"Vedno je veljalo, da imajo bogataši vrt, preostali pa park"

"V širši zavesti pri nas še vedno krajinsko arhitekturo povezujejo zgolj z delom z rastlinami, vendar gre veliko bolj za zapletene stvari in je uporaba vegetacije za oblikovanje prostora le eno od orodij, ki nam ga v splošnem tako radi pripišejo," poudarja Zaš Brezar, krajinski arhitekt, ustanovitelj in odgovorni urednik spletne strani Landezine. Ta je nastala leta 2009 v Ljubljani, v sedmih letih pa se je z objavljanjem izbranih krajinsko-arhitekturnih projektov z vsega sveta vidno umestila v mednarodne strokovne kroge.

S prvim mednarodnim simpozijem krajinske arhitekture Landezine Live, ki danes poteka v Stari Elektrarni in kjer bodo podelili tudi nagrade javnosti in strokovne žirije LILA, pa se platforma iz digitalnega širi tudi v fizični prostor. K širitvi, tako vsebinski kot izvedbeni, pa je pripomogla tudi okrepitev v kolektivu. Landezinu se je lani pridružil Robert Schäfer, ustanovitelj in nekdanji odgovorni urednik strokovne revije Topos, istoimenske nagrade in nekdanji urednik revije Garten+Landschaft.   Krajinska arhitektura ni le delo z rastlinami, opozarja krajinski arhitekt Zaš Brezar. Foto: Arhiv Landezine

Krajinska arhitektura niso le parki in drevesa

Današnji dogodek, na katerem bodo nastopili domači in tuji strokovnjaki, pa je namenjen tudi širši javnosti. Njegov organizator Zaš Brezar pravi, da bo ta tudi laiku ponudil dober pregled, kaj krajinska arhitektura sploh je in kakšne pozitivne spremembe v prostor lahko prinese.

Da to niso le parki in drevesa, temveč da gre za različne premisleke in rešitve o preoblikovanju prostora, ki se jih je ob naraščajočih izzivih urbanizacije, klimatskih spremembah, poglabljanjih družbene neenakosti in digitalni resničnosti treba lotevati interdisciplinarno.

Primer dobre tovrstne prakse je med lokalnimi projekti mogoče navesti načrtovanje Nordijskega centra Planica, kjer je šlo za tesno sodelovanje med arhitekti iz studia Abiro, ki ga vodi Matej Blenkuš, in krajinskoarhitekturnim studiem Akka, ki ga z Luko Javornikom vodi Ana Kučan. Interdisciplinarna skupina je nastala že v času natečaja, ki pa se je zaradi izbora žirije pozneje razširila še na biro Stvar in številne projektantske skupine.

Ana Kučan in Matej Blenkuš, oba tudi univerzitetna profesorja, pa bosta na današnji razpravi o interdisciplinarnem pristopu k oblikovanju odprtega prostora tudi sodelovala.

Prevajanje družbenega v fizično

Odgovori na prostorske okoliščine posegajo na različne ravni, pri tem pa lahko zajemajo regijo, mesto ali pa male ureditve znotraj urbanih in naravnih okolij. A v vsakem primeru gre za prevajanje družbenih, zgodovinskih, kulturnih, prostorskih, naravnih elementov v fizično okolje. 

Krajinska arhitektura tako lahko prek tehtnega načrtovanja odprtega prostora ponudi različne odgovore za ustvarjanje bolj kakovostnega okolja tudi v družbenem smislu, možnosti krajinske arhitekture povzema Brezar. Pomembno vlogo ima v vzpostavljanju vezi med uporabnikom in krajino, med človekom in njegovim okoljem.

