Vnukinja znamenite prve dame ZDA: Imela je vse, a ni bila ljubljena #intervju

Eleanor Roosevelt se je v zgodovino zapisala kot velika borka za človekove pravice, humanitarka in diplomatka, zavzemala se je tudi za izboljšanje položaja žensk in vseh, ki jih je družba naslavljala kot revnejši sloj. Čeprav si jo je svet zapomnil po funkciji prve dame ZDA, ki je stala ob boku predsednika Franklina D. Roosevelta, je bila njena vloga v dobrobit človeka izjemno velika.

Doprsni kiparski portret velike humanitarke je izdelala češka kiparka Maria Šeborova, Ljubljani pa sta ga predala Bill Shipsey, ustanovitelj programa Art for Amnesty, in Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije. V imenu MOL ga je prevzel podžupan Aleš Čerin, njegova lokacija pa bo znana kmalu.

Laura Roosevelt je bila na slavnostni predaji kipa svoje babice v Ljubljani. Foto: Ana Kovač Laura Roosevelt trenutno deluje kot novinarka in umetnica, ampak je kljub temu zelo dejavna v več neprofitnih organizacijah. Med drugim kot članica upravnega odbora na Inštitutu Franklina in Eleanor Roosevelt, prav tako je kot umetnica podpirala umetniške organizacije, ki predstavljajo dela plesalcev in koreografov.

Pravi, da čuti veliko odgovornost do predstavljanja življenja svojih starih staršev. ''V čast in privilegij mi je, da lahko prispevam k ohranjanju spomina na svoje neverjetne stare starše kot navdih za sedanje in prihodnje generacije,'' je povedala vnukinja znanih starih staršev. 

Moja družina je bila zelo vpeta v politiko, zato so me že kot majhno spraševali:  ''Ali si tudi ti, mala deklica, želiš biti v politiki?'' (smeh, op. p.)

Kakšni so občutki, ko vidite, da imamo zdaj tudi v prestolnici Slovenije nekaj, kar spominja na vašo babico in njena dela?

Vedno čutim veliko čast, ko spregovorim o svojih starih starših in jih predstavljam drugod. Moja stara starša Franklin in Eleanor sta bila res izjemna človeka in naredila sta veliko reči, ki so zelo pomembne tudi danes. Vedno, ko govorim o njiju, si želim obuditi njuno živost.

Kako je odraščati v tako znani družini?

Veste, takšno življenje je zelo zapleteno. Ljudje od tebe ogromno pričakujejo, a ta pričakovanja nimajo čisto nič s tabo in tem, kar si ti. A tako je, tudi če si otrok znanih igralcev, glasbenikov, umetnikov ali politikov. Zato pa je toliko bolj pomembno to, kako se ti zavedaš, kdo si.

Da sta otroštvo in odraščanje v zelo znani družini tudi breme, je Laura potrdila. ''Zato pa je toliko bolj pomembno to, kako se ti zavedaš, kdo si.'' Foto: Ana Kovač

Ste čutili težo takšnega življenja?

Zelo. Veste, tako moj dedek in potem še oče sta bila dejavna v politiki. Poleg tega je bil dedek še znani Franklin Roosevelt in seveda sem bila obremenjena s svojim priimkom. Več samozavesti, kdo in kaj sem, sem našla, ko sem odrasla.

Ravno v procesu odraščanja sem najbolj spoznala, kaj bi rada od sebe in kaj bi rada ustvarila v življenju, ki je moje. Da sem tukaj, kjer sem, zgolj zaradi sebe. In moram reči, da sem danes tu, kjer sem, in s tem, kar sem, res srečna.

Kje se, konec koncev, človekove pravice začnejo? V majhnih krajih, blizu doma - tako bližnjih in tako majhnih, da se jih ne vidi na nobenem zemljevidu sveta. Vendar so svet posamezni ljudje; soseščina, v kateri živijo, šola ali fakulteta, ki jo obiskujejo, tovarna, kmetija ali pisarna, kjer delajo. To so kraji, kjer vsak moški, ženska in otrok iščejo enakost pravičnosti, enake priložnosti, enako dostojanstvo brez diskriminacije. Če te pravice niso pomembne tam, niso pomembne nikjer. (Eleanor Roosevelt)

Kako ste svojo babico videli zunaj političnega življenja, torej v vlogi ženske? Kakšna je bila v vaših očeh?

To je zelo zapleteno vprašanje. Tudi ona je bila precej zapletena ženska. 

Verjetno zato, ker je izžarevala nekaj drugačnega in je bila posebna.

Res je bila zelo posebna. Ni ji bilo lahko. Že kot otrok je imela težko otroštvo. Čeprav je bila iz ugledne in preskrbljene družine ter je imela vse, kar je želela in potrebovala – od možnosti izobraževanj, hrane do oblačil, ni bila ljubljena. Njeno otroštvo je bilo polno žalosti. Oče jo je sicer imel rad, ampak je bil kot človek poln žalosti, hitro pa je tudi umrl.

Laura o svoji babici: Bila je res zelo globok človek in vedela je, kaj pomeni trdo delati za to, da najdeš svojo lastno srečo. Foto: Ana Kovač

Kakšen pa je bil njen odnos z možem Franklinom?

