvig. Foto: Ana Kovač

Kaj je pri tem najtežje?

S prihodom hčerke se je moje življenje vsekakor zelo spremenilo. Biti mamica je najlepša vloga in hkrati tudi najbolj zahtevna. Otrok te potrebuje in ti predstavlja praktično ves svet. Vse, kar delaš, delaš zanj. Osmisli življenje in seveda je vse prilagojeno njemu in ni več časa in prostora za "bluzenje". Moraš ga vključiti v svoj vsakdan in pri tem delovati tako, da njegov ritem kar najmanj zmotiš. Morda je prav to najtežje.

Kaj vam v tem dnevnem procesu vzame največ časa? Čemu bi se radi posvetili več, ampak ne morete?

Glede na to, da nisem primarno blogerka, ampak imam tudi redno službo, do katere se vozim dobro uro v eno smer, mi seveda ta del vzame največ časa. Torej, da se pripeljem na delovno mesto, tam obdelam osem ur in se pripeljem domov. Tukaj je potem še drugi del mojega dela – bloganje, ki mi vzame ogromno časa, čeprav ljudje pogosto mislijo, da ni tako. Vsekakor me tukaj kdaj povozi čas in preprosto česa ne izpeljem čisto tako, kot sem si zamislila. Seveda pa je moja prva misel vedno družina. Če bi imela ves časa na svetu za njo, bi bilo to še vedno premalo.

Kako je pravzaprav nastala ta strast do bloganja in na splošno do mode?

Te stvari so se pri meni razvijale precej spontano. V modo sem sicer zaljubljena že od malih nog, od nekdaj sem rada spremljala modne oddaje, pri 16 letih sem šla v modno agencijo, nekaj let sem delala kot model. Diplomirala sem iz novinarstva in tako še en čas svojega življenja posvetila tudi modnemu novinarstvu. V sklopu tega novinarskega dela sem se srečevala s fotografi in smo morali kdaj posneti tudi kakšne uredniške vsebine, takrat sem občasno nastopala tudi kot model. Prav v tistem obdobju mi je moj mož (takrat še fant) predlagal, zakaj ne bi še sama začela ustvarjati vsebin čisto zase, za svoje veselje, na nekem svojem spletnem mestu. In to je bila tista "brca v rit", da sem začela ustvarjati svoj blog.

Z rojstvom hčerke je poenostavila svoj vsakdan in ga prilagodila predvsem njej. Foto: Ana Kovač

Veliko časa preživite pred objektivi, vsak vaš stajling je natančno dodelan. Kakšni ste zunaj tega sveta, ko ni treba biti popoln? Ali je to v vaši naravi?

Najprej hvala, ker me vidite takšno, sama se res ne (smeh, op. p.). Kar zadeva oblačenje in stil, sem nekako ujeta v neko cono udobja. Odkar sem postala mama, sem si ta vidik življenja precej poenostavila. Res je, da sem rada urejena, ampak sem si barvno paleto v svoji omari zelo poenostavila in oblačila nakupujem bolj ali manj v istih tonih. Vse, kar kupim novega, se že ujema s preostalo garderobo. To mi trenutno res super funkcionira. Moj stil je zelo praktičen – no, vsaj zame. Je udoben, v večini primerov petke, ki jih nosim v pisarni, zlahka zamenjam za športne copate in sem pripravljena na nove podvige. Udobje je zame res ključnega pomena. Ne počutim se dobro, če me neko oblačilo utesnjuje, ker pač mora biti zelo oprijeto. Nekako se mi zdi, da sem jaz res lahko jaz, če se v oblačilih dejansko dobro počutim.

Res je, da si mejkap naredim tudi, če ves dan preživim doma, pred tem poskrbim za ustrezno nego kože, ampak so pa drugi strani to trenutki, ki jih najraje preživim v razvlečeni trenirki in se z videzom nočem obremenjevati. To je čas, ko se z možem igrava s hčerko, skupaj kuhamo, gremo na kak sprehod. Se mi zdi, da sem z neobremenjenostjo tudi hčerki najboljši zgled.

Ko ti dobra kava narišem nasmeh na obrazu. Foto: Ana Kovač Pa tudi njo že zanimajo obleke? Je rada lepo urejena?

To pa seveda. Čim vidi, da v rokah držim šminko, prosi, da bi se tudi ona našminkala. Tako da sem ji že odstopila en svoj čopič, da se lahko tudi ona z njim malce poboža po ličkih in to se ji strašno dopade. Všeč so ji tudi oblekice. Ravno zdaj smo imeli v tem času decembrskega obdarovanja posebno "misijo", da smo vsi nakupovali oblekice, ki se kar najbolj vrtijo.

Kako gledajo drugi doma na to, da se toliko izpostavljate v medijih? Kakšni so odzivi?

Medijsko v resnici nisem bila nikoli izpostavljena. V manekenskih časih se je tu in tam pojavila kakšna moja fotografija v reviji in to se jim je zdelo zanimivo, zdaj tega skoraj ni. Na Instagramu sem seveda izpostavljena največ, moram pa priznati, da doma tega ne počnem tako intenzivno. Če gre za neko večje družinsko srečanje, praktično ves dan ne primem telefona, ker se moja družina nekako nerada izpostavlja in niti nočejo, da jih pretirano objavljam. Kar tudi spoštujem. Oni pa radi mene spremljajo. In če nekaj časa česa ne objavim, že dobim klic od mame: "Eva, a si še živa?" (smeh, op. p.).

