Slavoj in Nadežda v družbi Sokrata in sofistov

Predstave Sokrat, Slavoj in sofisti se precej tesno drži pridevnik neulovljiva, saj se skozi razdrobljeno strukturo in s poudarkom na metapripovedi gledališča loteva skoraj nemogočega projekta: kako današnji svet in politiko, kjer je od samih političnih načel in vsebine pomembnejša oblika, obravnavati s pomočjo filozofije ter kako sploh misliti upor.

Začenši v antični Grčiji se prepričljiva ekipa igralcev sprva loti sofistike in skozi zgodbo o očetu (Uroš Maček), ki iz koristoljubja sina (Stane Tomazin) pošlje v tuhtalnico, kjer bi se naučil besednih spopadov in argumentacije, postavi temelje razmišljanja o državi in posamezniku. Prek besednega spopada, v katerem se pomerita Romana Šalehar in Matej Recer, sodi pa jima Ivan Godnič, se dogajanje z odra skupaj s pozornostjo občinstva razprši po dvorani, nato pa se s posameznimi točkami ponovno zgošča in sprošča, podobno kot pozornost javnosti ob protestih ali drugih akcijah.

Igralska zasedba pri uprizarjanju občasno vstopa v ohlapne vloge, a ves čas ohranja lastno odrsko identiteto, torej lastno ime in tudi prostor za lastna prepričanja, negotovosti in predsodke, vse to ob spremljavi brezkompromisnega glasbenega dvojca Incurabili, ki kot edina prostorsko fiksna člana zasedbe povezujeta posamezne prizore in dopolnjujeta vlogo zbora. Prav deli, v katerih si člani ansambla dovolijo lastne pomisleke, delujejo najbolj iskreno in za občinstvo manj lagodno, saj ne samo, da se manjša distanca med ansamblom in občinstvom, vedno bolj se manjša tudi distanca med vlogo in igralcem oziroma igralko, s čimer se odpira prostor za vprašanja o lastni odgovornosti.

Poleg prepričljive dekonstrukcije krika Damjane Černe velja omeniti tudi dramatizacijo dopisovanja med Slavojem Žižkom in članico Pussy Riot, Nadeždo Tolokonikovo. Čeprav dialog med Željkom Hrsem in Arno Hadžialjević zaradi močnega erotičnega naboja dopisovanje nekoliko banalizira, je ta vseeno prepričljiv in predvsem vsebinsko umesten, saj še bolj kot samo branje razgalja nekatere predsodke in stereotipe dopisovalca. In seveda izpostavlja bistvo problema postmoderne družbe: kaj storiti, ko nikakršen upor ali akcija ne pomagata več?

Oblike političnega angažmaja ob koncu predstave odpirajo spekter od banalnega nošenja transparentov in "delanja gneče", ki ne razburja nikogar več, do umetniških performansev in političnih nagovorov s ploskajočim spremstvom. Jure Novak se dogodkov zadnjih nekaj let loteva pogumno, brez opravičil ali zasanjanega idealizma, forma komedije pa postmoderno tesnobo in nezmožnost še potencira.