Neža Mrevlje

Nedelja,
30. 10. 2016,
11.51

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,53

Natisni članek

Natisni članek

Pisarniško pohištvo na Slovenskem Maja Lozar Štamcar pisarniško pohištvo oblikovanje razstava Narodni muzej Slovenije

Nedelja, 30. 10. 2016, 11.51

7 let, 1 mesec

Pisalniki, pohištvo moči in prestiža

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0,53

Razstava v Narodnem muzeju Slovenije, ki se končuje jutri, se posveča pisalnemu pohištvu na Slovenskem. Kronološki pregled pisalnikov od 16. stoletja do danes skozi izbrane kose pohištva pripoveduje stoletne zgodbe o lepoti, moči, vrednotah in povezavah.

Razstava avtorice Maje Lozar Štamcar z naslovom Pisalno pohištvo na Slovenskem: Zgodbe o lepoti, moči in vrednotah od 16. stoletja do danes, ki je postavljena v ljubljanskem Narodnem muzeju Slovenije, bo na ogled do 31. oktobra.

Kronološko zastavljena postavitev se ukvarja s pisalniki kot tistimi kosi pohištva, prek katerih je mogoče prebirati družbeno moč, prioritete, vrednote in okus njihovih nekdanjih lastnikov. Predstavljenih jih je več kot šestdeset – od renesančnih kabinetnih omaric do baročnih tabernakeljskih omar, bidermajerskih sekretarjev in modernističnih pisalnih miz.

Vsak pisalnik pa ne priča le o družbenem in kulturnem obdobju svojega nastanka in uporabe, o umetnostnih vrednotah in obrtnih veščinah tistega časa, temveč v primerih, kjer je to mogoče, tudi o osebnih zgodbah. Torej o njegovih lastnikih, kjer so ti znani, ali pa o zbirateljih pohištva in njegovih izdelovalcih.

Kabinetne omarice, ki so k nam prišle z Bližnjega vzhoda, so bile sprva predvsem črne, s tem pa predstavljale prestiž. | Foto: Kabinetne omarice, ki so k nam prišle z Bližnjega vzhoda, so bile sprva predvsem črne, s tem pa predstavljale prestiž.

Kabinetne in pisalne omarice v obdobju preporoda

Pisalne pulte so v 16. stoletju, v obdobju renesanse, ko je vse pomembnejša postajala izobrazba čim večjega števila ljudi, zamenjale prenosne kabinetno-pisalne omarice. Te so v Evropo prišle z Bližnjega vzhoda, pot tega kosa pohištva, ki se je kasneje razširil in zasidral na stari celini, nakaže Maja Lozar Štamcar, strokovnjakinja za staro pohištvo na Slovenskem.    

V Španijo so jih prinesli že Arabci in Berberi. Šlo je za kompaktne pisarne s preklopno ploščo, ki je skrivala številne majhne predalčke, polne dragocenosti: od dokumentov, pisalnih potrebščin do nakita in denarja. Ob tem je ta predstavljala tudi pisalno površino.

Kabinetne omarice so bile statusni simbol, njihov okras pa je odražal lastnikovo izobraženost. To je bil čas, ki je poudarjal pomen vednosti, pravi avtorica razstave. Vladarjevo zanimanje za znanost in umetnost je bila tako vrednota, ob pogledu na shrambno-pisalne kose pohištva pred približno 500 leti pove kustosinja.

Kabinetna omarica z lesenimi sličicami iz okoli leta 1600 (renesansa). | Foto: Kabinetna omarica z lesenimi sličicami iz okoli leta 1600 (renesansa).

Iz Bavarske na Kranjsko

V 16. stoletju so krščanske motive preglasili antični in renesančni z naravo in človekom v ospredju. To, kar je s svojo duhovno naravnanostjo prineslo to obdobje.