Rekonstrukcija newyorškega trga Times iz leta 2016, ki je potekala pod okriljem krajinskoarhitekturnega studia Snohetta, ki ga opredeljujejo transdisciplinarno razmišljanje. Biro ima izpostavi v Oslu in New Yorku, z več kot 180 zaposlenimi pa delujejo v sedmih mestih in šestih državah. Njegovo delo bo v Ljubljani na Landezine Live predstavila Jenny B. Osuldsen. Foto: Arhiv Snohetta

Prek načrtovanja cest do družbenih procesov

Krajinski arhitekti ob sodelovanju z arhitekti, znanstveniki in drugimi profili tako lahko ponudijo tudi odgovore na upravljanje z vodo, infrastrukturo, zelenimi sistemi pri vseh merilih prostora, od parka, prek mesta, do regionalnega planiranja. V določenih potresnih okoljih se ukvarjajo s preprečevanjem naravnih nesreč kot so plazovi, poplave ter načrtovanjem ukrepov za izboljšave sestavin okolja, še nekatere smeri stroke  nakaže Zaš Brezar.

Nizozemskemu studiu Felixx, prejemniku nagrade Lila po izboru obiskovalcev strani Landezine, je dvigovanja kakovosti javnega prostora v revni četrti Dharavi v Mumbaju v Indiji uspelo prek načrtovanja cest in ulic. Premišljene spremembe v prostoru lahko namreč za sabo potegnejo določene procese v družbi.

Ali kot pravijo v mladem kolektivu o svojem delu: "Menimo, da je lahko krajinska arhitektura učinkovito orodje za premagovanje okoljskih in družbenih izzivov, ki jih prinaša čas. Boljše življenjsko okolje potrebuje boljšo prostorsko organizacijo, zato krajinsko arhitekturo raziskujemo kot pragmatično in obenem utopično prakso. Krajine urejamo kot pametne prostorske sisteme in hkrati kot udobna in prijetna življenjska okolja. Na stičišču pragmatizma in idealizma poskušamo realizirati 'srečna okolja.'"

Nordijski center Planica je potekal v prepletu znanj, v uspešnem sodelovanju treh studiev – arhitekturnih Stvar in Abiro ter Akka, studiu za krajinsko arhitekturo ter koordinaciji približno 20 projektantskih podjetij (konstrukcije, inštalacije, gradbena fizika, geomehanika …). Foto: Miran Kambič

Javni prostori kot dobrina za vse

"Vedno je veljalo, da imajo bogataši vrt, preostali pa park," na družbeno neenakost, odtisnjeno v prostor, pokaže krajinski arhitekt. A s tem, ko "javni prostor odpiramo in ga izmikamo pohlepnim rokam kapitala, je to vsekakor v prid vsem slojem družbe", pa je eden od odgovorov na to okoliščino. Zato so parki manifestacije svobode družbe. Izraz družbene enakosti na odprtem je torej ureditev javnega okolja, ki je resnično javno.

Čeprav je pri tem vprašanje, kaj je resnično javen prostor. Brezar ob tem navede newyorški Centralni park, ki je pravno-formalno razdeljen med lastništva različnih podjetij in je tako v tem pogledu zaseben, a v funkciji javnega kraja. Za primer Ljubljane pa lokale kot primere krčenja javnega prostora.

Prenova območja Cap de Creus, Katalonija: projekt španskega krajinskoarhitekturnega studia EMF, ki je po izboru strokovne žirije dobil strokovno nagrado LILA. Foto: Pau Ardèvol

Zasebna hiša je del širšega prostora

Ob opazovanjih vdiranja zasebnega v javno na ravni prostora pa je mogoče opazovati še en pojav. Če zgornji govori o interesih kapitala, naslednji poudarja pomen kulture odnosa do prostorskih dimenzij, zavedanja, da s tem, kar počnemo na svoji parceli, vplivamo na širše okolje, ga lahko degradiramo.

Stanovanjska družinska hiša z zunanjo okolico in svojo prostorsko ureditvijo je del večje celote, ki pripada vsem. Je obraz družbe in manifestacija razmerij in procesov, ki se v njej dogajajo, pravi Brezar. Zato so tudi na ravni ureditve le ulice potrebni strokovni premisleki in rešitve, predvsem pa širša zavest o pomenu tega.