Deja Crnović

Torek,
20. 1. 2015,
14.31

Osveženo pred

5 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Manca Košir Miha Mazzini Boštjan Gorenc

Torek, 20. 1. 2015, 14.31

5 let, 6 mesecev

"Slovenci bi pri vsem vztrajali do konca, četudi nam ni všeč"

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Ali obstajajo knjige, čez katere se je treba prebiti, ali je življenje prekratko, da bi brali besede, ki se nam ne usedejo v srce? Vprašali smo tako avtorje kot bralce.

Podatki z elektronskih bralnikov kažejo, da obstajajo knjige, čez katere se prebijejo le redki. Lani so bile to na primer avtobiografija Hillary Clinton, Hard Choices, Kratka zgodovina časa Stephena Hawkinga in Kapital Thomasa Pikettyja. Te sta po podatkih z Amazonovih bralnikov prebrala le okoli dva odstotka tistih, ki so jih začeli.

Podobno je spletna stran Goodreads lani sestavila seznam tistih, nad katerimi so obupali njihovi uporabniki in uporabnice; ti so največkrat opustili branje Nadomestnih volitev J. K. Rowling, Petdesetih odtenkov sive E. L. James ter knjige Jej, moli, ljubi Elizabeth Gilbert.

Med najtežje prebavljivimi klasiki so se znašla dela Kavelj 22 Josepha Hellerja, Gospodar Prstanov J. R. R. Tolkiena, pa Ulikses Jamesa Joycea in Atlas Shrugged Ayn Rand. Ne glede na to, kaj nam pravijo kritiki in kritičarke, ter kaj pravijo prodajne številke, vsaka knjižna uspešnica ne bo ustrezala vsakomur, a številni se vseeno pogosto spopadajo s slabo vestjo, ko kakšno knjigo odložijo, še preden so se prebili do konca.

"Slovenci bi pri vsem vztrajali do konca, četudi nam ni všeč" Pisatelj in kolumnist Planet Siol.net Miha Mazzini se je ob vprašanju, ali je vredno vztrajati pri branju knjig, ki nas dolgočasijo, zasmejal: "Ha, ha, Slovenci bi pri vsem vztrajali do konca, četudi nam ni všeč. Pri politikih, sistemu, knjigah – dajte no, pri vsej količini knjig naj bi se človek ustavil ob eni sami in jo mulil vse leto, zato da sebi nabija občutek krivde. Saj to je nevroza!"

"Knjigi daš določeno število strani in se potem odločiš. Tuji poklicni bralci načeloma 30 do 50, pri filmskih scenarijih le deset," pravi Mazzini, podatki Goodreads pa kažejo, da največ bralcev in bralk nad knjigo obupa med 50. in 100. stranjo, kar pomeni, da so nepoklicni bralci in bralke nekoliko manj strogi.

Nihče nima dolžnosti brati knjig, ki ga notranje ne bogatijo Podobno meni Manca Košir, ki vse od gimnazije ljudem redno priporoča dobre knjige. Po njenem mnenju naj ljudje berejo knjige, ki jih notranje bogatijo. "Nihče nima dolžnosti brati knjig, ki se ga ne dotaknejo, ki mu povzročajo trpljenje ali bolečino, ki ga dolgočasijo, tako kot nihče nima dolžnosti poslušati nekoga, ki mu naklada zanj nepomembne stvari."

Z nekoliko težjim srcem se od knjig pred koncem poslavlja Nina Kožar, pobudnica Knjigobežnic, ki je zaslužna zato, da si po vsej Sloveniji s pomočjo več kot 60 hišic brezplačno izmenjujemo knjige. "Samo dvakrat sem odložila knjigo, ne da bi jo vso prebrala. Poskušam se res potruditi, da dokončam čtivo, čeprav je včasih prav mučno. Najbolj sem se mučila s Thomasom Mannom in Samuelom Beckettom, nisem se ju upala odložiti, ker sta pač veliki imeni klasične literature."

"Že nekaj časa se lotevam brati ruske klasike, pa me vsakič izčrpajo z opisovanjem strmenja skozi okno na 40 straneh. Jevgenij Onjegin je sicer ena mojih najljubših knjig, za Tolstoja in Dostojevskega pa se moram spraviti v posebno mentalno stanje. Angleški klasiki so mi v večje veselje, trenutno berem Dickensa, ki piše zelo živahno in slikovito."

"Osnovna pravica bralca je, da knjigo odloži neprebrano" Prevajalec in stand up komik Boštjan Gorenc - Pižama se pri branju knjig drži navodila, ki jim ga je na fakulteti razodela profesorica Meta Grosman, in sicer da je osnovna pravica bralca, da lahko knjigo odloži neprebrano. "Dokaj ironično je, da sem se te krilatice držal ravno pri eni od knjig, ki smo jih morali prebrati pri njenem predmetu o viktorijanskem romanu."

"V obup me je spravljala Emily Brontë s svojim Viharnim vrhom (Wuthering Heights), pri katerem sem po treh poskusih vsakič ostal v baznem taboru na nadmorski višini okrog dvajsetega poglavja. Ker sem knjigo vseeno moral predelati in se je vse to dogajalo v internetni juri ali kredi, torej v času pred wikipedijo, sem se do vrha prebil v navezi s Spark's Notes. Zmagoslavne zastave osvajalca v to knjigo tako nisem zabodel."

"Če ti kot bralcu ne uspe navezati stika z branim, se je brezpredmetno truditi in trpeti" Precej lažje se po njegovih besedah odločimo takrat, ko beremo iz lastnega užitka in ne po šolski ali službeni dolžnosti: "Če ti kot bralcu ne uspe navezati stika z branim, se je brezpredmetno truditi in trpeti, četudi nas dobršen del slovenskih klasikov prepričuje, da je to bistvo našega bivanja. In ker je tako kot pri vseh oblikah umetnosti tudi pri književnosti glavno vodilo bralčev okus, ni nikogar, ki bi te lahko prisilil v dokončanje dela, ki te ne prepriča na slogovni ali fabulativni ravni. Priznam, da mednje spada tudi Gospodar prstanov. Vselej sem obtičal med Stolpoma."

Sam ima pri prevajanju srečo, da mu urednice in uredniki ponujajo knjige, za katere vedo, da so mu pisane na kožo. "Dela, pri katerih je potrebna dobršna jezikovna inovacija ali pa živ, mladosten jezik. Trenutno pri prevajanju mladinskega romana Eleanor in Park, ki se dogaja leta 1986, podoživljam svoj osnovnošolski sleng," je dodal Gorenc.