Pet minut je dovolj pavze in trije požirki kave za lažje nadaljevanje delovnika. Foto: Ana Kovač Vam to, da morate redno objavljati kaj novega, predstavlja breme? Na kakšen način načrtujete objave?

Mislim, da je to breme vsakega instagramerja ali blogerja. To vzameš pač v zakup, to je del tvojega dela in če želiš obstati, moraš biti aktiven. S samim načrtovanjem pa je tako – en čas sem to res počela, ampak pri meni to ne pije vode, ker se mi zdi, da se ti ta plan vedno podre, potem se samo obremenjuješ. Poleg tega pa plani nikoli niso spontani in na Instagramu se vseeno pričakuje malo več spontanosti. To je pristno in to sledilci začutijo.

Kaj pa vas po drugi strani moti na Instagramu? Verjetno tudi sami spremljate veliko vplivnežev, znanih obrazov. Kakšne objave vas zmotijo?

S tem se ne ukvarjam. Če mi kdo ne ustreza, mu pač ne sledim. Na začetku me je morda zmotilo to, da je Instagram iz tiste instaspontanosti prerastel v neke zelo dodelane objave, kjer moraš še toliko bolj razmisliti, kako boš stvari pozicioniral in predstavil določene izdelke. Od fotografij na Instagramu se pričakuje, da so lepe, in včasih je to breme. Po drugi strani pa je res, da vse te lepe fotografije res veliko povedo. To je nek tak dvorezen meč: po eni strani je pritisk, ker imaš občutek, da moraš prodajati neko popolnost, po drugi strani pa je res lepo pogledati lepe profile na Instagramu.

Skodelica kave je Evin vsakodnevni jutranji ritual. Foto: Ana Kovač

Koliko časa pa sami preživite na Instagramu in Facebooku?

Na Facebooku v resnici zelo malo, na Instagramu pa verjetno vse skupaj slabo uro na dan. V takšnem tempu, kot ga imam, si ne morem privoščiti, da bi bila strnjeno gor več ur. Seveda zjutraj preletim nekaj objav, mogoče kaj objavim, potem pa to še nekajkrat ponovim čez dan. Ampak kaj več pa ne.

Je to, da živite v manjšem mestu, prednost ali je to lahko tudi breme?

S to majhnostjo svojega okolja se niti ne obremenjujem. Iz nje poskušam izluščiti prednosti. Vsi se poznamo med sabo. In to je fino. Lažje začutim neko toplino kraja in ljudi. Meni breme predstavljata vsakodnevna vožnja in oddaljenost mojega kraja od vsega dogajanja.

Kdaj si potem sploh lahko vzamete čas zase in kaj takrat najraje počnete?

Obožujem jutra in mi zelo veliko pomeni, da se lahko v miru pripravim in grem v nov dan. Vstajam pred peto uro zjutraj. Najprej se malo raztegnem, nato si skuham kavo in se z njo odpravim v kopalnico, kjer se ob srkanju kavice uredim. To je moj jutranji zen moment, ki si ga res privoščim vsak dan.

Veliko mi pomeni, če si lahko privoščim tudi večerni ritual. Ko hčerka zaspi, se za nekaj minut zavijem pod odejo s skodelico čaja. Včasih z njo gledam televizijo, včasih zgolj bolščim v prazno, včasih pa kramljam z možem. Začetek in konec dneva me res najbolj dvigneta in me hkrati pomirita, če ju doživim na tak način.

Foto: Ana Kovač

Kdaj si vzamete čas za družino? Kaj takrat najraje počnete?

Najbolj kakovosten družinski čas preživljamo med konci tedna. Počnemo čisto preproste reči: kuhamo, pospravljamo, se igramo, gremo na kak izlet, obiščemo prijatelje in sorodnike, res si poskušamo vzeti čas drug za drugega – tudi ob skodelici kave.

Ampak čas praznikov predstavlja še dodatno priložnost za družino?

Letos smo s prazničnim vzdušjem začeli zelo hitro, mogoče tudi zato, ker je hčerka že v tej starosti, ko se začenja že vsega zelo zavedati in vso to čarobnost doživlja na prav poseben način. Drevo smo tako okrasili že takoj v začetku decembra in od takrat naprej imamo v hiši prav posebno božično vzdušje, vsak dan pojemo božične pesmi in plešemo. Res se že zelo veselimo božiča in teh nekaj prostih dni do novega leta, tako da bomo šli zagotovo za več dni na izlet in se seveda družili tudi v širšem družinskem krogu.

Kaj pa klepet s prijateljicami? Je kava "must have" takšnega klepeta? Zakaj?

Res je. Prav zanimivo je, da se vedno dogovarjamo, da "gremo na kavo", in na koncu je prav čudno, če kdo ne naroči kave. Kava je res nepogrešljiv element pristnega ženskega čveka in seveda si vzamemo čas tudi za to, največkrat za konec tedna.

Kakšno kavo imate najraje?

Najlepša je seveda tista kava z veliko spenjenega mleka, včasih si je res zaželim, v resnici pa največkrat spijem kavo z mlekom.