Kabinetno-pisalne omarice so bile v domovih premožnejših meščanov ter plemičev na Kranjskem in drugod na Slovenskem nepogrešljive od zgodnjega 17. stoletja. Izdelovali so jih domači mojstri, mnoge pa so prišle iz italijanskih in južnonemških umetnostnih središče. Eno glavnih središč izdelovanja v tistem času je bilo nemško mesto Augsburg na Bavarskem. Strokovnjakinja za staro pohištvo in avtorica razstave o pisalnem pohištvu na Slovenskem od 16. stoletja do danes Maja Lozar Štamcar ob kabinetnih omaricah, pisalnikih in pisalnih mizah pripoveduje zgodbe o lepoti, moči in vrednotah različnih zgodovinskih obdobij. Ob predmetih se kažejo tudi spremembe sveta. | Foto: Strokovnjakinja za staro pohištvo in avtorica razstave o pisalnem pohištvu na Slovenskem od 16. stoletja do danes Maja Lozar Štamcar ob kabinetnih omaricah, pisalnikih in pisalnih mizah pripoveduje zgodbe o lepoti, moči in vrednotah različnih zgodovinskih obdobij. Ob predmetih se kažejo tudi spremembe sveta.

Črna kot znak prestiža, kasneje strogosti

Kabinetne omarice so se na stari celini evropeizirale. Od 16. stoletja je tako mogoče slediti njihovim velikim in dragocenim izvedbam, bile so tudi najbolj zaželeno diplomatsko darilo med vladarji. Izražale so namreč politično, gospodarsko, družbeno in kulturno moč.

Najprej je njihovo prestižnost označevala črna barva. Večinoma počrnjene so spominjale na tropski temni les in azijski lak, zaradi česar so te predmete povezovali z Vzhodom. Bili so nekaj posebnega, prestižnega.

V času verskih vojn, v obdobju reformacije in protireformacije je črnina postajala povezana s težnjo po preprostosti in strogosti. Temu je mogoče slediti tudi pri oblačilih, pojasni Maja Lozar Štamcar. "V tistem času so Španci in Portugalci, ki so bili zaradi kolonij najbogatejši v Evropi, diktirali modo. Črna oblačila so bila res priljubljena."  

Čustvovanje, videz, nastop

Zgodnje 17. stoletje z baročno umetnostjo poudarja čustvovanje, nastop in videz. "Svet je postal gledališče z velikim odrom, na katerem so se odvijale človeške usode," to obdobje vpeljuje katalog, ki spremlja razstavo.

Umetniški okus Evrope je v tistem času poganjal dvor francoske katoliške dinastije Burbonov, Pariz pa je postal kulturna prestolnica.

Za pisanje so začeli v tem obdobju ob kabinetnih omaricah uporabljati pisalne mize s predalniki. Ti so postali večji kosi pohištva, elegantni, kombinirani … Osrednja krasilna tehnika je postalo furniranje, lepljenje tankih rezanih listov drevesnih vrst s pestrimi vzorci. Najpogosteje so uporabljali orehovino, na okrasna polja pohištva pa so nanašali različno simboliko.

Tabernakeljska omara s slonovino iz druge četrtine 18. stoletja (barok). | Foto: Tabernakeljska omara s slonovino iz druge četrtine 18. stoletja (barok). Najdragocenejši družinski kos pohištva

Na razstavni pripovedi, kjer si muzejske dvorane sledijo časovno, nato vstopimo v 18. stoletje.

V čas, ko se vedno bolj krepi meščanstvo in ko pismenost ter izobrazba postaneta še pomembnejši, zgodovinsko ozadje ob pohištvu pojasnjuje Maja Lozar Štamcar. Furnirane tridelne pisalne omare tabernakeljskega (ime izhaja iz podobnosti z oltarnim tabernakljem, omarico za shranjevanje hostij) tipa z enokrilnimi vratci tako niso bile samo stvar plemstva, temveč tudi srednjega razreda. Pogosto so bili pisalniki najdražji kosi pohištva v hiši.  

O tem pričajo tudi zapuščinski inventarji, pravi poznavalka starega pohištva. V domovanju jih je bilo lahko več, najpogosteje so jih postavili v spalnice, kjer je bilo največ zasebnosti in miru. Pisalniki so bili polni različnih osebnih dragocenosti.

Vizualne izvedbe so se od valovito razgibanih rokokojskih čelnic v zadnji tretjini stoletja klasicistično poravnale. Furnirni okras je bil sestavljen na podlagi iz orehovine. Premožnejši so se pri tem še posebej navduševali nad kitajskimi in japonskimi lakiranimi ter poslikanimi predmeti. Azijski vplivi so tako med drugim odgovarjali tudi na težnje po razgibanosti in čustvih. Pojavila so se tudi steklena polnila vrat. Benetke so bile takrat že pomembno središče izdelovanja ogledal in stekla.

