Usodna Hedda Gabler

Hedda Gabler iz istoimenske drame Henrika Ibsna iz leta 1890 je ena od prvih nevrotičnih protagonistk v književnosti, njena kompleksnost pa je še za današnje razmere zgledna. Likov, kakršna je Hedda Gabler, je v dramskih besedilih namreč malo; njena dejanja niso naključna ali zgolj nora, temveč gre za inteligentno manipulatorko, ki hlepi po moči in nadzoru, tega pa ji njena družbena realnost ne omogoča.

V tokratni odrski izvedbi mariborske Drame, ki so jo uprizorili v okviru Drama Festivala, se psihološka drama odvija v nekakšnem terariju, ki sprva spominja na sodobno, odprto bivališče, a se med predstavo izkaže za iluzijo; steklene stene namreč ne odpirajo, temveč zapirajo in odsevajo, s tem pa še dodatno ustvarjajo občutek nemoči protagonistke, ki jo je prepričljivo upodobila Nataša Matjašec Rošker. Ta se s svojo hladnostjo in družabno spretnostjo uspešno giblje med nemočnimi liki, ki jo obdajajo, in naravnost uživa v tem, da so stvari, čeprav le znotraj steklenega kvadra, v njenih rokah.

Tako ne čudi, da se poroči z anemičnim in prav nič izjemnim Tesmanom (Jurij Drevenšek), zraven pa vzpostavlja nove in oživlja stare ljubezenske trikotnike s karizmatičnimi liki, kot sta Brack (Ivo Ban) in Lövborg (Matjaž Tribušon), pri čemer želi nadzor ohranjati tudi nad tistimi, ki niso več del aktualnega trikotnika. Ženska lika, kot sta teta Juliane (Maša Žilavec) in Thea (Mateja Pucko), sta ji v tovrstni konstelaciji lahko seveda samo odveč, čeprav se obe, še posebej Thea Mateje Pucko, izkažeta za enakovredno močna lika.

Režija Mateje Koležnik se tudi tokrat spogleduje s filmskim jezikom, s pomočjo katerega uokvirja prizore in predstavi kljub stalnemu prostorskemu zamejevanju daje strukturo, kljub nekoliko zastarelim družbeno-zgodovinskim okoliščinam, kot so omejene možnosti protagonistke in časovno razkošje akademikov, ki po svetu hodijo z rokopisom v žepu, pa iz Hedde Gabler ustvari sodobno in svežo predstavo.