V Münchnu najdene umetnine so bile v rokah zaveznikov

Ti so jih zadržali vse do leta 1950, nato pa so jih vrnili lastniku, Gurlittovemu očetu Hildebrandu, danes poroča Süddeutsche Zeitung. Nemški časnik na podlagi pridobljenih dokumentov piše, da so zavezniki leta 1945 zaplenili več kot sto del iz zbirke Hildebranda Gurlitta in jih več let čuvali v Hessnu. Številne kose so nato našli v stanovanju Gurlittovega sina Cornelisua.

O tem pričajo zapisniki, v katerih so zavezniki popisali vlogo Hildebranda Gurlitta kot privilegiranega trgovca z umetniki v tretjem rajhu. K enemu od teh zapisnikov je pripet seznam več kot sto umetniških del iz njegove zasebne zbirke, ki so bila v tistem času shranjena na zbirnem mestu Američanov v Wiesbadnu.

Na tem seznamu so, kot piše časnik, tudi dela, razkrita v torek v Augsburgu kot del zaplenjenih umetnin iz stanovanja Gurlitta mlajšega. Gre na primer za Dva jezdeca na obali Maxa Liebermanna in doslej nepoznani avtoportret Otta Dixa.

Hildebrand Gurlitt je slike od zaveznikov terjal nazaj, kar mu je tudi uspelo. Zasebno zbirko so mu namreč leta 1950 vrnili.

Primer, v katerem so februarja lani v stanovanju nekega moškega v Münchnu po naključju odkrili več kot 1400 umetniških del, kar so nemške oblasti zamolčale vse do nedelje, ko so zaseg razkrili mediji, je pritegnil mednarodno pozornost. Izraelski odvetnik Joel Levy, strokovnjak za povrnitev umetniških del, je tako že izrazil pričakovanje, da bodo umetnine povrnjene dedičem originalnih lastnikov.

Po informacijah Levyja je bilo v času nacizma v Nemčiji okoli 40 zbirateljev umetnin, ki so delovali na isti način kot Gurlitt. Tako se odvetnik sprašuje, kakšno število umetnin se skriva po vsem svetu.

Na drugi strani pa nekateri nemški strokovnjaki opozarjajo, da je treba zadevo natančno preiskati. "V številnih primerih ne gre za krajo umetnin s strani nacistov. Izhajati je treba iz tega, da Gurlitt z umetninami razpolaga upravičeno," je posvaril berlinski raziskovalec Uwe Hartmann.

Kot opozarja Hartman, je bil Gurlitt eden od štirih trgovcev z umetninami, ki so ga nacisti zadolžili za prodajo po njihovi oceni "degeneriranih" umetniških del. Številni muzeji in zbiratelji so takrat problematična dela naprodaj dali po lastni volji, saj so želeli "očistiti" svoj inventar.

"Verjetno je Hildebrand Gurlitt številna dela kupil sam," izpostavlja Hartmann. Po takratni zakonodaji je bil namreč tudi sam zakoniti potencialni kupec, sporne zakonodaje pa po vojni niso nikoli spremenili. "Samo delovanje je bilo označeno za kulturno barbarstvo nacistov, kar se tiče pravne situacije pa ni bilo nikoli nič spremenjeno," opozarja strokovnjak.

Drugače je pri delih, ki so jih nacisti ukradli med drugo svetovno vojno, predvsem premožnim judovskim trgovcem in zbirateljem. V takih primerih lahko dediči umetnino zahtevajo nazaj, vendar je mogoče, da trenutni lastnik tega ne spoštuje, saj tako imenovana washingtonska deklaracija iz leta 1989 navaja le, da bi morali v takšnih primerih iskati "pravično rešitev" z dediči. Ob tem pa niti še ni znano, kakšen del umetnin je bil ukraden in kakšen del pridobljen na zakonit način, še izpostavlja Hartmann.