V Narodnem muzeju Slovenije je tako mogoče videti tudi pisalne omare s steklenimi okrasnimi deli. Razstavljenih je veliko različnih razkošnih kosov, ki si jih je užitek pogledati. Lirast sekretar je nastal okoli leta 1805 (empir). | Foto: Lirast sekretar je nastal okoli leta 1805 (empir).

Z osvajanji tudi novi predmeti

Sredina 18. stoletja je spet pripeljala več strogosti, miru, racionalnosti, ob pisalnikih pojasnjuje kustosinja. To je tudi čas, ko se ob Napoleonovih znanstvenih in vojaških ekspedicijah ob prelomu stoletja pojavi nov modni kos pisalnega pohištva, in sicer empirski sekretar.

V 20. letih 19. stoletja je "meščanstvo srednje Evrope pod novim angleškim vplivom udomačilo predvsem zadržani slog doma in družine bidermajer. Z obilico okrasja dražji in mogočnejši empirski slog ter preprostejši in cenejši bidermajer sta v naslednjih desetletjih sobivala," v katalogu zapišeta Maja Lozar Štamcar in Eva Kocuvan.

Med pisalnim pohištvom se je uveljavila francoska novost sekretar, pokončen kvader z omarico z dvokrilnimi vrati ali večjimi predali v spodnjem delu, zgoraj pa s preklopno ploščo.

Moška pisalna miza iz približno leta 1830 (bidermajer). | Foto: Moška pisalna miza iz približno leta 1830 (bidermajer).

Secesija v pohištvu

Ko se je v 19. stoletju krepilo državno, deželno, mestno in podeželsko uradništvo, se je povečalo tudi povpraševanje po pisarniškem pohištvu. Pisalno pohištvo so začeli delati na zalogo.

Na prelomu v 20. stoletje se je kot odgovor na strojno izdelano pohištvo iz druge polovice 19. stoletja izoblikoval slog, navdahnjen z domačo ljudsko umetnostjo in neevropskimi kulturami. V Franciji in Belgiji so ga poimenovali art nouveau, nova umetnost. V Avstriji je bila to secesija.

Po velikem ljubljanskem potresu leta 1895 je Ljubljana z gradnjo dobila svojo secesijsko podobo. Tudi tu so izdelovali moderno pisarniško in stanovanjsko pohištvo.   

Na razstavi je v obliki pisarniških miz iz različnih obdobij, kakršne je marsikdo uporabljal tudi sam, zastopano tudi 20. stoletje. V nadaljevanju lahko vidimo tudi sodobne odgovore na to vrsto pohištva. | Foto: Na razstavi je v obliki pisarniških miz iz različnih obdobij, kakršne je marsikdo uporabljal tudi sam, zastopano tudi 20. stoletje. V nadaljevanju lahko vidimo tudi sodobne odgovore na to vrsto pohištva.

Naš pretekli in sedanji čas

Na razstavi je v obliki pisarniških miz iz različnih obdobij, kakršne je marsikdo uporabljal tudi sam, zastopano tudi 20. stoletje, tudi njegova kasnejša desetletja, na primer 60., 70. in 80. leta. Ob teh je pozornost posvečena tudi najsodobnejšim interpretacijam tega kosa pohištva. Današnjemu razmišljanju o površinah in prostorih za pisanje.

Kot pravi avtorica razstave Maja Lozar Štamcar, je bil cilj postavitve predstaviti povezave, ki jih je mogoče prebirati skozi izbrani predmet. Ta 500 let opravlja enako funkcijo, vendar so se njegove naloge in izdelave skozi stoletja lotevali različno. S svetom, ki se je spreminjal, se je preobražal tudi ta element pohištva.

Ne glede na današnje tehnološke spremembe in pojav elektronske tablice, ki nas s formatom in površino pisanja spominja na stare glinene in lesene tablice, bodo pisalne površine večjih dimenzij ostale, poudarja kustosinja. Tako kot bosta ostala tudi papir in pisalo, dodaja. Predvsem pa delovno okolje, v katerem je potreben mir, čeprav lahko pišemo tudi na kolenih, stoje ali čepe.