Z dedkom sta imela izjemen zakon. Ampak njeni žalostni trenutki iz otroštva so v nadaljevanju iz nje zgradili globoko žensko. Bila je res zelo globok človek in vedela je, kaj pomeni trdo delati za to, da najdeš svojo lastno srečo. V življenju jo je ves čas iskala in gradila.

Je to pripomoglo k njeni empatiji do sočloveka?

Ob iskanju teh svojih občutkov in sreče je razvila res neverjeten čut za sočloveka, empatijo do drugega in trdo držo. Pogovarjala sem se z ljudmi, ki so jo poznali, in povedali so mi, da je živela v času in med ljudmi, ki niso obravnavali enakosti. Zato si je toliko bolj želela, da bi lahko govorili in čutili vsakega človeka enako. Do nikogar ni imela predsodkov.

Vi je niste osebno poznali?

Ne, umrla je, ko sem bila stara tri leta. Vem, da me je poznala, vendar se je ne spomnim, ker sem bila žal še premajhna.

Tudi svojega dedka niste poznali, kajne?

Ne, tudi on je hitro umrl.

Oče mi je vedno govoril, naj ne izkoriščam svojega priimka, po drugi strani pa me je opominjal, naj nikoli ne pozabim, da se pišem Roosevelt (smeh, op. p.).

Verjetno se tudi v vaši družini skriva mnogo zgodb in prigod.

Seveda, zgodb je zelo veliko. Eno bi vam res lahko povedala (smeh, op. p.). Eleanor je zelo veliko potovala po vsem svetu in imela je zelo veliko omaro, kamor je shranjevala darila in spominke za družino in bližnje. Ko je potovala in videla kaj lepega, se je takoj navdušila ob misli, da bo enemu članu to darilo zagotovo všeč. Vzela ga je, pospravila doma v veliko omaro in tako že na svojih potovanjih nakupila darila za božič (smeh, op. p.). Spomnim se, da sem od nje dobila plastično modro ribo, ki sem jo imela med kopanjem v banji. Spominov je res veliko, preveč, da bi vse podelila. Bila je res izjemna ženska in mama.

''Ni bila ravno kot mame danes, ampak je resnično živela za svoje otroke. Zelo jih je ljubila,'' Laura opisuje svojo babico. Foto: Ana Kovač

Kakšna pa je bila v vlogi mame, ko je toliko potovala?

Res ni bila tipična mama, saj je bila večino časa zdoma. Ampak je bila izjemno skrbna, sploh, ko je že kot otrok umrl njen sin. Mislim, da je umrl zaradi nekakšne gripe. To je bil torej brat mojega očeta in izguba jo je zelo potrla, bila je čisto na tleh. Ni bila ravno kot mame danes, ampak je resnično živela za svoje otroke. Zelo jih je ljubila.

Kakšen vpliv je imela na družino?

Jaz sem bila premajhna, da bi jo poznala, je pa zelo veliko vplivala na mojega brata, ki je starejši od mene. Ob njem je bila pri vseh ključnih življenjskih odločitvah in resnično ga je oblikovala na osebnostni ravni. Ko sem se pogovarjala s svojo sestrično, je tudi ona to potrdila zase. Zaradi svoje globoke in izjemne osebnosti ji je res spremenila življenje.

Dotakniva se še vašega ustvarjanja. Delujete namreč kot novinarka in umetnica. Kakšnih projektov se lotevate?

Ja, res je. Lahko bi rekla, da imam kar veliko karier. Veliko delam v neprofitnih organizacijah, torej skrbim, da nam kdo za projekte da denar, kar je odlična služba (smeh, op. p.). Delujem tudi kot novinarka, vendar ne pišem za resne medije, temveč bolj za lokalne revije. No, enkrat sem bila v New York Timesu (smeh, op. p.). Sem pa ves ta čas kljub karieri vzgajala svoja otroka, eden je ravno star 24 in drugi 12 let. Kot umetnica pa najraje ustvarjam s fotografijami, največkrat fotografiram vodo in njeno spreminjanje gladine ter vsega, kaj se dogaja v njej.

Laura Roosevelt se svoje babice spominja kot velike in globoke ženske, ki je spreminjala življenja vseh, ki se jih je dotaknila. Foto: Ana Kovač

Bi lahko rekli, da ste navdih za lastno življenje in ustvarjanje našli tudi v babičinem življenju?

Ne (zelo odločno).

Ne? Ste se zavestno odločili, da hodite samo po svoji poti?

Točno tako. To je bil tudi moj velik izziv, kako se naučiti, da bom v življenju hodila v svojo smer in bila pri tem srečna. Prav tako pa tudi pomirjena ob spoznanju, da je vse dobro že tudi brez težnje, da bi morala rešiti ves svet, kot ga je ona.

Pa ob tem vseeno čutite posebno dolžnost, da govorite o njej in prenašate njeno sporočilo mlajšim generacijam?

To pa vsekakor. Absolutno. Niti ne morem reči, da gre za dolžnost, ampak predvsem za nekaj, kar vem, da lahko pomaga ljudem tudi danes.

Novice ZDA se uradno umikajo iz Sveta ZN za človekove pravice

Novice Sancinova nova članica odbora ZN za človekove pravice

Novice Svet ZN za človekove pravice za neodvisno preiskavo nasilja v Gazi, podpora tudi iz Slovenije